Traume, samopoškodbe etc.

Odgovor svetovalke:

Draga Tia,

hvala za tvoje sporočilo. Zelo pogumno je, da si uspela tako natančno opisati svoja doživljanja, ki so res težka in premočna za eno osebo. In ne, ne pretiravaš. Tvoje izkušnje, tvoja bolečina in tvoji občutki so resnični. Opisuješ dolgotrajno stisko, samopoškodovanje že od 11. leta, občutke nevrednosti, prometna nesreča pri 9ih letih, potem pa še flashbacki, panični napadi, strah v avtu. Vse to so simptomi travmatičnih izkušenj in preobremenjenega živčnega sistema. Tvoje telo in možgani so očitno še vedno v ogroženosti. Ko si v avtu, se tvoje telo obnaša, kot da je nevarnost tukaj in zdaj, tudi če objektivno morda ni, kar je tipično za travmatski odziv.

Praviš, da si imela obdobje, ko je bilo »FUL boljš«, kar pomeni, da se stvari lahko izboljšajo. Nazadovanje ne izbriše napredka. Pomeni samo, da si bila ponovno sprožena. Tudi sama zelo dobro prepoznavaš sprožilce oz. triggerje, ki te pahnejo v panične napade.

Opisuješ, da se režeš večkrat na dan, fantaziraš o smrti in se samopoškoduješ z vžigalnikom – to so znaki resne in zaskrbljujoče stiske. V takšnem trenutku ne bi smela biti sama s tem. Kako pogosto razmišljaš o smrti oz. o tem, da te ne bi več bilo? Je to vsak mesec/teden/tu in tam/vsak dan? Kako dolgo že trajajo te misli? Menim, da bi bila v tvojem primeru NUJNO potrebna strokovna pomoč. Navajaš, da že imaš terapevtko in psihiatrinjo. Ali oni dve vesta, kako intenzivno je trenutno? Ali si jima povedala za tvoje samopoškodovanje? Za nespečnost? Za strah pred vožnjo z očetovo partnerko?

Omenjaš, da jemlješ zdravilo Asentra, ki spada v skupino antidepresivov in se uporablja za depresijo, panične napade, tesnobne motnje in podobno. Po mojem mnenju ti je psihiatrinja to predpisala zaradi kombinacije tesnobe, depresivnih simptomov in morda tudi zaradi travmatskih odzivov? Če imaš občutek, da ti ne pomaga dovolj ali da se je stanje poslabšalo (več samopoškodb, več samomorilnih mislih), je to ZELO POMEMBNA informacija za tvojo psihiatrinjo. Včasih je potrebno prilagoditi odmerek ali zdravljenje. Prijazno te prosim, da si čimprej zagotoviš termin pri psihiatrinji in terapevtki in odkrito spregovoriš o svojem trenutnem stanju.

Kar se tiče očeta, očetove partnerke in vožnje ter doživljanje paničnih napadov ob tem ni pretiravanje. To je fiziološka reakcija tvojega telesa. Če te silijo v situacije, ki ti sprožajo tako močne napade, je to nekaj, kar bi morala odrasla oseba (terapevtka, psihiatrinja, mama, šolska svetovalna služba) vedeti in pomagati urediti. Ravnanje očeta, ki ga opisuješ (vožnja do letališča), se mi zdi skrajno neodgovorno in neprimerno, glede na tvoje trenutno čustveno in miselno stanje.

Omenjaš, da je vso to dogajanje začelo vplivati na tvoje funkcioniranje v šoli. Bom zelo iskrena, takšne pritiske ne bi zmogla sama uravnavati niti odrasla oseba, kaj šele tako mlad človek. Praviš, da ti največ preglavic povzroča ura matematike. Temu se reče preplavljenost. Ko je živčni sistem v stanju ogroženosti, se prefrontalni korteks (del za koncentracijo, logiko, računanje) dobesedno »ugasne«. Zato se ti zgodi, da samo gledaš in si predstavljaš scenarije. To ni tvoja krivda.

Ob tem, kar opisuješ, me posebej skrbi tudi tvoja nespečnost. Ko telo in um dolgo časa nimata dovolj spanja, postane živčni sistem še bolj občutljiv na stres, strah in panične odzive, zato so lahko flashbacki, tesnoba, jok, razdražljivost in samopoškodovalni impulzi veliko močnejši in pogostejši. Ko ne spimo, se v telesu poveča raven stresnih hormonov (npr. kortizola), možgani pa težje uravnavajo čustva, impulze in občutek ogroženosti. Hkrati se zmanjša sposobnost koncentracije, obdelava spomina in umirjanja živčnega sistema, zato je lahko vse videti bolj preplavljajoče, glasno in težko za zdržati.

Bi morda vse to, kar si izrazila, lahko zaupala svoji mami? Praviš, da se pri njej počutiš bolj domače. Res se mi zdi nujno, da bi o tem z nekom čimprej spregovorila.

Ali si trenutno varna? Si danes že naredila kakšno poškodbo, ki potrebuje oskrbo?

Kadar se znajdeš v stiski in razmišljaš o samomoru, o tem NUJNO obvesti nekoga, ki mu zaupaš in o tem odkrito spregovori. Lahko pokličeš tudi na telefon 01 520 99 00 (vsako noč, med 19. in 7. uro zjutraj). Svetovalci ti bodo po telefonu nudili zaupni pogovor in ti pomagali poiskati poti iz tvojih težav. Dodajam še dve telefonski številki, ki se jih lahko poslužiš, če boš v hudi stiski:
•    TOM telefon (116 111 – vsak dan, od 12:00 do 20:00)
•    Zaupni telefon Samarijan (116 123 – 24 ur na dan, brezplačno, anonimno)

Toplo priporočam tudi ogled te spletne strani: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/.

Si morda že poskusila kakšno strategijo za obvladovanje vsiljivih misli? V tem priročniku https://live.editiondigital.com/e/221cpgqsc/prirocnik-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje#!page1 boš našla ogromno vaj, ki ti lahko pomagajo pri preusmeritvi misli.

In še nekaj, kar želim, da prebereš zelo počasi:

To, da si preživela nesrečo, ne pomeni, da moraš biti »hvaležna in tiho«.

To, da si živa, ne pomeni, da te ne sme biti strah.

To, da si kdaj bolje, ne pomeni, da si si izmislila bolečino.

Ti nisi preveč. Ti si preobremenjena in preplavljena.

Prosim, povej mi – si zdaj na varnem?

Sprejmi pomoč in podporo, brez pomislekov in sramu saj si ju zaslužiš, točno takšna, kot si. V pojmu pomoč se skriva besedica MOČ, ki je znamenje poguma. Zaupaj v svojo moč in potencial, ki je v tebi, da se bolečina zmanjša ali celo izgine.

Ko se boš počutila izgubljeno, si pomagaj z majhnimi dejanji, ki te prizemljijo v sedanjost: popij kozarec vode, stuširaj se, pojej svoj najljubši obrok, poslušaj glasbo, beri, riši, klepetaj s prijateljico ipd. Poskusi se spomniti, kaj te veseli ali kaj si rada počela, preden te je anksioznost preplavila. To, kar doživljaš je faza in čeprav se zdi, da traja predolgo, se bo spremenilo. Tvoja želja po sreči in življenju je močnejša od tvojega strahu.

Kadarkoli lahko tudi na tem portalu napišeš svoja vprašanja, dileme in razmišljanja. V kolikor se stiska poveča ali če misli postanejo prehude, takoj obvesti eno odraslo osebo ali jih deli s tvojo zaupno osebo. Bodi potrpežljiva s seboj. Pošiljam ti veliko moči.

Res bi rada, da veš, da mi je zelo mar zate. To, kar opisuješ, posebej nespečnost, stopnjevanje samopoškodovanja in občutek, da ne zmoreš več, me iskreno skrbi. Prosim, oglasi se mi. Napiši, kako si, ali si danes varna, ali si uspela kaj spati. Ni ti treba biti močna ali zbrana, samo javi se.

Objem.

Želim ti vse dobro iz srca,

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij

Odgovor svetovalke:

Tia, lepo pozdravljena,

hvala, da si se oglasila in tako iskreno opisala svoje trenutno stanje. Res cenim, da si delila vse to, ker verjamem, da ni lahko govoriti o takih stvareh. Zelo dobro je, da imaš okoli sebe ljudi, ki vedo vsaj del tvoje zgodbe (terapevtka, psihiatrinja, mama). Iz tvojega zapisa lahko razberem, da se tvoja mama res trudi, da bi te zaščitila pred situacijami (npr. vožnja z očetovo partnerko), ki ti sprožajo nelagodje. To je zelo pomembna podpora, kar zaznavaš tudi sama.

Vseeno pa me nekaj še vedno skrbi. Pišeš o tem, da pogosto razmišljaš o smrti po »flashbackih« in da se večkrat samopoškoduješ, čeprav rane morda niso globoke. Tudi dejstvo, da spiš približno 5 ur in da nosiš v sebi veliko napetosti, strahu, je za telo zelo naporno. Ko dolgo ne spimo dovolj, se v telesu zvišajo stresni hormoni, živčni sistem postane še bolj občutljiv, zato so lahko misli, strahovi in impulzi intenzivnejši.

Glede tvojega vprašanja: kaj bi naredila psihiatrinja, če ji to poveš?

Največkrat se zgodi to, da poskuša skupaj s tabo zmanjšati tvojo stisko in povečati tvojo varnost. To lahko pomeni, da se pogovorita bolj podrobno o pojavu flashbackov in strahu, da preveri, če bi bilo smiselno prilagoditi zdravila ali dodati kaj za spanje, da ti pomaga narediti načrt, kaj storiti, ko pride zelo močan val misli ali težnje po samopoškodovanju ali pa da predlaga pogostejše pogovore za nekaj časa. Povedati resnico psihiatrinji ni »problematično« ali »preveč«. To so informacije, ki jih potrebuje, da ti lahko pomaga. Veliko mladih se boji, da bodo zaradi iskrenosti takoj »nekam poslani«, ampak v praksi je prvi cilj vedno podpora in stabilizacija, ne kazen ali odvzem nadzora.

Mogoče bi bilo modro razmisliti tudi o tem, da bi ji zaupala, da imaš veliko več samopoškodb, kot ona trenutno ve, da imaš flashbacke, strah v avtu in da po njih pogosto razmišljaš o smrti in da zelo slabo spiš. To so pomembni deli celotne slike, da te bo lažje podprla.

Praviš, da si »uredu, I guess«, kar pogosto pomeni, da se človek samo nekako prebija čez dan. Ni ti treba biti sama s tem. Tvoja stiska je resna in si zasluži pozornost odraslih, strokovnjakov, ki so tam zato, da ti pomagajo. In resnično, poglej nase, preživela si toliko težkih situacij (nesreča, dolgotrajna stiska, vsi ti valovi čustev in flashbacki), to pomeni, da si izjemno močna – močnejša, kot si morda sama predstavljaš.

 

Vedno si dobrodošla, da se mi oglasiš, ko boš potrebovala pogovor ali podporo, tudi samo za delček svojih misli ali občutkov, da deliš, kako je s tabo.

Želim ti veliko poguma na tvoji poti in te objemam na daljavo. <3

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij