Raje bi bila ptica.

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

najprej naj se ti iskreno zahvalim, da si delila ta zapis. Lahko si samo predstavljam, da za takšnim zapisom stoji ogromno poguma. Iz tvojih besed je zelo čutiti, kako utrujena, preobremenjena in osamljena se trenutno počutiš. Ob branju sem dobila občutek, da že dolgo nosiš veliko več, kot bi človek moral nositi sam.

Tvoj zapis se mi je zdel, čeprav zelo boleč, tudi izjemno lep. V njem je veliko globine, iskrenosti, občutljivosti in sposobnosti ubesediti nekaj, česar mnogi ne znajo izraziti. Ali kdaj s kom deliš stvari, ki jih napišeš? Sprašujem se, ali je v tvojem življenju kdo, ki ta del tebe lahko vidi in prepozna. Zdi se mi namreč, da v sebi nosiš res dragocen dar izražanja. :)

Opisuješ, da svet okoli sebe doživljaš kot težak, krivičen, poln izgub, nasilja in praznine. Verjamem, da je ob vsem tem zelo težko najti občutek varnosti, smisla in pripadnosti. Ko se človek dlje časa počuti preobremenjeno, se pogosto zgodi, da začne skozi svojo bolečino gledati na svet okoli sebe. Takrat veliko hitreje opazimo vse, kar je narobe, težje pa zaznamo tudi lepe stvari, ki še vedno obstajajo ob tem – toplino, bližino, drobne trenutke miru, možnost spremembe. To ne pomeni, da si karkoli domišljaš, temveč da stiska pogosto zoži pogled in oteži videti širšo sliko.

Zelo me je ganil del, kjer pišeš, da pomagaš drugim, skrbiš za druge, in se sprašuješ, kdaj bo končno nekdo poskrbel zate. V teh besedah je občutiti veliko bolečine in osamljenosti. Pogosto lahko ljudje, ki veliko dajejo drugim, navzven delujejo močni, sposobni in samostojni, zato okolica težje prepozna, koliko podpore tudi sami potrebujejo.

Pišeš tudi, da si pomoč že iskala in da jo še vedno iščeš, a imaš občutek, da ni dovolj. Žal mi je, da si ob klicu v stiski doživela odziv, ki te ni podprl tako, kot bi si zaslužila in potrebovala. Verjamem, da je bilo po tem, ko si celo noč zbirala pogum za klic, to lahko še posebej boleče. Ko človek zbere moč, da seže po pomoči, pa ni zares slišan, zna biti razočaranje še toliko večje.

Rada bi se ustavila tudi pri delu, kjer omenjaš samomorilne misli. Četudi omenjaš, da trenutno aktivnih samomorilnih misli nimaš, so občutki, ki jih trenutno doživljaš vseeno pomembni. V kolikor se stiska zopet poslabša, pa te spodbujam, da poiščeš pomoč in s tem ne ostajaš sama. Če si že vključena v obravnavo, prosim sporoči strokovnjaku, da se trenutno počutiš slabše in da potrebuješ več podpore. Če imaš ob sebi kogarkoli, ki mu vsaj malo zaupaš, mu poskusi povedati bolj neposredno, kako hudo ti je. Ne le, da nisi okej, ampak da si zelo utrujena, brez moči in da potrebuješ bližino ter pomoč. Če bi kadarkoli začutila, da ne zmoreš več varno ostati sama s seboj, pa se prosim takoj obrni na nujno pomoč, urgentno psihiatrično službo ali pokliči 112.

Ker pa omenjaš tudi, da bi si želela več psihoterapevtske podpore, bi ti rada povedala o možnosti organizacije Posvet, kjer nudijo brezplačna psihološka svetovanja brez čakalnih dob.

Morda v tem trenutku ni treba iskati odgovora na vprašanje, kaj je smisel vsega, ampak bolj nežno vprašanje: kaj mi lahko pomaga skozi današnji dan? Včasih je ob veliki stiski lažje misliti v manjših korakih – eno uro, eno popoldne, en dan. Morda topel tuš, sprehod, počitek, pisanje, stik z osebo, ob kateri ti ni treba igrati, da si v redu.

Naj za konec zgolj še dodam, da se mi zdiš zelo globoka, čuteča in razmišljujoča oseba. Trenutno se morda počutiš, kot da nikamor ne spadaš, a jaz ob tvojem zapisu dobivam občutek predvsem, da si zelo utrujena in da že dolgo nosiš preveč sama.

Vesela bom, če se še oglasiš.

Vse dobro ti želim,

Urška Otrin, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

odlično je, da si se lotila pisanja dnevnika. Pridružujem se mnenju, da je glede na dar izražanja, ki ga imaš, to čudovita tehnika, ki ti lahko pomaga raziskati svoja občutja. Mislim, da je tvoj dar prav v tem, da znaš občutja ubesediti tako, da lahko vsak, ki tvoj zapis (npr. na tem portalu) prebere, začuti tvojo bolečino. Prepričana sem, da se bo v tvojih zapisih našel še kdo in v njih dobil uteho, da ni sam. Hkrati pa to pomeni, da tudi ti nisi sama v tem.

