kako nadaljevati

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

 

čutim tvojo bolečino. Čutim tvoj občutek nemoči. Ne bom ti skušala dopovedati, da je v vsem slabem nekaj dobrega. Odlično je, če lahko na stvari tako pogledamo, saj nam tak pogled prihrani veliko stiske. Vendar, res je, včasih se človeku zgodijo nepojmljive stvari in včasih je iskati smisel v grozi enostavno pretežko. 

V težkih trenutkih živimo korak po korak, vsak dan posebej, z upanjem, da bo se na koncu nekaj res premaknilo. Kot si zapisala, si poskusila že z različnimi oblikami pomoči, bi mi lahko povedala več o tem? Če mi ne želiš opisati vsega tega s čimer se soočaš, bi z veseljem slišala več o tvojih izkušnjah: o terapiji, o drugih načinih kako si si do zdaj poskušala pomagati. Tudi če so bili neuspešni, tudi če niso bili predpisani, ampak so bili načini, kako si si sama lajšala stisko. Morda sama res ne vidiš možnosti, da bi poskusila kaj novega, vendar poti, kako zacelimo rane je nešteto. Morda ti lahko pomagam pri razmisleku, kaj bi ti še lahko koristilo.

Potencial, o katerem govoriš, ni zavržen. Potencial živiš tudi skozi prijateljstva, ki jih ohranjaš, aktivnosti, ki te veselijo. To je izjemnega pomena. Tudi če ne vidiš nekega širšega smisla, je do zdaj to dovolj. Da v tistem trenutku imaš nekoga ob sebi, deliš trenutke z ljudmi, ki ti veliko pomenijo. Za izkoriščenje svojega potenciala v drugih vidikih imaš še veliko časa. Včasih smo sami sebi svoj najhujši sovražnik, postavljamo si pogoje, pričakujemo velike premike, primerjamo se z drugimi. Ampak nekatere stvari terjajo svoj čas. Celjenje ran, osebno izpopolnjenje, iskanje smisla. In ta pot tudi ni linearna, so vzponi in padci. Vedi, da na tej poti nisi sama. Tudi, če drugi ne morejo v popolnosti deliti tvoje izkušnje, te želimo poslušati, biti s tabo v tvoji bolečini in se veseliti prihodnosti, ko bo prišel čas za to. Ker verjemi, da bo. Tvoja naloga je, da se vsak dan odločiš zase, odločiš, da si boš dala priložnost. Tvoja naloga ni, da si uspešna. Tvoja zmaga je ta, da si si dala priložnost. Tako kot s tem, ko si pisala sem. Prav zato vem, da upanje v tebi obstaja.

 

Vesela bom, če še kaj napišeš. V vsakem primeru pa verjamem v tvojo moč.

 

Vse dobro,

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

 

Pozdravljena,

cenim tvoje zaupanje in vem, da ni bilo lahko tega zapisati. Začela bi s tem, da ti še enkrat ponovim tvoje besede – to, kar si prestala, se ne bi smelo zgoditi nikomur. To poudarjam zato, ker je za to, da zmoreš iti naprej, izjemnega pomena, da to ponotranjiš. 

Ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj se takšne stvari na svetu dogajajo, vem pa, da je človeška zmožnost pobrati se, kadar nas življenje tepta, neomajna. V psihologiji imamo ime za ta koncept, ki je mimogrede zelo resničen in tudi znanstveno raziskan. Temu pravimo posttravmatska rast. Ne gre za to, da se nam zgodi nekaj travmatičnega in se potem vrnemo v prejšnje stanje – v prejšnje stanje bi lahko stopili le tako, da zanikamo to, kar se nam je zgodilo. Razumem, zakaj bi skušala to narediti. Živeti s tem na plečih je izjemno težko. Verjetno zato tudi iščeš pobege, kot so droge in alkohol, v katerih lahko otopiš te občutke. Ključnega pomena je, da sprejmeš, da ni vrnitve na stanje pred tem, ko se je vse to zgodilo. A koncept posttravmatske rasti pravi tudi, da je mogoče živeti drugače – da bolečina zaradi tega, kar se je zgodilo, sobiva z občutki hvaležnosti do življenja, z večjim občutkom povezanosti v odnosih z ljubljenimi ter s tem, da bolje razumemo sebe in svoje poslanstvo na tem svetu.  Razumem, da žaluješ za osebo, ki bi bila, če se ti zloraba ne bi zgodila, ampak upam, da ti vedenje, da obstaja pot za naprej vzbudi radovednost do osebe, ki lahko postaneš. 

