Me bo sploh imel kdo rad?

Odgovor svetovalca:

Živjo,

Najprej hvala, da si vse to delil. Iz tvojega sporočila je razbrati, da ti ni lahko. Videti je, da veliko razmišljaš o sebi in svoji okolici, kam spadaš ter komu lahko zaupaš - težko pa je zaupati, ko se izkaže, da ravno naši najbližji odnosi niso takšni, kot bi si jih želeli. Očitno že dolgo v sebi nosiš občutek zavrnjenosti in dvoma vase - ob vsem, kar opisuješ je kar nekako razumljivo, da si izgubil občutek varnosti in zaupanja v ljudi. 

Ko nekdo odrašča z občutkom, da ni sprejet, to vpliva na samopodobo. Če se temu pridružijo še govorice, izdaje zaupanja in transfobija, oseba pogosto začne verjeti, da je problem on sam. Ampak to, da ti drugi ne dajo priložnosti, ni dokaz, da si nevreden ljubezni. Je predvsem odraz okolja, ki ni zmožno ponuditi varnosti in sprejemanja.

Veliko ljudi, pogosto tudi trans osebe, razmišljajo o sebi, da so preveč, kar opisuješ tudi ti - preveč energije, preveč problemov, čustev. Kar pa ne pomeni, da si ti preveč, meni iz prebranega deluje da ti je vedno težje vse te občutke procesirati in doživljati. Razmisli, kako se lahko razbremeniš - katere misli, obveznosti ali načrte lahko pustiš za kasneje in ob tem kaj potrebuješ, da bi vse skupaj lažje obvladoval. Namesto truditi se dokazati ljudem, ki me ne razumejo, bi bilo dobro poiskati tiste, s katerimi se lažje poistovetim - in oni z mano. 

Ob vsem tem pa ideja, da samega sebe v popolnosti sprejemam, ni pogoj, da me ima lahko tudi nekdo drug rad. Samospoznavanje in ljubeč odnos do sebe je proces, ki se lahko odvija skozi celo življenje, kjer so lahko nekateri ljudje nekaj časa ob meni, nekaj časa ne, potem spet drugi in tako dalje. 

Ko govoriš o svojem videzu - samopodoba je pogosto povezana s tem, kako si predstavljam, da me drugi vidijo in pa čez primerjanje s tem, kar vidimo v svoji okolici, čez medije itn., kar pa ni realno. Videz ali lepota ne moreta biti odraz lastne vrednosti, saj smo si ljudje tako zelo različni, da je postaviti standarde v bistvu kar nemogoče. 

Vse kar opisuješ je lahko precej povezano tudi s paničnimi napadi in nihanji razpoloženja, kar pa zna biti naporno. V razmislek: kaj ti pomaga, ko strah začne preraščati v paniko? Kaj je tisto, kar te med nihanji drži pokonci? Pri tem pogosto pripomore ozaveščanje tistega, kar je v mojem življenju prijetno, in pa zavedanje o tem (kar verjamem, da se mogoče v tem obdobju zdi nemogoče, pa je vendar res), da je pred tabo še veliko priložnosti za doživljanje bližine, sprejetosti in ljubezni. 

Če želiš, lahko pogovor tudi nadaljujeva - toliko da veš, da sem na voljo :)

Prijeten pozdrav,

Nik Kidrič, dipl. psihosoc. pom. 

svetovalnica Legebitra