težave doma

Odgovor svetovalke:

Zdravo,

hvala za tvoj zapis, verjamem, da ti ni bilo lahko vse te besede zapisati in skušati orisati svet, ki je trenutno tvoja realnost.

Po prebranem mi ostaja misel, da mi je žal, da moraš ti, pri zgolj petnajstih letih, prevzemati vlogo odraslega v vaši družini. Lahko vidim, da si empatična, razmišljujoča, organizirana punca. In verjamem, da še mnogo več od tega. In lahko slišim tvojo stisko.

Odnosi v družinah so pogosto zapleteni. Tam se pokažejo najlepše in tudi najgrše plati naše osebnosti in vedenja. Vidim, da ti je zares težko shajati s svojo mamo in da te je zelo strah iskreno spregovoriti o tem z njo, raje se umakneš in se na ta način zaščitiš. In morda si se iz izkušenj naučila, da je to zate najbolj varno.

Opisuješ, da mamino vedenje nate globoko vpliva in da vidiš edino rešitev v tem, da čez tri leta pobegneš iz tega odnosa. Selitev iz hiše, kjer živiš s starši je morda res dobra ideja in včasih nam ostane samo to, še posebej, če se starši niso pripravljeni spremeniti ali tega ne zmorejo. A prekinjen odnos s staršem je še vedno odnos, ki lahko nadalje vpliva na tvoje življenje. Včasih svoje starše nosimo s seboj v mislih in tudi dejanjih. Morda bi bil pomemben korak razmišljanje kako svojo stisko nagovoriti s staršema.

V tvojem zapisu sem opazila, da si si z očetom zelo blizu. Dobila sem občutek, da ga morda želiš zaščititi. In oče najde v tebi podporo in v dobri veri deli s teboj tudi svojo stisko. A draga punca, to je breme, ki ni tvoje in ni prav, da ga nosiš. Tvoj oče, tako kot tvoja mama, je odrasla oseba. Naloga starša je, da zaščiti otroka. In če tega ne zmore sam, je prav, da si poišče ustrezno podporo. Morda pa bi lahko z očetom spregovorila o tem kako te vloga, v kateri si, bremeni. Da čutiš pritisk in želiš pobegniti. Družine se pogosto znajdejo v vzorcih, ki se tako zakoreninijo, da ne znajo več ven. In včasih ni vse narobe, samo potrebujejo malo podpore in vodenja od zunaj. Odlično mesto za to bi bila psihološka svetovalnica Posvet (je brezplačna). Lahko se vključite kot družina ali posamezniki. Veš, ko se začne spreminjati en član družine, se začnejo spreminjati vsi odnosi. To gre tudi v pozitivno smer, ne le negativno.

Nasvet kako shajati z mamo (in očetom) bi bil, da skušaš živeti svoje življenje. Počni stvari, ki te veselijo, posveti se treningom, svoji prihodnosti, druži se z vrstniki. Zelo dobro bi bilo, če bi o tem, kar si zapisala, lahko spregovorila tudi s kakšno odraslo osebo v svojem življenju, ki ji zaupaš in ni del družine (na primer svetovalni delavki, učiteljici…). Morda se lahko sama oglasiš v svetovalnici Posvet ali v najbližjem centru za  krepitev duševnega zdravja mladih. Lahko pogledaš tudi naš spletni tečaj, kjer lahko najdeš dodatne načine kako se podpreti.

Želim ti dober zaključek šole in svobodne počitnice.

Anja Jularić, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Dino_Girl lepo pozdravljena.

Hvala za tvoj odziv. Najprej bi ti rada ponovno sporočila, da lahko zares čutim kako težko ti je doma. In to, kar opisuješ, da se dogaja, ni varno in noben del tega dogajanja ni tvoja krivda.

Lahko razumem, da ne vidiš možnosti, da bi govorila z mamo in v resnici je vedenje, ki ga opisuješ, obremenjujoče in omejejoče zate, povroča ti stisko in strah in je potreba po umiku popolnoma normalna. Vsi se želimo zaščititi pred odnosi in situacijami, ki niso varne. Tvoji vzgibi po umiku so normalen odziv na težko situacijo.

Trenutno pa bi bilo dobro razmišljati v smeri kako preživeti doma. Poskusi postaviti meje v smislu samozaščite tako, da se ne vpletaš v konflikte med staršema. Sta odrasli osebi, ki se lahko sami dogovorita (če to zmoreta sama ali potrebujeta koga zraven ni tvoja odgovornost). Ko čutiš stisko in neprijetne občutke, ki prihajajo tudi od mame, skušaj razmejiti svoje in njeno doživljanje, podobno tudi z očetom. Kolikor gre se osredotoči na svoje stvari (tiste, ki jih lahko počneš brez prepovedi). Pojdi v naravo, na sprehod, da se misli zbistrijo. Ustvarjaj, piši. Na tak način skrbiš zase. 

Razumljivo je, da želiš pomagati očetu in da imaš občutek, da ti je lažje, če oče s tabo deli svoje skrbi in to hkrati na tebe močno vpliva. Zares je videti, da ga želiš zaščititi. In to ni tvoja odgovornost in naloga. Zate si želim, da ne bi nosila bremena “biti starš” v vaši družini. Oče lahko poišče pomoč zase, da dobi dovolj moči za nadaljnje korake (kot že omenjeno POSVET in tudi Center za socialno delo).

Glede zaupanja odrasli osebi izven družine pa je predvsem pomembno zato, da bo nekdo poskrbel zate. In odvzel del bremena, ki leži na tvojih ramenih. Strokovni delavci (na šoli, Centru za socialno delo) so tam, da ti stojijo ob strani in te podprejo. Predvsem slednji pa lahko tudi vstopijo v družino. Zaslužiš si pomoč in podporo. In otroštvo. Lahko pa razumem tvoj strah, da bi potem videli v tebi “samo težave doma”, kar ni nujno res. In to nisi cela ti, je zgolj en del tvoje zgodbe. In ljudje v svetovalnih poklicih to razumejo, verjemi.

Glede ločitve je pa tako, da nikoli ni “pravi čas” za ločitev. In psihično stanje starša ni ovira za ločitev. Zate se mi zdi najbolj pomembna informacija to, da v postopkih ločitve Center za socialno delo poskrbi, da je glas otroka slišan. Po 15. letu se lahko sama odločiš s kom boš in tudi brez prisotnosti staršev opišeš svoje doživljanje v družini. Vedno se pogleda največja korist otroka. In če se starši pritožijo to ureja sodišče in CSD.

Glede teksta pa lahko napišeš svoj mail in ti pošljemo :)

Objem,

Anja Jularić, mag. psihologije