Vem, da si morda misliš, da je iskanje dodatne pomoči, čeprav si že vključena v obravnavo pri psihologu, nepotrebno. A morda na Posvetu odkriješ še kaj novega. Mogoče ti zapolni obdobja, ko čakaš na naslednjo obravnavo, morda s svetovalci tam odkriješ nekaj, česar pri psihologu še nisi. Vsak psiholog oziroma terapevt dela na svoj način, drugače vzpostavlja odnos, in zelo pomembno je, da osebi, s katero delaš, zaupaš. Vendar to ne pomeni, da ti rednejša srečanja še s kom drugim ne bi koristila.

Ko prebiram tvoje besede, se me najbolj dotakne dejstvo, da si pravzaprav še zelo mlada oseba, a nase polagaš ogromno odgovornosti in pritiska, da se definiraš, da »polno zaživiš«. Globoko razumem ta pričakovanja, vendar se mi glede na tvoje besede zdi, da dosegaš veliko tega, kar bi človek pri tvojih letih lahko. Verjamem, da je del praznine, ki jo čutiš, povezan s tem življenjskim obdobjem, v katerem si, in z občutkom, da moraš že zdaj definirati svoj smisel.

Dejstvo je, da lahko vsak izmed nas tudi v najtežjih trenutkih praznine, izgubljenosti ali nesmisla najde neko gonilno silo. Mogoče trenutno ne čutiš, da te karkoli veseli oziroma sploh ne veš, kdo si. To ne pomeni, da bi vse to že morala vedeti. Deluješ mi kot globoka oseba, ki verjetno v sebi nosi številne plasti – in pogosto imajo ravno takšne osebe več izzivov pri iskanju svoje poti.

Morda ti bo pomagalo, če poskusiš na iskanje smisla, veselja in življenjske poti nehati gledati kot na nekaj velikega ali dokončnega. Življenje pogosto ni sestavljeno iz velikih prelomov in razodetij, ampak iz vsakodnevnih odločitev. Smisel ni nekaj, kar moraš nenehno čutiti, da lahko živiš.

Sama v trenutkih, ko se počutim podobno kot ti, rada opazujem svojo mačko :) (da, resno mislim). Opazujem jo, kako se preteguje na soncu, kako razigrano lovi metulje, kako zamijavka, ko je lačna, kako se mi privije ob noge, ko je željna pozornosti, in kako se spet izvije iz mojega naročja, ko ji je dovolj. Seveda ljudje nismo tako preprosta bitja kot živali. Ampak z vidika eksistence me pogosto osrečijo podobne stvari kot mojo mačko: objem ljubljene osebe, dober obrok, gibanje, občutek topline sonca na obrazu.Verjamem, da čarobnost življenja najdemo v teh majhnih vsakodnevnih trenutkih, ki si jih dovolimo polno začutiti in v njih biti prisotni in ne v nekih velikih gestah.

Kar se tiče pisanja dnevnika, lahko začneš zelo preprosto – zapisi ne rabijo biti dolgi ali posebej izpiljeni. Lahko si zadaš, da boš vsak dan zapisala tri stvari, ki so te pozitivno nagovorile (npr. pesem, narava, besede, ki jih je nekdo izrekel …). Lahko narediš tudi seznam stvari, ki so te včasih osrečevale, in si zadaš, da vsak teden poskusiš eno izmed njih (tudi če je to, da pogledaš svojo najljubšo risanko iz otroštva).

Kot zadnji nasvet pa bi predlagala, da, če je le mogoče, za nekaj časa narediš t. i. »detox« od družbenih omrežij. Pogosto, ko želimo uiti lastnim mislim, odpremo družbena omrežja, kjer nam algoritem ponuja zelo nenavaden miks: vidimo vojne, nestrpnost, izseke iz podcastov s tisoč in enim nasvetom, kako bi morali živeti, za povrh pa še ljudi, ki navidez živijo popolna življenja – potujejo, nakupujejo, napredujejo v karieri in izgledajo odlično.

Vsak od nas je pod vplivom teh podob, čeprav je človek večino svojega obstoja živel precej informacijsko skromneje, npr. za nove informacije je moral čakati na časopis, primerjali pa smo se predvsem s svojim ožjim socialnim krogom, ne pa z neznanci na spletu. Verjamem, da vsak izmed nas kdaj potrebuje odmik od družbenih omrežij, da se malo prizemlji in se ponovno usmeri v to, kar ima okoli sebe, ter v to, kar lahko dejansko vpliva v svojem življenju.

Upam, da ti kakšen od teh nasvetov pride prav. Vesela sem, da si se odločila deliti svoje misli in verjamem, da imaš vso zmožnost, da premagaš stisko. Verjamem, da te čaka še veliko sončnih trenutkov, zato le vztrajaj v iskanju.

Vse dobro,

Anadeja Bajzek, dipl. psihologinja (un)