Skoči do osrednje vsebine

Kaj povzroča anksioznost?

Avtor: mag. Tadeja Batagelj, univ. dipl. psihologinja, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor

Ko postanemo anksiozni, pogosto mislimo, da trpimo sami in samo mi. Razmišljamo o tem, da se to dogaja samo nam, vsi ostali pa so močni in samozavestni. A to ni res.

Anksioznost je med mladimi precej pogosta in je celo med najpogostejšimi oblikami motenj pri otrocih in mladostnikih. Skoraj vsakdo kdaj začuti zaskrbljenost, tesnobo ali pa ga je nečesa strah. Strah občutimo, ko se bojimo nečesa konkretnega, oprijemljivega tukaj in zdaj. Tesnobo pa pogosto občutimo ob pričakovanju nečesa neprijetnega, ali kot odgovor na nedoločeno, neznano grožnjo. Nekateri mladi se bojijo pajkov, drugi postanejo zaskrbljeni, ko bi morali nastopati pred drugimi ljudmi ali ko morajo v dvigalo. Tveganje za razvoj anksioznih motenj imajo otroci in mladostniki ne glede na spol in učni uspeh.

Strah je normalno čustvo v vseh obdobjih in omogoča prilagojeno reakcijo na določeno situacijo. Vendar se strahovi spreminjajo glede na starost in razvoj otroka in mladostnika. Najpogostejši strahovi v različnih starostih so:

  • dojenčki in mali otroci do dveh let – strah pred nepoznanimi ljudmi ali pa ločitev od staršev (skrbnikov);
  • otroci, stari od 3 do 6 let – strah pred živalmi, temo, duhovi ali fantazijskimi liki, vlomilci, naravnimi katastrofami ali strah, da ostane sam;
  • otroci, stari od 7 do 12 let – strah pred slabšim šolskim ali športnim rezultatom, ostati brez zraka, strah pred ognjem (strah, da bi zgoreli), pasti pred avto, umreti, osmešiti se;
  • mladostniki, stari od 13 do 18 let – strah pred tem, da si nesprejet med vrstniki in socialni strahovi (npr.: javno nastopati, govoriti pred razredom ali z neznano osebo, srečati se z osebo drugega spola, biti opazovan pri prehranjevanju, se izpostaviti in podobno).

Čeprav je anksioznost normalna in običajna reakcija na nove situacije ali situacije, ki se nam zdijo nevarne, pa je dobro poiskati pomoč, če dolgo traja, je zelo intenzivna in se ne sklada z značilnostmi starostnega obdobja. Zgodnja zaznava in pomoč strokovnjaka lahko pomembno zmanjšata negativne psihične težave v mladostništvu in kasneje v odraslosti.

Zakaj sem bolj anksiozen od svojih vrstnikov?

Na to, ali bo nekdo bolj podvržen težavam z anksioznostjo, vplivajo biološki in psihološki dejavniki.

Raziskave so pokazale, da nagnjenost k anksioznosti podedujemo od svojih prednikov. Med dekleti in fanti niso odkrili večjih razlik. Poleg genetske nagnjenosti pa je pomemben dejavnik, ki vpliva na pojav anksioznosti, tudi okolje, v katerem živimo. Če so imeli naši predniki anksiozno motnjo, to še ne pomeni, da jo bomo razvili tudi mi. Veliko je namreč odvisno od življenjskega sloga posameznika, stresorjev, ki jih doživljamo in zgodnjega učenja.

Anksioznost nas varuje pred resnično nevarnostjo, lahko pa postane problematična in neželena, ko:

  • se sproži, ko ni resnične ali neposredne (takojšnje) nevarnosti;
  • se dogaja pogosto;
  • je zelo intenzivna;
  • povzroča močno neugodje;
  • preprečuje, da bi počel pomembne stvari (šel v šolo, se družil s prijatelji, šel na zmenek, nastopal z instrumentom, se prijavil za počitniško delo in podobno).

Anksioznost se lahko pojavi pri vsakem človeku in v kateremkoli obdobju življenja. Ko je anksioznosti preveč ali je le-ta preveč intenzivna, se začnemo izogibati situacijam, ljudem ali stvarem, ki nam povzročajo tesnobo. Anksioznost se začne kazati tudi na našem telesu – ne moremo spati, boli nas trebuh, čutimo, da nam srce močno razbija. Sčasoma začnemo opažati, da se hitro razjezimo ali pa smo ves čas utrujeni. Takrat nam anksioznost ne koristi več, temveč nas ovira pri aktivnostih, ki bi jih radi ali bi jih morali početi.

Če se ti zdi, da imaš težave z anksioznostjo, lahko rešiš kratek vprašalnik.

Nadaljuj na naslednji članek: Soočanje z anksioznostjo