#to sem jaz

7. korak do boljše samopodobe - Prevzemam odgovornost za svoje vedenje

Avtor: Alenka Tacol, univ. dipl. psihologinja

V življenju se nenehno srečujemo s situacijami, ko se moramo odločati, kako se bomo odzvali, kaj bomo rekli, kako bomo ravnali, kako bomo odgovorili na izziv, kako reševali problem...

11

Nekateri ljudje za svoje probleme in težave vedno krivijo druge: starše, učitelje, prijatelje ... Prav tako od drugih pričakujejo, da bodo reševali njihove težave in namesto njih prevzemali odgovornost. Včasih se celo vidijo kot žrtve, zato so nezadovoljni s seboj in z drugimi. Počutijo se nemočni, kot listje, ki ga veter premetava sem in tja, brez njegove volje.

Zato je dobro, da vem: V vsakem trenutku se lahko sam odločam kako bom ravnal, kako se bom vedel v posameznih situacijah. Ne morem vedno izbirati, kaj se mi bo zgodilo in tudi ne vplivati na to, lahko pa izberem, kako se bom odzval, oziroma kaj bom v določeni situaciji naredil.

  • Primer: zgodi se mi, da me užali najboljši prijatelj.
    Na voljo imam veliko možnosti, kaj lahko naredim. Lahko prekinem vse stike z njim, lahko ga žalim, obrekujem, pretepem, lahko se zapiram v svojo sobo, jočem, se smilim samemu sebi, lahko se s prijateljem pogovorim in mu povem, da me je prizadel ... Le to zadnje je odgovorno ravnanje.

    Odgovorno se vedem takrat, kadar pri sprejemanju odločitev razmišljam o njihovih posledicah in o posledicah svojega vedenja. Odgovorno se vedem, kadar zrelo rešujem problem.

Vedno je od mene odvisno, katero od možnih vedenj bom izbral.

Za vajo premislim, kako bi lahko ravnal v naslednjem primeru. Pridem iz šole. Za naslednji dan me čaka veliko učenja, saj se bliža zaključek šolskega leta.

  • Lahko čim prej sedem k mizi, pregledam, kaj vse se moram naučiti, vzamem svinčnik v roke (za podčrtavanje ali izpisovanje) ter se pogumno, korak za korakom lotim snovi.
  • Lahko pa se vse popoldne pritožujem, koliko dela mi nalagajo učitelji; lahko grem spat, saj presodim, da se toliko snovi ne morem naučiti; lahko se delam bolnega in rečem staršem, naj mi za naslednji dan napišejo opravičilo; lahko sedim pred računalnikom, brskam po telefonu, lahko gledam televizijo, ter samega sebe prepričujem, da se bom mogoče učil zvečer, ko bosta starša doma,...

Izbira je moja - pa tudi odgovornost je moja!

Kratkoročne in dolgoročne posledice.

Klari pri fiziki ne gre najbolje, zato se je uram fizike začela izogibati, še posebno takrat, kadar bi morala biti vprašana, ali so imeli napovedan test.

Kratkoročno se je izognila slabi oceni, dolgoročno pa seveda ne. Njeno izmikanje je imelo negativne posledice, slabo zaključeno oceno, morda celo popravni izpit. Sprejeti posledice svojega ravnanja ni vedno lahko.

  • Prijatelja izzivam, da se zaradi mene tvegano pelje s kolesom. Ko pade in se poškoduje, se ne umaknem. Priznam svoj delež krivde, se opravičim, predvsem pa prijatelju pomagam na vseh področjih, dokler si ne opomore in je zopet samostojen.
  • Sošolko prepričam, da objavi neprimerne fotografije na spletu. Ko vidim posledice, se ne umaknem. Priznam krivdo, se ji opravičim, ji pomagam poiskati pomoč, da se negativne posledice tega dejanja kar se da omilijo.

Ni lahko priznati krivde in sprejeti posledice neustreznega vedenja. Vendar sprejemanje posledic pomeni notranjo moč in pogum.

Še nekaj:

Kadar se odločam, katero izmed možnih vedenj bom izbral, se vprašam:

  • "Kaj si pravzaprav želim?"
  • "Ali bom s svojim vedenjem to dosegel?"
  • "Ali s svojim vedenjem ne bom koga prizadel, oziroma mu škodoval?"

Na primer: Želim ohraniti neko prijateljstvo. Ga bom resnično ohranil, če bom prijatelja pred drugimi žalil, poniževal, zato da bi se postavljali pred drugimi? Verjetno ne! Moral bom narediti nekaj drugega.

Za vedenje, ki sem ga izbral in za njegove posledice sem sam odgovoren. To pa naj se mi ne zdi pretežko in naj mi ne jemlje poguma! Občutek, da lahko vedno bolj obvladujem svoje življenje in sem odgovoren zanj, lahko utrjuje mojo samozavest.

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja