Kako prek tega

Odgovor svetovalke:

Drago dekle.

Naj začnem s toplim virtualnim objemom. Res se zdi, kot da se ti vse ruši. Normalno, da se počutiš, kot se. Velike izgube - takšne ali drugačne - spadajo med najtežje življenjske preizkušnje. V idealnem svetu naj jih mladi ljudje še ne bi imeli oz. vsaj ne po več hkrati. Ti pa si doživela prav to, in, kot razberem, morala si tudi (pre)zgodaj odrasti. 

Iz tvojega zapisa zaznavam močan občutek osamljenosti. Zdi se mi logičen. Rekla bi, da si bila zapuščena. (Pre)zgodnja osamosvojitev ima lahko za posledice prav to, kar doživljaš sedaj. Izgubila si primarno obliko podpore, ki bi ti jo morali zagotoviti doma. Seveda ne poznam vsega ozadja, ampak iz tega, kar si zapisala (in brez, da preveč razkrinkam, kar si želela, da ostane skrito), lahko razberem, da si si pomagala, kot si si najbolje znala, ampak v prvi vrsti bi ti pri tvojih takratnih letih morali pomagati doma. Otrok ni in nikoli ne sme biti viden kot breme - vsem morebitnim konfliktom navkljub. Ko se starši odločijo, da nas bodo spravili na svet, prevzamejo nase odgovornost skrbi najmanj do polnoletnosti (pogosto pa še dlje zaradi šolanja in daljšanja dobe mladostništva). In ta odgovornost ne velja samo takrat, ko je vse lepo in prav in se dobro razumemo. 

Niti najmanj ne dvomim v to, da si kljub vsemu uspela razviti veliko veščin preživetja, ki jih večina pri tvojih letih še nima. Pa vendar - nihče med nami pri 20-ih še ni polno opremljen za to, da se lahko povsem sam spopada z vsemi življenjskimi preizkušnjami.  Zato jaz bi na tvojem mestu poskusila z vrnitvijo domov. Nikoli se ne vrnemo zares na isto točko, v isti kontekst, vmes smo se vsi spremenili, zgodile so se nam različne stvari, na marsikaj gledamo danes drugače. Če ne boš poskusila, ne boš vedela. Ni ti treba biti sama. Dovoli jim, da ti pomagajo, ti pa s svoje strani naredi, kar lahko, da bi se tokrat dobro izšlo. Ne bo ti treba ostati za vedno, pomeni pa lahko ogromno, če vsaj za nekaj časa dobiš nazaj občutek varnosti, da se lahko polno postaviš na noge. 

In tudi če se ne bo izšlo, so vedno še druge možnosti. Obstajajo službe, ki so namenjene temu, da pomagajo. Nanje se lahko obrneš v vsakem primeru. Toplo bi ti priporočila obisk svetovalnice Posvet, kjer pomagajo prav v tovrstnih kriznih obdobjih. Boš razmislila o tem?

Vedno se lahko vrneš tudi sem in vprašaš še kaj. Nisi sama.

Topel pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja