#to sem jaz

Kaj je samopoškodovalno vedenje?

Avtor: mag. Alenka Seršen Fras, univ. dipl. psihologinja in Martina Kukovec, mag. psihologije, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor

Med znake depresije lahko spada tudi samopoškodovalno vedenje.

pexels ismael sanchez 2282000

Med znake depresije lahko spada tudi samopoškodovalno vedenje, ki:

  • je namerno poškodovanje telesa, ki si ga oseba sama povzroči z namenom zmanjševanja psihološke stiske;
  • na površini povzroči krvavitve, obtolčenine ali bolečine, s pričakovanjem, da bo poškodovanje povzročilo blago ali zmerno telesno oškodovanost;
  • je povezano z medosebnimi težavami ali z negativnimi mislimi ali neprijetnimi občutki, kot so depresivnost, anksioznost, napetost, jeza, samokritika, ki se pojavijo tik pred samopoškodovanjem;
  • se začne kot intimno dejanje, sčasoma pa lahko postane navada, ki uide samonadzoru in o kateri je zelo neprijetno spregovoriti.

Pogostost samopoškodovalnega vedenja pri mladostnikih je od 12- do 15-odstotna in žal pojavnost še narašča. Večina jih to vedenje preraste, a pri osebah, pri katerih samopoškodovalno vedenje vztraja v odraslo dobo, obstaja večje tveganje za samomor kot v splošni populaciji. 

Zakaj se mladostnik samopoškoduje?

V obdobju mladostništva je pred tabo nekaj zahtevnih razvojnih nalog, kot so na primer naslednje: najti svoje želje in interese, sprejeti svoje značilnosti in sposobnosti ter se naučiti z njimi vedno bolj samostojno živeti, prilagoditi se na drugačno vlogo v odnosih s starši, vrstniki in svetom. Nekatere boš zmogel z lahkoto, pri nekaterih boš potreboval več časa in podpore, kar je odvisno tudi od tvojih sposobnosti reševanja problemov in od načinov soočanja z neprijetnimi občutki. Lahko izbiraš zdrave, konstruktivne načine, lahko pa za sproščanje neprijetnih občutkov, izboljšanja počutja ali vplivanja na medsebojne odnose izbiraš manj varne načine.

Razlogi za samopoškodovalno vedenje so sicer raznoliki. Samopoškodovanje je lahko odraz življenjske krize kot posledice bolečih dogodkov in travm v preteklosti. Vedno pogosteje pa predstavlja reakcijo na vsakdanje stresne dogodke in težave. Če se samopoškoduješ, morda začutiš olajšanje ob bolečini, neprijetnem občutku ali pa si na ta način povzročaš prijetne občutke. Nekateri poročajo, da so na ta način »sprostili pritisk ali prekinili jezo ali obvladali napetost« v sebi. Drugi se spet samokaznujejo, nekateri pa želijo s pomočjo samopoškodovalnega vedenja vplivati na druge (npr. iščejo pozornost, sprejetost v vrstniško skupino ...). Lahko želijo »občutiti vsaj nekaj, četudi je to bolečina«, lahko se na ta način upirajo samomorilnim idejam, iščejo vznemirjenje, eksperimentirajo ali premikajo medosebne meje (»Jaz imam kontrolo in nihče drug.«).

Kako lahko prepoznamo samopoškodovalno vedenje in kako se odzovemo?

question mark gcab671ae7 1280

Starši in prijatelji lahko opažajo, da ima mladostnik težave v odnosih, pri učenju, da s težavo nadzoruje čustva, spreminja razpoloženje in se pogosteje umika v samoto, pa vendarle ne pomislijo na samopoškodovalno vedenje. 

Nekateri dodatni opozorilni znaki:

  • pogoste nepojasnjene poškodbe;
  • posedovanje ostrih predmetov (britvic, igel, vžigalnika);
  • krvavi madeži na oblekah, brisačah;
  • intenzivnejše praskanje; 
  • dolge hlače in rokavi v toplem vremenu;
  • izogibanje pouku športne vzgoje, plavanju;
  • druga vedenja, ki so posredno samopoškodovalna: npr. zloraba alkohola, motnje hranjenja.

Mladostniku bomo v pomoč, če se odzovemo brez zgražanja, obsojanja ali zasmehovanja. Problema ne zmanjšujemo ali zanikamo, potrebno mu je dati sporočilo, da je samopoškodovalno vedenje odraz stiske in je treba iskati rešitev. Izražamo se sočutno in spoštljivo. Skušajmo se vživeti v njegova čustva. Na ta način mu damo vedeti, da razumemo njegovo stisko in priznavamo njegova čustva. Izrazimo zaupanje, da bo vedenje sposoben premagati in mu pomagajmo, da pride do strokovne pomoči v ustrezni ustanovi.

Kako lahko samopoškodovalno vedenje preprečimo?

Če se samopoškoduješ, veš, da je v trenutku odločitve, v trenutku izbire orodja in prostora, še dovolj časa, da narediš kaj drugega. V ta namen si vnaprej pripravi varnostni načrt pred samopoškodovanjem. V pomoč so ti lahko naslednji predlogi:

  • pogovor z drugimi (prijatelj, družina, telefon za pogovor v stiski);
  • nadomestna vedenja za spoprijemanje z neprijetnimi občutki: 
    • nanašanje ledenih kock, ki se ti stopijo v dlani, dokler ti roka ne odreveni;
    • za kratek čas nanesi led na del roke ali noge, ki bi jih običajno poškodoval;
    • napenjaj in spuščaj elastike, ki jih imaš okoli roke;
    • nalepi si začasen tattoo in ga nato spraskaj z nohtom;
    • označi del telesa z rdečim flumastrom namesto rezanja ali ožiganja.
  • sprostitvene tehnike (na čuječnosti temelječe tehnike dihanja, tehnike vizualizacije …);
  • telesna aktivnost (sprehod, telovadnica, ples, dvigovanje uteži …);
  • pisanje in umetniško izražanje (dnevnik, pisanje pesmi …); 
  • poslušanje glasbe, igranje instrumenta, pripravljanje seznamov predvajanja;
  • tehnike odvračanja pozornosti (gledanje televizije, igranje s psom, peneča kopel, mrzel tuš, tolčenje v blazine, pospravljanje sobe); 
  • izdelaj svojo »varno škatlo« in vanjo shrani fotografije, spominke, darila ali druge predmete, ob katerih se počutiš varno.

Nadaljuj na naslednji članek: Kaj pa, če imam samomorilne misli?

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja