#to sem jaz

Vprašanje:

Smrt- se izgubljam ali ne?

Tema: Čustva, Odnosi v družini, Žalost in depresija

  • so

    sonce_14

    sonce_14

    Objavljeno: 03 maj 2026 17:38

    Pozdravljeni!

    Pišem vam, ker sem se pred 5 meseci prvič srečala s smrtjo. Umrl je moj dedek. Na pogrebu sem bila najbolj žalostna oseba, tudi cel dan sem jokala in starši so mi isti dan rekli, da morem čez to. Noben me ni niti objel ali potolažil, sam to da je to življenje in da naj prebolim. Stara sem 17 in vem da bi mogla to bolj zrelo sprejemat, ampak zgleda da nemorem. Kot sem rekla 5 mesecev je od tega in še vedno rihtamo vse zadeve za nazaj. No včeraj pa smo šli k babi, da ji pomagamo naredit stvari- torej da uredimo okolico, da ji v hiši pomagamo itd. In odločila se je da ima dosti, da so v hiši še vedno oblačila od dedka. Že od takrat, ko je bil v bolnici se moja babi ni nekak brigala, to je vzela kot prosti čas ko ga ni da lahko koga povabi na obisk. No in ko sem prišla v hišo, da to uredim sem videla da je veliko njegovih knjig strgala in ne vem koliko ur ko sem bila tam vedno slabše sem se počutila na nek način, kot da bom zbolela. Slabo mi je postalo. Tista oblačila smo zrihtali, kljub temu da meni ni bilo fajn. Na koncu dneva, ko smo ta oblačila hoteli nesti na rdeči križ pa sem vzela dedkovo najlepšo kravato in pa zlat gumb iz plašča (v društvu je bil) in sem hitro skrila. Hotela sem obdržati nekaj njegovega še vseeno, ker ga pogrešam. Skrbi me da če bo kdo od mojih izvedel, da ne bo dobro. To zdaj je skrito v škatlici pri meni v sobi. Po tem ko sem to skrila nisem imela dobrega občutka počutila sem se kot neke vrste "tatica" v narekovajih. Še sama ne razumem, zakaj se tako počutim, če sem želela nekaj obdržati. Ne morem rečt da me peče vest, lahko pa rečem da veliko razmišlajm o tem če sem sploh prav ravnala, ker od takrat naprej mi gre vse še samo navzdol. Zato se sprašujem se izgubljam ali ne?

    Sodeluj v pogovoru

  • Uredništvo

    Maruša Bertoncelj

    Objavljeno: 04 maj 2026 08:47

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena, Sonce.

    Najprej bi ti rada izrekla moje globoko sožalje. Smrt v družini je vedno zelo žalosten dogodek, še zlasti, ko umre nekdo, na kogar smo bili zelo navezani. 

    Praviš, da si še vedno zelo žalostna, in občutek imaš, da vsi okoli tebe hitijo z žalovanjem. Ker si vzela košček dedkove lastnine, imaš slabo vest. Najbrž si dobila občutek, da ne bi smela čutiti, kot čutiš.

    Mislim, da si ravnala pravilno. Vsak ima pravico žalovati in čutiti po svoje. Zate to pomeni, da obdržiš nekaj njegovega. Bodi brez skrbi, nihče ti tega ne bo očital. Babica je želela odstraniti dedkovo lastnino iz njenega osebnega prostora, najbrž ji je vseeno, kaj od tega je sedaj pri tebi.

    Žal mi je, da se o smrti dedka ne moreš pogovarjati v domačem krogu. Če čutiš potrebo po tem, da bi govorila, bi na tvojem mestu vseeno poiskala nekoga. Si razmišljala o obisku svetovalne delavke na šoli? Podporo ob žalovanju nudijo tudi v svetovalnici Posvet, na spletu poglej, katera ti je najbližje (za mladostnike).

    Žalovanje je na sploh je zelo komplicirano. Ko umre družinski član, z njim umre toliko različnih odnosov, kolikor je oseb, ki so se od umrlega poslovile. In ti odnosi imajo vsak svojo zgodovino, svoja čustva. Babica žaluje po svoje. Njej je zaradi razlogov, ki tebi niso poznani, lažje, da umakne vse, kar jo spominja na tvojega dedka. Njegovi otroci - en od tvojih staršev, tete in strici, so imeli z njim spet svoj poseben odnos in zato žalujejo, kakor to ustreza njim.

    Obdobje po smrti, zlasti prvo leto, je težko za vse - za vsakega na svoj način - zato takrat mnogi niso zmožni govoriti o svojem žalovanju ali tolažiti drugih bližnjih, ki žalujejo. Prav zato je lahko zelo koristno, da se obrnemo na koga izven družine ali koga v družini, ki je manj vpet v ožji krog.

    Prepričana sem, da se boste čez čas še vse pogovorili za nazaj. V tem trenutku pa ti polagam na srce, da žaluj, kot čutiš, jokaj, če moraš, in ne skrivaj svojih občutkov. Tudi, če se tvoji starši ne odzovejo s tolažbo. Poišči jo drugje, ker potrebuješ pa jo.

    Če bo zelo hudo, se vedno lahko spet obrneš tudi na nas. :)

    Mislim nate,

    Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Odgovori

Pravila uporabe spletne svetovalnice

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje