Slalom za božični izlet

Alma je loščila, čistila, spet zloščila, ponovno čistila in nazadnje smuči premazala tako, da so sijale kot zaledenelo jezero. Pokimala je, zadovoljna s svojim delom, zdelo se ji je, da bo na dnu hriba, še preden se bo utegnila spomniti, kako že zavijaš levo in kako desno in še preden bo lahko razvozlala, katera noga je leva in katera je desna.
Alma se je pripravljala na tekmovanje najhitrejše slalomistke. Spust bo potekal na hribu Dunaj, zmagovalka pa bo nagrajena z božičnim izletom na, kam drugam, kot na Dunaj! Obstajala je le ena možna prepreka – tekmovanje bo, četudi ne bo snega! Alme to ni prestrašilo. Smuči je želela pripraviti za vsakršne razmere: zmagovalka bo ona, na travnatem ali zasneženem hribu!
Odločila se je, da mora premazane smuči preizkusiti (pripravljene morajo biti na vse, ali kot bi rekla njena mama, morajo biti »brezhibne.«), zato jih je vrgla čez ramena. Odpravila se je kot velika snežna kepa - ovita v šal in oblečena v najtoplejšo bundo. Pred svojim blokom je že lahko videla Dunaj, ki je v tistih hladnih zimskih dneh svojo glavo skrival za meglenim pokrivalom. Tudi Almi so zimska jutra predstavljala preglavico: le kdo bi se hotel izviti iz objema mehke postelje in se zvaliti v gimnazijo, še preden jih je pozdravilo sonce? Ona že ne, in tudi hrib Dunaj, če bi lahko govoril, bi tarnal »Kako tečno, kako tečno …«.Ampak tudi taka jutra je bilo potrebno osvojiti, konec koncev se je Alma prepričala, da bo osvojila glavno nagrado. Dunaj, ki jo je opazoval od daleč, je bil še brez snega. Popolno! Že je hotela zakorakati proti avtobusni postaji, ko je za sabo slišala znan glas, ki jo je vprašal: »Kaj pa počneš?«
Obrnila se je in zagledala Lucijo, svojo sošolko, ki se je ravno vračala domov.
»Spuščat se grem po hribu,« je rekla Alma in pokazala na zeleno gmoto pred sabo.
»Po Dunaju? Saj pa nima snega,« se je začudila Lucija, »in niti smučišča nima!«
»Že prav. Smuči sem premazala, da bodo res drsele!« je zagotovila Alma.
Lucija je stopila h kolesu. Sklonila se je in preverila njene smuči. Pokimala je, s temi smučmi bo njena prijateljica lahko res hitra. Ampak malo jo je pa zaskrbelo. Lucija je bila odlična v slalomu, pogosto je smučala s svojimi starši, vendar še nikoli na travi.
»Se ne bojiš, da boš padla?« je vprašala, »Če tla ne bodo zamrznjena, se ti lahko smuči ugreznejo.«
Alma je skomignila. Luciji se je zdelo, da se je na njenem obrazu za trenutek izrisal strah, vendar ga je hitro skrila za nasmehom.
»Pa tudi če bom, kaj potem? Se bom že pobrala!«
Luciji se je naenkrat posvetilo: »Ali boš smučala na tistem tekmovanju?«
»Tako! In vaditi moram!« je rekla Alma in Lucija se ji nasmehnila:
»Grem s tabo, če hočeš! Rada bi videla, kako se smuča po travi.«
Dekleti sta se odpravili na avtobus. Čez pol ure sta sopihali na njegovem vrhu, Alma se je mučila s pancerji, Lucija pa neuspešno poskušala otresti blato iz svojih škornjev.
»Glej, kakšna boš, če padeš! Grozno, kaj res moraš vaditi ravno danes?«
»Seveda moram!« je pritrdila Alma in se zravnala.
Zakrilila je z rokami, da ne bi izgubila ravnotežja, ampak smuči, ki jih je tako odlično zloščila, so jo že ponesle po hribu. Alma je napela noge in poskušala obrniti smučke, njen šal je plapolal za njo, v ušesu je poleg vetra slišala še Lucijo, ki ji je bila za petami. Nenadoma je Alma izgubila ravnotežje in padla po tleh. Lucija je že bila ob njej.
»A si v redu?«
»Super, zdaj pa mi pomagaj vstati,« Alma je iztegnila roke in Lucija jo je potegnila na noge.
»Neumne smuči!«
Lucija je videla, da se je Alma začela jeziti. Držala jo je za roko, da ne bi spet pobegnila od nje, ko je opazila, da so smuči predolge zanjo.
»Zakaj se sploh tako mučiš s tem?« je vprašala, »pa tvoje smuči, nekam dolge so.«
»Niso moje smuči,« je rekla Alma, »v kleti sem jih našla.«
»Kaj!? Alma, ne reči, da si jih ukradla!«
Alma je zmajala z glavo. »Kako pa bova z mamo šli na Dunaj, če jih ne bi?«

Lucija je zavzdihnila. Alma se ji ni zdela več jezna, temveč žalostna, ko je pomislila na mamo. Vsako leto jo je obdarila s popolnim darilom in letos je Alma želela obdariti njo, s predbožičnim izletom.
»A sploh znaš smučati?«
»Ne,« je priznala Alma, »ampak mami si je vedno želela na Dunaj. Vedno mi govori o tem, da ko bova lahko, bova božične praznike preživeli tam.«
Alma se je počutila, kot da je zdaj uničeno vse. Mami ne bo mogla podariti izleta, pa še vsa premočena in blatna je bila, z ukradenimi smučmi.
»Kakšen bo zdaj ta božič?« je zavzdihnila.
»Ravno tako zabaven,« je zatrdila Lucija, »saj sta se vsako leto do zdaj imeli lepo, mar ne?«
Alma je pokimala. Mama nikoli ni zahtevala veliko. Za božič sta si skupaj zmeraj pripravili večerjo, ogledali film, na božični dan pa pekli piškote … in Almi se je zmeraj zdelo, da se imata čudovito.
»Ja, ja,« je rekla, »ampak hotela sem ji podariti nekaj, kot ona vedno meni …«
Lucija je pomislila. Alma, v nasprotju z njo, ne zna smučati in pravočasno se ne bo nikakor naučila. Ampak želela ji je pomagati, resnično je želela osrečiti njeno prijateljico. Takrat se ji je posvetilo:
»Kaj pa če,« je rekla z nasmehom, »namesto tebe tekmujem jaz!«
»Kaj?!« je bila začudena Alma.
»Ja! Če zmagam, vama podarim izlet! Samo malo vaje bo potrebno po travi – pa na mojih smučeh.«
Alma je ostala brez besed. Lucijo je močno objela in vedela, da ima v njej pravo prijateljico. Punci sta se celi blatni nasmejali svoji zmešnjavi.
»Hvala ti. Ampak dajva se vrniti kdaj drugič. Danes moram nujno vrniti smuči!«