Vprasanje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej hvala, ker si napisala tako odkrito o tem, skozi kar greš trenutno. Iz tvojega zapisa se zelo jasno čuti, da to nosiš že dolgo in da te ne muči samo žalost sama, ampak predvsem to, da se vrača. Kot da delaš vse, kar je “prav” – hodiš na terapijo, jemlješ zdravila, skrbiš za gibanje, družiš se – pa je vseeno nekje v ozadju vedno tista misel: “Nikoli ne bo bolje.” In to mora biti res izčrpavajoče. Ne samo padci, ampak tudi občutek, da jim nikoli zares ne moreš uiti.

Hkrati pa je v tvojem zapisu nekaj zelo pomembnega , nisi obupala. Utrujena si, ja. Naveličana ciklov, naveličana tega vračanja. Ampak nisi obupala. To, da pišeš ravno zdaj, ko čutiš, da se “nabira”, še preden si globoko v črni luknji, pove, da si želiš nekaj narediti drugače. To je velik znak notranje moči, tudi če je sama trenutno ne čutiš.

Razumem, da te najbolj muči vprašanje: zakaj se to vedno vrača, če delam vse, kar naj bi pomagalo? V tem vprašanju je veliko nemoči in mogoče tudi malo obupa. Kot da si želiš dokaz, da ima trud smisel. Pri dolgotrajnih depresivnih in anksioznih težavah izboljšanje pogosto ni ravna črta, ampak bolj valovanje. Tudi ko nekdo redno hodi na terapijo in dela na sebi, lahko ostane določena ranljivost – kot bolj občutljiv živčni sistem, ki se ob stresu, notranjih pritiskih ali utrujenosti hitreje aktivira. Možgani si zapomnijo pot v “črno luknjo” in zato je zdrs včasih lažji kot vzpon, sprememba. To ne pomeni, da to, kar počneš, ne deluje. Ne pomeni, da delaš nekaj narobe, ali da je s tabo kaj narobe. Pomeni, da je to proces, ki potrebuje čas in ponavljanje novih vzorcev. Pomembno pa je nekaj drugega: ti zdaj prepoznaš, da se nabira. To je razlika. Morda prej tega nisi zaznala tako zgodaj. To pomeni, da se bolj zavedaš sebe, kot si morda misliš. Prepoznati zgodnje znake ni majhna stvar, na tem lahko gradiš.

Mogoče lahko v mirnem trenutku zase v mislih razmisliš zelo konkretno, kako pri tebi izgleda začetek padca. Je to najprej misel, ki postane glasnejša? Občutek praznine? Utrujenost? Umik od ljudi? Sprememba spanja ali koncentracije? Če znaš ujeti te prve znake, lahko začneš reagirati prej in ne šele takrat, ko si že brez moči. Včasih pomaga že misel: “Aha, to je začetek vala.” Ne kot katastrofa, ampak kot signal. In potem si zastaviš vprašanje, kaj lahko danes naredim, da val ne bo večji? Ne kako rešiti vsega, ampak kako zmanjšati intenzivnost, ali vsaj ohraniti neko linijo, da se stvari ne poslabšajo. Bolj strukturiran dan, več gibanja, manj izolacije, pogovor, zapis misli na papir… Ključ ni v popolni rešitvi, ampak da se pravočasno odzoveš. Kot sedaj, ko si nam pisala. Že s tem korakom si začela delati na tem, da se stvari ne poslabšajo.  Morda se lahko vprašaš tudi, kaj si do zdaj naredila šele takrat, ko je bilo že zelo hudo. In ali lahko kaj od tega narediš prej. Na primer prej kontaktiraš terapevtko, prej poveš komu, prej zmanjšaš pritisk nase. Včasih sprememba ni v nečem popolnoma novem.

Omenila si tudi občutek, da ne spadaš sem. To je zelo globoka in boleča misel. Pogosto je povezana z občutkom odtujenosti – od drugih ali od sebe. Ko smo dolgo v stiski, se lahko počutimo drugačne, preveč zapletene ali “napačne”. Ampak to je občutek, ne identiteta. Občutek se lahko vrača, tudi če realnost ni taka. V takih trenutkih si lahko nežno zastaviš, kaj je sprožilo to misel, kaj poleg nje čutim in kaj v tem trenutku potrebujem. Ne da jo utišaš, ampak da nisi sama z njo.

Zelo pomemben del tvoje zgodbe je april 2022. To je bil zelo resen trenutek. In povsem razumljivo je, da se ob vsakem “nabiranju” pojavi tudi strah, kaj če bo spet tako hudo? Ta strah je lahko del vala. In ravno zato je pomembno, da zdaj reagiraš prej, ko imaš še moč. Morda je zdaj pravi čas, da s terapevtko zelo konkretno oblikujeta preventivni načrt za zgodnje faze. Kaj narediti ob prvih znakih, koga obvestiti/mu povedati,  kako ravnati, če se vrne potreba po samopoškodovanju. Včasih že to, da imaš jasen načrt, zmanjša občutek nemoči.

Razmisli tudi, ali imaš poleg strokovne pomoči še kakšno drugo podporo. Eno osebo, ki ve, kako resno zna biti. Nekoga, ki mu lahko poveš, da nisi okej. Ne, da ti pomaga vse rešiti takoj, ampak da ti ta oseba pomaga nositi tvojo stisko. Ne rabiš tega nositi sama.

Vseeno pa moram biti tukaj jasna. Če bi se misli o smrti ali konkreten načrt ponovno okrepil, takrat ne ostani sama. Obrni se na urgenco, dežurno psihiatrično službo ali pokliči 112 oz. poišči drugo strokovno pomoč.

To, da si se zdaj oglasila, pomeni, da ti je mar in si želiš, da bi bilo drugače. In to je pomembno. Tvoj zapis ne zveni kot nekdo brez upanja. Zveni kot nekdo, ki je utrujen od ponavljanja. In utrujenost je nekaj drugega kot obup. Utrujenost pomeni, da si se dolgo borila. Morda cilj ni “nikoli več pasti”. Morda je lahko tvoj nov cilj, da so padci krajši, manj globoki, manj strašljivi, in da imaš več občutka vpliva nad njimi. To je bolj realen, dosegljiv cilj.

 

Če želiš, lahko pogovor še nadaljujeva oz. se ponovno oglasiš. Lahko napišeš, ko se začnejo stvari nabirati. Lahko napišeš tudi, ko si že v črni luknji. Ali pa, ko boš malo bolje.

Lepo te pozdravljam in ti želim čim več lepih trenutkov.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

res hvala, da si mi ponovno napisala in tako odkrito delila, kaj se dogaja v tebi. Iz tvojega zapisa se čutim res veliko utrujenost, naveličanost, pa ne samo od slabih obdobij, ampak od tega, da se ves čas vračajo. In razumem, kako te lahko izčrpa misel: “Če se to vedno vrne, kakšen je sploh smisel vztrajati?” Ko imaš občutek, da si po 4 letih dela še vedno na istem, je povsem logično, da začneš dvomiti, ali trud sploh kaj pomeni. To ne pomeni, da si šibka ali da je kaj narobe s tabo, ampak je to človeška reakcija na dolgotrajno bolečino.

Hkrati pa v tvojem zapisu vidim nekaj, kar morda sama težje opaziš. Pred štirimi leti je “počilo”. Zdaj pa prepoznaš, da se nabira. Znaš opisati zaporedje – najprej misel o nesmislu, potem praznina, umik, več spanja, razdražljivost, utrujenost. To ni malo. To pomeni, da danes veliko bolj razumeš svoj notranji proces. Morda pri tem ne čutiš popolnega olajšanja, ampak imaš vseeno več zavedanja. In zavedanje je temelj spremembe, tudi če se sprememba še ne zdi dovolj velika. In ko opisuješ tisti “velik nič”, praznino, ki je najmočnejša, si res težko predstavljam, kako težko je biti v tem. Depresija pogosto ni samo žalost, ampak prav odsotnost občutka. In ko je zraven še pasivna suicidalnost, ki si se je nekako navadila, to pomeni, da to nosiš v sebi že dolgo. To, da te ta misel ne prestraši več, ne pomeni, da to ni pomembno. Pomeni, da je ta misel postala kot del tebe. In zato je pomembno, da si sočutna do sebe.

Rada bi se ustavila ob tvojem zapisu: “Nekaj je narobe z mano”. Iz tega, kar opisuješ, ne vidim, da bi bilo nekaj narobe s tabo. Ampak vidim osebo z ranljivostjo, ki traja že dolgo. To ni tvoja identiteta. To je stanje, ki se dogaja v valovih. Tvoj um ti v teh fazah zelo prepričljivo govori, da nikoli ne bo bolje. Ampak to je del vala, ne dokončna resnica o tvojem življenju.

Razumem tudi, zakaj je težko govoriti doma. Če si nekoč doživela, da mama ni najbolje reagirala, je normalno, da si postavila zid. In hkrati si napisala, da zdaj opaža, da nisi okej, in poskuša delati s tabo. Morda ti ni treba razložiti vsega. Včasih je dovolj reči: “Zadnje dni sem spet slabše.” Brez da analiziraš, brez razlage “zakaj”. Dovolj je samo, da deliš, da nisi dobro. Morda lahko razmisliš, ali si pripravljena narediti en majhen korak v tej smeri. Ne zato, da bi jih obremenila, ampak zato, da ne bi bila sama. Podobno je s prijateljico. To, da je opazila po načinu (ne)odpisovanja, pomeni, da vidi več, kot si misliš. Res je, da njen odziv lahko zaboli. Ampak včasih ljudje rečejo to, ker si želijo, da bi bila okej, ne zato, ker jim ni mar. Morda bi bilo vredno razmisliti, ali si pripravljena eni osebi bolj jasno povedati, kako resno zna biti – ne vsega, ampak vsaj malo več, kot do zdaj.

