#to sem jaz

Trening samosočutja

Avtor: Maruša Bertoncelj, univ. dipl. soc. pedagoginja, svetovalka To sem jaz

Samosočutje je veščina in kot vsako drugo veščino, je treba trenirati tudi to. Vsakič, ko se spomnimo na korake, ki vodijo do več samosočutja, nam bo šlo lažje in vse bolj bo to postalo naš naraven način odzivanja na stresne situacije.

Poglejmo, kateri trije koraki so to:

Kako deluje

Vse se začne z vprašanjem: Kaj ta trenutek najbolj potrebujem, da lahko zmanjšam svojo stisko? Kako si to lahko zagotovim?

Namesto, da premišljuješ o vsem, kar je šlo narobe in kar naj bi bilo narobe s tabo, se poskušaj ustaviti in si reči: »Hej, tukaj sem, s tabo sem. Zmoreva. Zmorem.« Situacijo, kakršna je, najprej sprejmi v celoti. Kar se je zgodilo, je nepovratno. Šteje samo, kako se boš odzival/a od tu naprej. In vedno se lahko odzoveš tako, da se podpreš.

Lahko si pomagaš z vprašanjem: »Kaj bi mi sedaj svetoval/a … (izberi osebo, za katero veš, da te ima rada)?« Ali: »Če bi se to zgodilo moji najboljši prijateljici ali prijatelju, kaj bi ji/mu rekla?«

Kaj pa, ko me misli ne ubogajo

Stresne situacije imajo čudno moč. Ko je vse lepo in prav, si zlahka zamišljamo pozitivne scenarije. Ko nas preplavijo čustva, kot so strah, jeza ali žalost, pa nas lahko dobesedno potegne v vrtinec negativnega razmišljanja.

Takrat je, razumljivo, težko oblikovati sebi naklonjene misli. Zato pomaga, če se z mislimi ne boriš preveč. Poskušaj jih opazovati, kot da gre za temne oblake na nebu, in se ne preveč odzivati nanje. Samo del »nevihte« so – ne del tebe. Pomagajo lahko tudi te tehnike preusmerjanja misli.

Ko bo moč čustva, ki ga doživljaš, popustila (vedno popusti!), si lahko rečeš: »Hu, tole je bilo pa res težko. Okej je, če ta trenutek ne naredim še nič. Lahko si vzamem čas za okrevanje.« Ali: »Kaj ta trenutek lahko naredim, da bi se počutil/a vsaj malček bolje? Grem lahko malo počivat, na sprehod, pokličem koga, poslušam dober komad?«

Gre za to, da se naučiš biti sam/a sebi svoj/a najboljši/a prijatelj/ica oz. mentor/ica. In da se opomniš, da je biti v stiski, včasih tudi zelo hudi, normalen del človeške izkušnje. Povsod obstajajo ljudje, ki so se že soočili s hudimi preizkušnjami in so jih uspešno prebrodili. Povsod obstajajo tudi ljudje, ki ti pri tem lahko in rade volje pomagajo. Nikoli nisi zares sam/a!

Vir:

www.self-compassion.org

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja

Mobilna navigacija