Sram me je

V obdobju odraščanja smo za doživljanje sramu še posebej dovzetni, saj se pri vključevanju v interakcije z vrstniki nenehno izpostavljamo. Pri tem si želimo, da bi pred njimi izpadli čimbolj všečni. Ko pa v nekih, za nas pomembnih situacijah, naredimo nekaj, kar se nam zdi neprimerno, občutimo sram. Denimo, ko nas simpatija nekaj vpraša, mi pa zardimo in začnemo jecljati.

Če tak dogodek zaznamo kot potencialno ogrožajoč, nas to spodbudi k dodatnemu premlevanju in primerjanju z drugimi. Če pri primerjanju ugotovimo, da smo slabši, to imenujemo socialna primerjava navzdol. Pri tem se običajno primerjamo s tistimi, ki jih imamo za ideal. Dojemamo jih kot pametne, komunikativne, družabne, privlačne in sprejete. Sebe pa dojemamo ravno obratno, kar pa lahko vodi do neprijetnih občutkov in popačenega zaznavanja sebe. V našem notranjem svetu se tak dogodek spremeni v globoko sodbo o sebi. Za takšne sodbe je značilno črno-belo mišljenje in katastrofiziranje. To pomeni, da pozabimo na naša močna področja; menimo, da smo lahko samo ustrezni ali neustrezni ter nič vmes; prav tako pa začnemo vsako svoje vedenje ocenjevati, kritizirati, presojati in poniževati: »Prav imajo, kako, da tega ne vem? Res sem neumen!«, »Joj kaj sem spet storil!«, »Res grdo izgledam!«. Take in podobne negativne misli o sebi spremljajo še občutki nemoči in manjvrednosti. Smiselno je poudariti, da sram občasno doživljamo vsi. V takih primerih se moramo opomniti, da to, da smo nekaj storili narobe ali pa da smo drugačni v katerem koli pomenu, ne pomeni, da smo neustrezni ali slabi. To, da mislimo, da smo »neumni«, ne pomeni, da je to res. Prej nakazuje na našo negativno samopodobo, ki pa jo lahko izboljšamo – preko postopnega spreminjanja vzorcev mišljenja in doživljanja čustev.

Sram, ki ga občutimo v odnosih z drugimi, velikokrat prekrijemo ali zanikamo z namenom, da bi ohranili dobre odnose. Po drugi strani pa se lahko poskušamo situacijam, v katerih smo občutili sram, izogniti. Če nas je nek dogodek ali oseba  spravila v zadrego in smo občutili sram, obstaja velika verjetnost, da se bomo v prihodnosti tega dogodka in osebe izogibali. Če nam je sošolec na primer rekel, da nimamo dobrega okusa za glasbo, se bomo sošolcu najverjetneje izogibali. Velikokrat pa sram vodi tudi do skrivanja. Ker smo dobili informacijo, da naša zvrst glasbe »ni dobra«, je ne bomo dali na zabavi na zvočnik, ne bomo predlagali pesmi drugim in poskušali bomo skriti seznam glasbe, ki ga imamo na telefonu. Če bi nas ponovno kdo vprašal, kaj radi poslušamo, bi nam postalo nekoliko neprijetno. V nekaterih primerih bi tudi zanikali svoje interese, kar velikokrat storimo s humorjem: »To glasbo poslušam čisto za šalo, zato ker je tako slaba.«. Sram pa lahko prekrijemo tudi z jezo in to izrazimo kot besedni ali fizični napad na druge, z namenom, da bi ponovno vzpostavili notranje ravnovesje in naša samopodoba ne bi bila ranjena. Posamezniku, ki nam je rekel, da imamo grozen okus za glasbo, v tem primeru zabrusimo nazaj: »Ti pa ne veš kaj govoriš!«

Sram je tako povsem običajno čustvo, ki nas naj ne bi pretirano oviralo pri vsakodnevnih opravkih, kar pa je lahko zelo naporno. Pogosto in močno doživljanje sramu lahko vodi do negativnih posledic za naše duševno zdravje. Če se v opisanem morda prepoznate in doživljate veliko stisko, je priporočljivo, da se o tem pogovorite s strokovnjakom (npr. s psihologom ali svetovalnim delavcem), ki vam bo lahko pomagal pri soočanju z vašo situacijo. Več o tem, kje lahko poiščete pomoč, najdete na tej povezavi.

Viri in literatura:

Reeve, J. (2015). Understanding motivation and emotion (6th edition). Danvers, MA: Wiley.

Torkar, M. in Erzar, T. (2007). Raziskovanje med sramom in krivdo ter povezovanje s stresom, tesnobo in depresivnostjo. Psihološka obzorja, 3, 89–104.

Elison, J., Lennon, R., in Pulos, S. (2006). Investigating the compass of shame: the development of the compass of shame scale. Social Behavior and Personality: An International Journal, 34(3), 221–238. doi:10.2224/sbp.2006.34.3.221