Skoči do osrednje vsebine

4. korak do boljše samopodobe - Ne izogibam se problemom, poskušam jih reševati

Avtor: Alenka Tacol, univ. dipl. psihologinja

V življenju se srečujemo z ovirami, s težavami in problemi. Vendar ni vseeno, kako se soočamo z njimi. Pomembno je, da se problemom ne izogibamo, ampak jih poskušamo reševati. Uspešno reševanje problemov prispeva k pozitivni samopodobi in osebnostni čvrstosti. Neuspešno reševanje težav pa lahko predstavlja hudo duševno obremenitev ali privede celo do duševne krize.

Težave lahko uspešno premagujemo le takrat, kadar se usmerimo v problem in ga poskušamo rešiti. Manj uspešni pa smo, kadar se usmerjamo predvsem v to, da bi sprostili čustveno napetost, ki jo občutimo ob problemu.

Če imam ob polletju negativno oceno pri nekem predmetu, ne bom nič naredil za izboljšanje ocene z jokom, obtoževanjem učitelja, grobim vedenjem doma, zapiranjem vase, z umikom pred zaslone ... Pogosto takšno vedenje težave le še poveča, resnični problem pa ostane.

Lahko se učim spoprijemati z življenjskimi problemi:

  • Zaupam si in se usmerim v problem. Ne umaknem se pred problemom, ampak ga začnem aktivno reševati.
  • Problem lahko spremenim v izziv. Trudim se, da bi ga videl kot priložnost za svoj razvoj in osebnostno rast, ne pa kot grožnjo.
  • Ko se spopadam s svojimi problemi, se v meni utrjuje zavest, da lahko obvladujem svoje življenje in napredujem proti svojim ciljem. Nisem list, ki ga veter nosi sem in tja.

Kako pristopim k reševanju problema?

V konkretni problemski situaciji dejavno in ustvarjalno iščem ustrezno rešitev.

Reševanje problemov je sestavljeno iz več korakov:

  • Prepoznam, ugotovim in poimenujem problem.

    V šoli mi pri nekem predmetu grozi zaključena negativna ocena.

  • Iščem čim več možnih rešitev problema. Po metodi »možganske nevihte« napišem vse, kar mi pride na misel. Pri tem ne izbiram med dobrimi in slabimi rešitvami.

    • obnašal se bom, kot da mi je vseeno;
    • poiskal bom inštruktorja;
    • prosil bom za pomoč sošolce;
    • izostajal bom od pouka pri tem predmetu;
    • presedel se bom v zadnjo klop, da bom čim dlje od učitelja;
    • pogovoril se bom s starši in jih prosil za nasvet;
    • razredniku bom zatožil krivičnega učitelja;
    • prenehal bom hoditi v šolo;
    • prosil bom šolskega svetovalnega delavca ali učitelja, da mi
    • pove, kako naj se učim;
    • med urami bom ignoriral učitelja;
    • sproščal se bom z alkoholom ali s travo;
    • začel si bom bolje organizirati čas in se več učiti.
  • Med možnimi rešitvami izberem tiste, ki so dobre, smiselne.

    V tem primeru bi bile dobre naslednje rešitve:

    • poiskal bom inštruktorja;
    • prosil bom za pomoč sošolce;
    • pogovoril se bom s starši in jih prosil za nasvet;
    • prosil bom šolskega svetovalnega delavca ali učitelja, da mi pove, kako naj se učim;
    • začel si bom bolje organizirati čas in se več učiti.
  • Pri vsaki od izbranih možnih rešitev ocenim, kakšne bi bile njene pozitivne in kakšne negativne posledice.

    Rešitve in presojo si lahko zapišem, saj se bom tako še laže odločil, katero bom na koncu izbral.

    • Če presodim prvo dobro možno rešitev: "poiskal bom inštruktorja", ugotovim, da ima zame dobre posledice: inštruktor mi bo snov dobro razložil, hitreje bom snov razumel, kot če bom delal sam, veliko možnosti imam, da bom oceno popravil ...
    • Slabe posledice: porabil bom veliko časa za pot do inštruktorja in nazaj, inštrukcije so zelo drage, preveč se bom zanašal na inštruktorja in bom sam premalo aktiven...
    • Za vsako rešitev posebej ugotavljam, katerih posledic je več, dobrih ali slabih. To mi pomaga pri končni odločitvi.
  • Odločim se za eno ali več dobrih rešitev problema, ki bo zame najboljša.

    Morda bi se v opisanem primeru odločil za ti dve rešitvi:

    • prosil bom šolskega svetovalnega delavca ali učitelja, da mi pove, kako naj se učim;
    • začel si bom bolje organizirati čas in se več učiti.
  • To, za kar sem se odločil, uresničim.

    Pogledam še nasvete pri drugem koraku do pozitivne samopodobe: Postavljam si cilje in si prizadevam, da bi jih dosegel.

  • Ugotavljam, ali je bila rešitev v resnici dobra in me je pripeljala do rešitve problema.

  • Če problema nisem rešil, izberem in preizkusim naslednjo možnost za rešitev.