#to sem jaz

Zakaj si nekdo želi vzeti življenje ?

Avtor: Nina Krohne, MSc (psih.), UP IAM Slovenski center za raziskovanje samomora

Na kaj biti pozoren in kako to preprečevati?

Ko izvemo, da nekdo umre zaradi samomora ali si poskuša vzeti življenje, pogosto pomislimo, zakaj je do tega prišlo. Kaj se je temu posamezniku zgodilo, da ga je pripeljalo do česa takega? Pomislimo lahko na različne vzroke – je imel slabe ocene? Se je razšel s svojo simpatijo? Se je sprl s starši? Takšne in podobne življenjske okoliščine lahko pogosto razumemo kot razlog za samomor, vendar nikoli ni tako preprosto.

Samomor je izjemno zapleten proces in nikoli ni le enega vzroka, zakaj do njega pride.

Psihologi zato raje kot o vzrokih za samomor, govorimo o dejavnikih tveganja in varovalnih dejavnikih. Kot že povesta sami besedni zvezi, so dejavniki tveganja tisti dejavniki, ki zvišujejo posameznikovo tveganje za samomor, varovalni dejavniki pa so tisti, ki to tveganje znižujejo.

  • Za lažjo predstavo, kako na posameznika delujejo dejavniki tveganja in varovalni dejavniki, si lahko posameznika predstavljamo kot žogico na hribu – spust žogice navzdol pomeni povišano tveganje za samomorilno vedenje. Dejavniki tveganja žogico potiskajo navzdol, vendar jo pred spustom ščitijo varovalni dejavniki, ki jo potiskajo v nasprotni smeri – navzgor.

Kateri so najpomembnejši dejavniki tveganja za mladostnike?

Eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za samomorilno vedenje je pretekli poskus samomora. Pri mladostniku, ki si je že poskušal vzeti življenje, obstaja povečana možnost, da to ponovi. Prav tako je tveganje za samomor višje pri tistih mladostnikih, ki so zaradi samomora izgubili kakšnega družinskega člana ali drugo bližnjo osebo, predvsem če so se s to osebo dobro razumeli. Zelo pomemben dejavnik tveganja so tudi duševne motnje oziroma določene težave v duševnem zdravju. Te lahko vključujejo pogoste občutke žalosti, brezvolje in brezupa – kot da je vse »brez veze«, brez smisla in da nikoli ne bo boljše. Vključujejo lahko tudi pogoste občutke jeze in sovražnosti ali pa občutke, da nismo nič vredni ter da moramo biti v vsem, kar počnemo prvi in najboljši. To v človeku ustvarja velik občutek pritiska, kar povečuje tveganje za samomorilno vedenje. Povečano tveganje za samomor je prisotno tudi pri tistih mladostnikih, ki živijo v družini, kjer je prisotno nasilje oziroma so doživeli določeno vrsto zlorabe – fizično, spolno ali psihološko. Tveganje je višje tudi za tiste, ki v svoji okolici nimajo oseb, s katerimi se lahko družijo oziroma pogovorijo o svoji stiski. Dejavniki tveganja so lahko vezani tudi na šolsko okolje, npr. šolski neuspeh ali slabi odnosi z učitelji in sošolci, pa tudi na širše socialno okolje, kot je negativni vpliv socialnih omrežij in medijev, ki lahko na različne neustrezne načine poročajo o samomorilnem vedenju.

Če opazimo prisotnost enega ali več dejavnikov tveganja, je smiselno delovati na ta način, da se okoliščine spremenijo ali da se neugoden vpliv dejavnikov tveganja zmanjšuje. To lahko dosežemo na primer s krepitvijo posameznikovega duševnega zdravja, njegovih zmožnosti soočanja s težavami in stresom, umikom iz nasilnega okolja, terapevtskim naslavljanjem posledic doživete zlorabe ali izkušnje samomorilnega vedenja, izboljšanjem medosebnih odnosov in s pomočjo krepitve drugih, v nadaljevanju opisanih varovalnih dejavnikov.

Kaj pa varovalni dejavniki?

sunset g95626580d 1920

Kljub temu, da se pri nekomu pojavlja eden ali več dejavnikov tveganja, so lahko varovalni dejavniki tisti, ki preprečujejo, da bi se samomorilno vedenje razvilo. Te lahko krepimo in si tako zagotavljamo boljše duševno zdravje.

Zelo pomemben varovalni dejavnik je dober občutek o sebi in zaupanje vase. Tega lahko gradimo tako, da smo prijazni do sebe in se ne obsojamo, tudi če se zmotimo – vsak se kdaj zmoti in s tem ni nič narobe. Prav tako si lahko večkrat ponovimo, da zmoremo nekaj narediti in se poskušamo spomniti, kaj vse v življenju nam je bilo težko, a smo uspeli premagati. Dober občutek o sebi lahko krepimo tudi tako, da počnemo stvari, ki nas zanimajo, se pridružimo kakšnemu hobiju ali postanemo člani kakšne interesne ali prostovoljske skupine. Prav tako je za naše duševno zdravje pomembno, da ohranjamo in ustvarjamo prijateljske vezi z našimi vrstniki – prijatelji, znanci in sošolci; pa tudi dobre odnose z nam pomembnimi odraslimi – starši, starimi starši, učitelji. Trudimo se lahko, da smo do vrstnikov prijazni in navezujemo prijateljstva – da kdaj pristopimo do njih in se pogovarjamo z njimi, tudi če nas je strah ali sram. Prijatelji so lahko naša opora, ko smo v stiski, zato je dobro, da jim naše stiske zaupamo. Še bolje pa je, da svojo stisko zaupamo tudi odraslim – staršem, starim staršem, učitelju, šolski svetovalni delavki ali drugi osebi, ki ji zaupamo. Odrasle osebe lahko postanejo naši zaupniki, ki nam bodo znali pomagati, ko bomo v stiski. Kateri odrasli osebi bi ti zaupal/a svojo stisko?

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja