Nevem kaj naj

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Najprej hvala, da si se obrnila na našo spletno svetovalnico po podporo in nasvet. Napisala si, da sama ne boš več zmogla in to je prvi korak, da si nam pisala. To, da na zunaj zgleda vse v redu (da hodiš v šolo, na treninge in tekmovanja), še ne pomeni, da se znotraj sebe počutiš dobro.

Prehod iz osnovne šole v srednjo šolo je običajno zahteven za večino mladostnikov, saj gre za veliko spremembo okolja, nove sošolce in profesorje, učna snov postane bolj zahtevna in obsežna, najti moraš svoje mesto v razredu ter oblikovati drugačen način učenja in upravljanja s svojim časom. Hkrati pa je to še vedno čas odraščanja, ko se iz otroka razvijaš v odraslo osebo. Ne spreminja se samo tvoje telo navzven, ampak se razvijajo tudi tvoji možgani, tvoj način razmišljanja in čustvovanja. Spreminjajo se tudi tvoji odnosi – ne samo do tvojih staršev, bratov ali sester, vrstnikov, tudi odnos do same sebe se spreminja. Zgodi se, da včasih še sama sebe ne prepoznaš, se sama sebi zdiš drugačna kot si bila prej. V času mladostništva je običajno, da veliko več kot prej razmišljaš o sebi, o svojih odnosih do drugih ter tudi o tem, kako te drugi doživljajo. In včasih to privede do občutkov zaskrbljenosti in potem še bolj razmišljaš o sebi, analiziraš vse in si potem še bolj zaskrbljena – tako se ustvari nekakšna negativna spirala, iz katere ne vidiš izhoda. Odraščanje je čas notranjih viharjev in včasih res ne najdeš besed, ki bi opisale, kaj vse doživljaš, kaj razmišljaš, kaj čutiš, kaj si želiš, kaj te skrbi ipd. Odraščanje je zahtevno obdobje, a je naravno obdobje. Razumljivo je, da si zaradi vseh teh sprememb včasih zaskrbljena ter da čutiš, da te nihče ne razume oz. ne vidi prave tebe in se počutiš osamljeno in se umikaš od drugih.

Pri tem se mi zdi, da je koristno predvsem dvoje: da si najdeš podporo in da pridobiš informacije o razvoju možganov v času odraščanja. Saj poznaš rek »V znanju je moč«? To velja tudi na področju psihologije - če poznamo, kako poteka razvoj naših možganov, razmišljanja in čustvovanja, te procese razumemo, nas manj skrbi, se lažje soočamo s težavami in se počutimo močnejše. Predlagam ti, da si prebereš knjigo »Vihar v glavi – Moč najstniških možganov« (avtor Daniel J. Siegel), kjer nevroznanstvenik razumljivo razloži in s primeri pokaže, kako se v času mladostništva možgani preoblikujejo. Predvsem pa poudari, da je to nekaj dobrega in poda tudi številne vaje in tehnike za lažje premagovanje izzivov odraščanja. Za začetek na poti učenja o možganih si lahko pogledaš (v angleščini) kratek povzetek knjige na tem posnetku: https://www.youtube.com/watch?v=0O1u5OEc5eY
Knjigo pa le najdi v knjižnici – lahko jo preberejo tudi tvoji starši.