Vem, da se vse to v tem trenutku lahko zdi izjemno oddaljeno od tega, kako se počutiš. Zaupaj pa, da to obstaja in da te prav to čaka skozi proces tega, da vztrajaš v terapiji, da vztrajaš v tem, da deliš svojo bolečino z drugimi. In kadar tega ne moreš, da vztrajaš v tem, da se preprosto vstaneš iz postelje in izbereš življenje. Še najmanjši koraki so ključni na tej poti. 

Vsa čustva, ki te prežemajo, samopoškodovanje, uporaba drog in alkohola, potlačena jeza in anksioznost so odzivi na travmo, vendar niso rešitev. Samopoškodovanje je klic na pomoč, je način, kako izraziš svojo bolečino, ki je ne zmoreš v polnosti čutiti, ker te je strah, da te bo preplavila. Čeprav lahko razumem te oblike samopomoči, vem, da globoko v sebi veš, da ti ne bodo dale olajšanja, ki ga iščeš – oz. da je to olajšanje zgolj trenutno. Pravo olajšanje bo sledilo prav v tem, da vztrajaš vsak dan posebej. Še eno uro, še en dan, še en teden … in ti tedni bodo postali meseci in ti meseci leta. In za vsako izmed teh prelomnic si lahko ponosna nase.

Verjamem, da ti napredek v veliki meri otežuje tudi dejstvo, da okoliščine od tebe zahtevajo, da videvaš ljudi, ki so ti povzročili to travmo. Glede na tvojo starost tvoj načrt, da se odseliš, ni več tako zelo oddaljen, in verjamem, da boš ta korak zmogla narediti. Kar se tiče občutkov do matere, pa ti naj položim na srce, da je, čeprav ji bo težko, tudi ona odrasla oseba, ki je sama sprejemala svoje odločitve v življenju. Četudi ni kriva za svojo situacijo, je njena sreča njena odgovornost, tako kot je tvoja sreča tvoja odgovornost. Verjamem, da bo, ko boš naredila korak k osamosvojitvi, na svoj način tudi ponosna nate in na to, da si zmožna narediti nekaj, kar sama ni bila.

Konkretni koraki, ki bi ti jih priporočala, so naslednji: nadaljuj korake, s katerimi si že začela; vsak dan poskušaj poiskati vsaj eno lepo stvar, ki se ti je zgodila, ki si jo opazila ali za katero si hvaležna (naj bo še tako majhna – lepoto življenja namreč ustvarjajo majhne stvari); razmisli tudi o tem, da poiščeš še dodatno obliko pomoči. Center Posvet nudi brezplačno svetovanje tudi mladostnikom, naročiš se lahko sama (https://posvet.org/).

Za konec še to. To, da dvomiš vase, da misliš, da greš vsem na živce, da se ti zdi nemogoče pustiti koga blizu … do neke mere so to občutki, s katerimi se spopada veliko mladostnikov. V tem obdobju se namreč zelo osredotočamo nase in na to, kako nas drugi vidijo. Tudi s starostjo se ta povečevalna leča, ki jo imamo na sebi, nekoliko omili. Iz tvojega zapisa vidim, da si oseba, ki sebe zelo natančno opazuje in veliko premišljuje. To je lahko dobro, saj ti bo pomagalo pri razumevanju sebe in svoje travme, ampak je lahko tudi izčrpujoče. Prav to, da si kljub vsemu ostala v šoli, da ohranjaš štipendijo, in (še bolj pomembno!) da se trudiš za svoja prijateljstva, ni naključje. Si oseba, ki je sposobna ogromno dati svetu okoli sebe, vendar je ključnega pomena, da nameniš enako ljubezen tudi sebi.

Ne obupaj in verjemi vase – tudi jaz verjamem vate.

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)