Zelo pomembno je tudi, da si 8 mesecev brez samopoškodovanja. To pomeni, da obstaja del tebe, ki zmore drugače, tudi ko je težko. Morda je zdaj tišji, ampak obstaja. In morda si lahko v tem trenutku zastaviš zelo konkretno vprašanje: kaj sem v teh 8 mesecih delala drugače? Kaj mi je pomagalo zdržati impulz? In ali lahko kak del tega ponovno zbudim zdaj, ko čutim, da se nabira?

Kar se tiče preventivnega načrta s terapevtko, mislim, da je to zelo dober korak. To kaže, da si pripravljena v tem procesu nekaj narediti, ne samo pasivno čakati, kaj bo. Morda se lahko vprašaš še nekaj: kaj sem pripravljena narediti že ta teden, ko čutim, da se nabira? Je to en pogovor doma? Je to, da terapevtki sporočiš, da se počutiš slabše? Je to, da si bolj strukturiraš večere, ki so najtežji? Ni treba vsega. Samo en korak.

Želim, da veš, da te ne dojemam kot nekoga, ki je že izgubil in bo ponovno padel v ''črno luknjo''. Dojemam te kot nekoga, ki je zelo utrujen od ponavljajočega boja. In utrujenost si zasluži podporo, ne kritike.

Če boš želela, mi lahko ponovno pišeš in skupaj pogledava, kaj še lahko narediva, da boš bolje. Tukaj sem.

Želim ti lep dan.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala ti, da si se ponovno oglasila. Iz tvojega zapisa res vidim, kako dolgo že nosiš ta notranji boj in kako naporno je, ko se iste misli vedno znova vračajo. Povsem razumljivo je, da te to izčrpava in da se ob tem sprašuješ o smislu in vztrajanju. Hkrati pa je zelo pomembno tudi to, da še vedno iščeš načine, kako si pomagati. Že to, da si nam ponovno pisala, kaže, da si želiš da bi bilo drugače in da v tem ne bi bila sama. 

Ko pišeš o samomoru kot o nekem rezervnem načrtu in tem, kako močno imaš lahko željo po samopoškodovanju, se mi zdi res pomembno, da s tem ne ostaneš sama. Takšne misli so lahko zelo težke, še posebej če jih nosiš sama. In prav je, da jih deliš z nekom, ki te poskuša razumeti. Dobro je, da si že vključena v pomoč, zato bi te spodbudila, da o teh mislih tako odkrito, kot si napisala tukaj, govoriš tudi s svojo terapevtko ali psihiatrinjo. Zelo pomembno je, da te misli in občutke skupaj raziskujeta.

Ob tem bi te rada nežno spodbudila še k eni stvari. Da poskusiš ob tem, kar že imaš, poiskati še kakšno podporo v živo, kjer lahko dobiš pomoč takrat, ko jo najbolj potrebuješ. V Sloveniji obstaja več možnosti. Ena od njih je Posvet (Center za psihološko svetovanje, ki je brezplačno in kjer ne potrebuješ napotnice). Lahko se obrneš tudi na CDZO (Center za duševno zdravje odraslih) v tvojem kraju, kjer delujejo psihologi, psihiatri in drugi strokovnjaki. Tam lahko skupaj z njimi pogledate, kako ti lahko še dodatno pomagajo v težjih obdobjih.

Če bi se kdaj zgodilo, da bi misli o samopoškodovanju ali samomoru postale zelo močne in bi imela občutek, da tega sama ne zmoreš več držati, je takrat res pomembno, da poiščeš pomoč takoj. Lahko pokličeš Klic v duševni stiski (01 520 99 00), kjer se lahko anonimno pogovoriš z nekom, ki te bo poslušal. Če bi bilo res zelo hudo, se lahko obrneš tudi na 112 ali na psihiatrično urgenco. Te možnosti obstajajo prav zato, da človek v takih trenutkih ne ostane sam.

Razumem tudi, kako težko je govoriti o tem doma. Veliko ljudi ima občutek, da bi s tem obremenili starše ali bližnje. Včasih pa je lahko prvi korak že to, da nekomu poveš, da ti trenutno ni dobro ali da imaš težje obdobje, brez da bi morala razložiti vse. Pogosto je dovolj že to, da nekdo ve, da nisi okej.

Iz tvojega zapisa se vidi tudi, da dobro razumeš, kako hitro bi samopoškodovanje lahko odprlo star krog. To, da to prepoznavaš in da si že več mesecev zdržala brez tega, je res pomembno. To kaže, da imaš v sebi veliko več moči, kot se ti morda včasih zdi.

Res sem vesela, da si se oglasila in napisala, kako ti je. Hkrati pa ti iskreno želim, da bi ob tem našla čim več podpore tudi v živo. Ne nosi tega sama.

Lepo te pozdravljam.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)