Nevem kaj naj

Zbudim se že malo utrujena, čeprav sem dovolj spala. Kot da bi se že vrnila v nekaj, kar se ni nikoli zares ustavilo – cikel, ki se samo ponavlja. Šola, pričakovanja, trening, odgovornosti … Od zunaj je vse videti v redu. Dobivam dobre ocene, treniram, obiskujem tekmovanja. Vsi vidijo nekoga sposobnega. Ko sem tiha, brez energije ali odmaknjena, me preprosto označijo kot “takšna pač je”. Ampak v sebi se ne počutim tako. Nenehno razmišljanje, analiziranje, spraševanje – zakaj se obnašam tako, kot se obnašam, zakaj sem videti tako, kot izgledam, zakaj se ne morem preprosto počutiti normalno. Ko sem sama, lahko skoraj razložim, kaj je narobe, toda v trenutku, ko poskušam to povedati na glas nekomu drugemu, vse izgine. Občutki izginejo, kot da jih nikoli ni bilo, in nimam ničesar za povedati. Zato ne rečem ničesar. In potem se počutim še bolj osamljeno.

Čudno je, ker vem, da se od ljudi distanciram. Umaknem se, ne spustim jih povsem vase – ampak to je zato, ker se, ko sem z njimi, tako ali tako ne počutim vključeno. Kot da bi bila obkrožena z njimi, a še vedno osamljena, kot da sem pač drugačna od vseh ostalih.

Bil je čas, ko se je zdelo, da so se stvari zdele lažje. Hitro sem si zapomnila stvari, se učila brez težav, zaupala sama sebi. Zdaj lahko eno uro strmim in berem učbenik, pa se nič od tega ne prime. Frustrirajoče je, ker vem, česa sem bila včasih sposobna, in imam občutek, da počasi izgubljam dele sebe, ki so prej delovali. In potem je tu še to, kako vidim sebe. Vsak dan opazim nekaj, kar mi ni všeč – kako se obnašam, kako izgledam. To je nenehno nezadovoljstvo, ki mi nikoli zares ne da miru.

Večkrat se zgodijo trenutki, ko se počutim res slabo. Dovolj slabo, da počnem stvari, za katere vem, da niso dobre zame – ne zato, ker bi si želela čutiti bolečino ali si narediti kaj slabega, ampak zato, ker si želim, da bi nekdo opazil. Da bi videl, da nekaj ni v redu. Ampak nihče ne vidi tega. Ali vsaj ne na način, kot bi ga potrebovala, tako te stvari počnem še v tolažbo tega.

Naslednji teden imam v šoli nešteto ocenjevanj. Ko se usedem za mizo, da bi se učila, se moja glava izprazni. Ne morem si zapomniti niti enega stavka o čemerkoli. Vem, da se vsem ocenjevanjem ne morem ogniti, a ta trenutek je vprašanje zame, ali bom pri vseh dobila 1, ali bom sploh prišla do naslednjega tedna.

Večino stvari zadržujem v sebi. Tudi, ko sem poskušala povedati dvema prijateljicama, ki jima zaupam, mi nista mogli pomagati. Zadnje čase večkrat dobivam panične napade, a zanje ne ve nihče drug. V sporočilu iz besed ne moremo videti izraza na obrazu, pogleda ali tona glasu. Vsak človek, ki to prebere, bo sporočilo prebral drugače. Mislim, da iz njega ne morem točno pokazati, kako slabo in obupano se počutim, a vem, da sama tako ne bom več zmogla.