Kot si že sama spoznala, potrebuješ podporo. Praviš, da si se že obrnila na dve prijateljici, a ti nista mogli pomagati. Preden se lotiva iskanja drugih virov pomoči, bi rada poudarila, da je že samo to, da imaš prijateljici, ki jima lahko zaupaš, veliko vredno. Seveda včasih potrebujemo odraslo ali bolj strokovno pomoč, ampak sem vesela zate, da imaš prijateljici in te spodbujam, da z njima ohranjaš odnos (tudi, če ti sedaj ne moreta pomagati) in da si zanju hvaležna. Kdo ve, mogoče pa tudi onidve potrebujeta tvojo podporo in pomoč? Včasih pridejo take življenjske situacije, da si prijatelji med seboj ne morejo pomagati v smislu, da bi drugemu rešili neko težavo, ampak je kljub temu podpora prijateljev zelo dragocena, saj ti daje občutek, da v tem nisi sama, da te nekdo posluša, je s tabo in ti pomaga prenašati tvojo stisko.
Sedaj pa razmisliva, na koga drugega se še lahko obrneš? Na mamo ali na kakšno drugo sorodnico (babico, sestrično, teto)? Mogoče boš v pogovoru ugotovila, da se je tudi tvoja mama podobno počutila v času odraščanja in ti bo lahko v oporo. Ali imaš v šoli koga, ki mu zaupaš, kakšno profesorico ali koga v šolski svetovalni službi? Možnost je tudi, da se obrneš na društvo Posvet, ki izvaja brezplačno svetovanje tudi za mladostnike (kontakt: https://posvet.org/). Vedno pa lahko pokličeš tudi na TOM telefon na številko 116 111, ki je od ponedeljka do nedelje dosegljiv med 12. in 20. uro.

Napisala si, da težko izraziš svoja doživljanja v pogovoru z drugo osebo, da občutke težko ubesediš in si potem rajši tiho in se počutiš še bolj osamljeno. Napisala si tudi, da tudi z napisanimi besedami ne moreš točno opisati, kako se počutiš ter da razumeš, da preko besed ne moremo videti izraza na obrazu, pogleda, tona glasu. Prav zato menim, da bi ti pogovor z odraslo osebo koristil, posebej s šolskim svetovalnim delavcem ali kakšnim drugim svetovalcem. V odnosu boš lažje ubesedila svoje doživljanje, pri tem pa ti bo svetovalec pomagal z vprašanji in različnimi tehnikami. Skupaj bosta opredelila, kaj je tisto, kar te muči, in naredila bosta načrt, kako se s tem spoprijeti.

Omenila si, da zadnje čase doživljaš tudi panične napade. Tudi zato bi bilo zate dobro, da o tem poveš staršem in da najdete ustrezno strokovno pomoč. Starši te lahko preko tvojega pediatra z napotnico naročijo na pregled pri psihologu v zdravstvenem domu (žal so čakalne dobe dolge). Otroci in mladostniki se preko napotnice lahko udeležite tudi dveh programov, in sicer programa Cool Kids (povezava: https://coolkids.si/) in Šola zdravega odraščanja (povezava: https://mkz-rakitna.si/programi/sola-zdravega-odrascanja/). Menim, da bi bila oba programa zate lahko koristna in predlagam, da prosiš starše, da se o tem pogovorite skupaj s tvojim pediatrom.

Dotaknila bi se tudi učenja. Napisala si, da imaš naslednji teden (in verjetno še cel mesec maj) nešteto ocenjevanj in da se trenutno težko učiš. Sedaj si že v ciljni ravnini in večino ocen si že pridobila. Zadnja ocenjevanja so naporna in stresna in verjamem, da te skrbi za ocene. Ampak ne bo »konec sveta«, če boš dobila kakšno slabšo oceno ali celo 1. Če boš dobila 1, se boš še učila in boš popravila. Če boš dobila slabšo oceno od pričakovane, boš žalostna in razočarana, ampak slaba ocena ni nič hudega. Zavedam se, da odrasli to lahko napišemo, ti pa si sredi ocenjevanja in to doživljaš kot veliko stisko. Spomnim se, ko sem bila sama na začetku 1. letnika gimnazije in sem dobila kar dve enki (pri geografiji in nemščini) in sem to res doživljala kot »konec sveta«, solze razočaranja, sramu, jeze in strahu so kar lile iz mene. Potolažila me je mami z objemom, razumevanjem in nato s pomočjo pri učenju.
Še nekaj nasvetov glede učenja. Pri učenju doma je najbolj pomembno, da si aktivna. Torej, da ne samo bereš iz zvezka ali učbenika, ampak da se trudiš snov razumeti, da delaš vaje ter da si izdelaš dobre zapiske, miselne vzorce ipd. Tekom gimnazije in študija sem ugotovila, da meni najbolj ustreza, da sem si iz zvezkov in učbenikov naredila svoje zapiske in sem snov glasno ponavljala. Sliši se smešno, a nekateri si tako lažje zapomnimo snov. Pri predmetih, kjer je potrebno računanje ali pravilen zapis besed, seveda ne gre brez vaje, vaje, vaje. Še danes se spomnim gore popisanih zvezkov z računi in angleškimi, nemškimi in latinskimi besedami. Kar pogumno se loti učenja. Če ti pomaga, lahko prosiš tudi koga od domačih, da te snov sprašuje. Kot športnica pa verjetno že veš, da je pomembno, da skrbiš za gibanje, zdravo prehrano in dovolj spanca. Da se naši možgani uspešno učijo pa je pomembno tudi, da ne preživljamo preveč časa na spletu in igricah.

