3. korak do boljše samopodobe - Sodelujem z drugimi, jih sprejemam, imam prijatelje

Poiščem in obdržim prijatelje

Potrebujem prijatelje. V resničnem, ne le v virtualnem svetu.

Prijatelji so pomembni, še posebno v času, ko odraščam. Prijateljem lahko zaupam, z njimi se pogovarjam o vsakdanjih stvareh. Dobri prijatelji me razumejo. Prijatelje lahko prosim za pomoč, pa tudi sam sem jim pripravljen pomagati.

Težko je biti brez prijateljev. Včasih se tudi to zgodi. Lahko se preselim, zamenjam šolo, razred. Mogoče se mi zdi, da nekako ne sodim med vrstnike, ker odraščam hitreje ali počasneje kot oni. Lahko se počutim nekako vzvišen nad njimi, ali pa se podcenjujem.

Najtežje je, kadar je nekdo izločen iz skupine. Če se to zgodi kateremu od mojih vrstnikov, se  poskusim vživeti vanj. Razmišljam, kako se počuti, kaj doživlja. Ne pridružim se tistim, ki ga izločajo. Poskusim se mu približati, ponudim mu podporo.

Kaj lahko naredim za to, da pridobim in obdržim prijatelje?

• Ne zapiram se preveč v svoj svet doma ter ne iščem prijateljev le preko računalnika in telefona. Pomembno zame je "živo", resnično druženje z vrstniki.
• Kar sicer rad počnem, delam skupaj z drugimi - rolam, kolesarim, ...
• Vključim se v skupinske dejavnosti na šoli in izven nje. Pri skupinskih aktivnostih se povežem z drugimi, pa tudi drugim dajem možnost, da me spoznajo. Spoznajo lahko tiste moje lastnosti in sposobnosti, ki bi drugače ostale skrite.
• Raje rečem da kot ne, kadar me povabijo h kakšni nalogi, v športno ekipo, k skupinskemu projektu, šolski proslavi, likovni razstavi ...
• Pomagam drugim, v šoli in izven nje.

Pomagam drugim ljudem

Če na kakršenkoli način pomagam drugim, s tem zelo veliko pridobim tudi sam. Pomagam lahko prijateljem, staršem, starim staršem, ostarelim, sosedom, invalidom... To dobro vedo Peter, Anja, Jan, Taja, ... in vsi tisti mladi, ki so kdaj bili ali so še vključeni v prostovoljno socialno delo. Čutijo, da kadar dajejo, v resnici tudi veliko pridobijo.

Ko pomagam drugim, sem bolj zadovoljen s seboj, bolj se cenim. Izboljšuje se moja podoba o sebi, lažje pa tudi zaprosim za pomoč, kadar jo sam potrebujem.

Sodelujem z drugimi

V 9. a in 9. b razredu pripravljajo skupno zaključno prireditev ob koncu šolskega leta. Že znotraj razreda se težko dogovarjajo, še težje sodelujejo učenci obeh razredov med seboj. Problem je v tem, da nekateri posamezniki ali skupinice vztrajajo pri svojih predlogih in nikakor nočejo popustiti. Ko že grozi, da bo prireditev odpadla, ob pomoči razredničark znova sedejo skupaj.

Zapišejo vse predloge, nato jih kolikor je mogoče objektivno ocenjujejo. Določijo prednosti in slabosti posameznih predlogov. Upoštevajo želje, ki se bodo dale uresničiti in so sprejemljive za večino. Nazadnje si razdelijo delo. Dogovorijo se, kaj in kako bodo delali, da jim bo čim bolje uspelo. Poskrbijo, da ima prav vsak učenec kakšno zadolžitev.

Ko sodelujem z drugimi, sem skupaj z njimi usmerjen k istemu cilju. Morda zato, ker imamo skupne potrebe in interese, ali zato, ker želimo pomagati drugim, ali pa zato, da bi ob pomoči drugih lažje dosegli svoj cilj.

Sodelovanje zahteva od mene, da se prilagajam, dogovarjam in usklajujem z drugimi.

Upoštevam svoje potrebe, a tudi potrebe in želje drugih. To pomeni, da ne morem imeti vedno glavne besede, a vendar moje mnenje ni nepomembno. Poskušam kar najbolj izraziti sebe, pokazati svoje želje, sposobnosti, hkrati pa moram drugim dopuščati, da izražajo svoje.

Prizadevam si, da bi razumel druge

Ali kdaj pomislim, zakaj so prijatelja moje besede prizadele, zakaj sta starša zaskrbljena, zakaj se brat jezi name, zakaj sestra od veselja skače po sobi ... Vse to si najlažje razložim, če se poskušam vživeti v ljudi okoli sebe. Vživeti se, pomeni, "postaviti se v kožo drugega".

Ko hočem razumeti prijatelja, njegovo počutje in ravnanje, si predstavljam, da sem sam v situaciji, v kakršni je on. Pomislim, kako bi se počutil v njegovem primeru, kako bi se obnašal ter kaj bi si takrat želel od drugih, od staršev, prijateljev. Včasih se zgodi, da pomagam prijatelju iskati izhod iz težke situacije in ob tem lažje najdem tudi rešitev svojega problema. Poleg tega je zadovoljstvo prijatelja prav tako moje zadovoljstvo in utrjuje moje samospoštovanje.

Sprejemam druge

Ljudje imamo veliko skupnega, čeprav se tudi v marsičem razlikujemo: v osebnostnih lastnostih, sposobnostih, barvi kože, socialnem položaju, narodnosti, verski pripadnosti ... Kako sprejemati te različnosti?

Včasih težko sprejemamo razlike. Da bi tisto, kar je pri drugih ljudeh tako drugačno, lažje sprejeli, moramo to drugačnost čim bolje spoznati in jo razumeti. Ljudje si lahko hitro ustvarimo predsodke ali smo preveč dovzetni za negativne vplive drugih. Včasih težko sprejemamo tudi uspehe drugih. Kadar so drugi uspešni, pogosto doživljamo zavist. Če premagujem zavist, pridobivam notranjo trdnost, zadovoljen sem sam s seboj. Ko sprejemam uspehe drugih, lahko pričakujem, da bodo tudi drugi sprejemali moje.

Kadar govorim samo jaz in ne poslušam drugega, imam monolog. Pri pogovarjanju pa je prav poslušanje zelo pomembno. Kadar res pozorno poslušam in se trudim razumeti, kaj mi sogovornik govori, takrat aktivno poslušam. Pri aktivnem poslušanju se vživim v tistega, ki govori, mu ne segam v besedo, pa tudi ne razmišljam o drugih stvareh med njegovim govorjenjem.

Govorim lahko odkrito, iskreno, lahko lažem, lahko manipuliram. Če govorim eno in mislim drugo, delujem neiskreno, kar se razkriva tudi v govorici mojega telesa.

Kadar moram prijatelju povedati kaj neprijetnega v zvezi z njegovim vedenjem do mene, lahko uporabim tako imenovana JAZ sporočila. (Preberi poglavje o tem v 9. koraku).

Dober sogovornik sem takrat, kadar znam poslušati druge, govorim iskreno ter si prizadevam, da nisem grob in žaljiv.