Za konec pa še nekaj o osamljenosti. Napisala si, da se počutiš osamljeno, ko drugim ne zmoreš opisati svojega notranjega sveta. Da si želiš, da bi tebe in tvojo stisko nekdo opazil in zato delaš stvari, ki zate niso dobre. Da se odmikaš od drugih. In tudi, ko si obkrožena z ljudmi, se počutiš drugačno in osamljeno. Zelo zrelo se mi zdi, da v sebi prepoznaš željo oz. potrebo po povezanosti z drugimi in se zavedaš, da tvoja dejanja niso namenjena škodovanju sebi, ampak so v resnici klic. Ljudje smo v svojem bistvu bitja odnosov in za zdravo, kvalitetno in srečno življenje potrebujemo drug drugega – potrebujemo ljubezen, sprejetost, varnost in podporo drug drugega. Zato je čisto naravno, da si tega želiš in te prizadene, ko se z drugimi ne čutiš povezana.
Napisala si, da imaš prijateljici, na kateri se lahko obrneš. Kljub temu pa se tudi ob njima počutiš osamljeno. Mogoče bi bilo ne samo zate, ampak za vaš odnos koristno, da jima zaupaš svoje občutke osamljenosti. Ampak ne obtožujoče, da sta onidve naredili kaj narobe. Opiši samo svoje doživljanje, zaupaj pa jima tudi, kaj si z njune strani želiš. Veš, prijatelji drug drugemu ne beremo misli, čeprav se imamo radi. Zato je pomembno, da drug drugemu iskreno povemo, kaj se v nas dogaja in tudi, kaj si drug od drugega želimo. Na drugi strani pa je pomembno, da drugega poslušamo z odprtim srcem, brez obrambe in da se potrudimo za spremembe v odnosu.

Pa še nekaj se mi zdi pomembno, in sicer, da zgradiš tudi dober odnos sama s sabo. Da si sama sebi tudi dobra družba. Da rada preživljaš čas tudi sama. Da ti ni grozno biti sama. Da ne potrebuješ vedno drugih ljudi ob sebi. Razmisli, katere dejavnosti lahko počneš sama in ti prinašajo veselje. Tukaj je nekaj idej: branje, kuhanje in peka, skrb za vrt, kvačkanje (amigurumi), šivanje, sestavljanje sestavljank s 1000 ali več kosi, skrb za lepe nohte, pisanje poezije, sprehodi v naravi itn. Mogoče so to ideje bolj za »stare mame«, ampak ravno tu se skriva modrost – gre za dejavnosti, kjer nekaj ustvariš in si potem ponosna nase, z izdelkom pa lahko še koga drugega razveseliš.

Upam, da ti je moje razmišljanje v pomoč. Če pa imaš še kakšno vprašanje, pa kar napiši.

Želim ti vse dobro! In držim pesti za vsa ocenjevanja!

mag. Katja Nastran, univ. dipl. psihologinja