Seznam vprašanj

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 18 feb. 2024 20:21

Imam velik problem, in resnično ne vem kaj naj. Mislim da sem zaljubljena v profesorja. In to ni tista lepa ljubezen.

Ni prvič da bi se mi to zgodilo. Zdaj obiskujem gimnazijo, ampak prvič sem se "zaljubila" v učitelja v 8. razredu. Zdaj sem pa "zaljubljena" v svojega učitelja angleščine, ampak dvomim da sem sploh do katerega čutila to ljubezen.

Primarni občutek je vedno to, da upam da me opazijo. Hočem da me učitelj pohvali in da me dejansko "vidi". V osnovni šoli sem tako večkrat igrala da me boli glava, samo za to, da me je potem tisti učitelj vprašal kako sem in me opazoval. Zaradi nekega razloga mi je bilo všeč dejstvo, da nekoga skrbi za mene.

In isto je zdaj. Sicer zdaj več bolezni ne igram, ampak se zdaj pri angleščini dosti bolj trudim kot pri katerem koli predmetu, samo da bi me on videl.

Večkrat sem že imela fantazije pri obeh, da sem se poškodovala in da sta potem onidva skrbela za mene, me tolažila.

Zaradi tega se počutim zelo moteno in prizadeto, in zelo me je sram. Oba učitelja sta stara približno toliko kot moji starši. Res sem zmedena, saj dvomim da je to tista simpatija in rahla zagledanost v učitelja kot pri drugih.

Res me skrbi, da je nekaj narobe z mano.

Sodeluj v pogovoru

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 21 feb. 2024 14:05

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxxx,

najprej se ti zahvaljujem za zaupanje, razlago situacije in postavljeno vprašanje.

Na začetku naj povzamem - zapisala si, da si želiš naklonjenosti učitelja angleščine in da poskušaš pridobiti njegovo pozornost. Občutkov ob tem se bojiš, doživljaš strah, hkrati pa doživljaš tudi ugodje, zadovoljstvo, ko dosežeš cilj - pozornost učitelja. Kako do tega priti - v preteklosti si to počela s poročanjem o bolečini, sedaj skozi več učenja in aktivnosti pri pouku. Drži? Podobno izkušnjo zagledanosti v učitelja imaš iz preteklosti.

Poskušajva razumeti kaj se v ozadju zagledanosti v profesorja dogaja? Kaj te privlači? Katere potrebe zadovoljuješ na tak način? Kaj se zgodi, ko pridobiš profesorjevo naklonjenost oz. njegovo pozornost? Kateri lastnosti, značilnosti profesorja te privlačijo - videz, telesni izgled, zdravo in močno telo, njegov statusni položaj in avtoriteta, zmožnost skrbi zate, finančno stanje itd.? V kolikor si odgovoriš na ta vprašanja, tem dodam vprašanja tudi do vrstnikov - fantov - ki so enako stari? Ali te privlačijo fantje, ki so podobne starosti kot ti, kakšne so njihove značilnosti, ki pritegnejo in zakaj ne?

Ob vsem tem, pa me zanima še kakšen je tvoj odnos s starši, mamo, očetom? Kako si sicer vključena v vrstniške odnose, v razredu in izven, kako se znajdeš v odnosih z nasprotnim spolom?

V mladostništvu je ena od razvojnih nalog povezana z razumevanjem in prvimi izkušnjami v partnerskih odnosih, zaljubljenosti, tudi prve ljubezni, pa tudi zavrnitve in soočanje s tem. Zagledamo se lahko v znane osebe, imaginarne, take, ki jih zelo idealiziramo in o njih sanjarimo, naše predstave pa so lahko povsem nerealne in izkrivljene. Zakaj? Kje so vzroki? Potrebe, pričakovanja, kaj bi ti rekla zase?

Predlagam ti, da se opazuješ, kakšno je tvoje vedenje, kakšne misli ti gredo skozi glavo in čustva ob tem, ko si v razredu pri angleščini, o čem sanjariš. Razmisli, kako na kakšen način bi lahko zadovoljila potrebo po sprejetosti, pozornosti in pri tem ne bi prišlo do občutkov sramu, morda krivde.

Opozoriti te moram, da je zveza med mladoletnikom_co in odraslim zakonsko nesprejemljiva, ker oba v odnosu nista v enakovrednem položaju.

Dogovoriva se, da v naslednjem sporočilu odgovoriš na zgoraj postavljena vprašanja in potem razmišljava naprej.

Želim ti prijetne počitniške dni, v kolikor jih imaš oz. si v pričakovanju njih.

Vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 21 feb. 2024 20:53

Najlepša vam hvala za odgovor.

Če gremo gledat kaj me na učitelju fizično privlači, bi morala reči da ne veliko stvari. Všeč mi je to da je visok in da ima lepe roke? Drugače pa me fizično tako ne privlači. Privlači pa me, tako kot ste že zgoraj navedli dejstvo da lahko zame skrbi. Mislim da mi je všeč da bi lahko v primeru zame skrbel tako finančno kot fizično. Za avtoriteto pa bi rekla da me privlači v primeru, da jo ne izvaja nad menoj, ampak nad nekom drugim? ( npr., ko kaznuje druge dijake ker klepetajo itd.)

Do fantov mojih let ne čutim isto, bi rekla. Ko razmišljam o razmerju z vrstniki imam vedno tisti občutek rahle ljubezni, z nasprotjem te ki jo čutim do učitelja. Za fante mojih let se tudi pretirano ne zanimam, saj imam občutek, da so preotročji. Tudi če gledamo filme ali pa ko berem knjige, se nekako podzavesti bolj navežem na starejše osebe kot mlajše.

Moj odnos z mamo je dober, je pa zato moj odnos z očetom bolj zakompliciran. Z njim se ponavadi še nekako razumema, ampak imava včasih grozne prepire. V prepirih je običajno problem to, kako je on nepošten in kako komplicira. Velikokrat mi pod nos meče da nič ne delam, in kako nekaj delam narobe kar me zelo moti. Ima tudi dvojna merila, in se pogosto obnaša nesramno do moje mame. Vsaj enkrat na leto pa ima obdobje ko je razdražljiv in ostali vse naredimo narobe. Takrat se dere, loputa z vrati in meče stvari, in nas krivi za vse. Takrat se od njega distanciram.

Moji odnosi s sovrstniki so po mojem doberi. Imam kar nekaj prijateljev. Fanta še nisem imela, in to me kar precej moti. Ko druge punce govorijo o tem, koliko fantov so že imele in o njihovih spolnih izkušnjah se počutim zelo nesrečno, saj mene še niti en fant ni povabil na zmenek, kaj šele da bi bila z njim v razmerju. Res dobim močan občutek da je z mano nekaj narobe, in me je zelo strah da me nihče v življenju ne bo imel ras in da ne bom nikoli imela partnerja ali izkusila ljubezni.

Mislim da pri tem ko sem zaljubljena v učitelja delno upam, da bo on poskrbel za vse in da bom se na njega lahko zanesla, in da bom s tem nekako zapolnila dejstvo, da se še nihče ni zame romantično interesiral.

Zavedam se da zveza med učiteljem in mano ni mogoča, in tudi mu ne bom nikoli priznala svojih čustev. Ne samo da bi bilo to neprimerno, bi to lahko še negativno vplivalo na mojo izobrazbo.

Še enkrat vam hvala za odgovor.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 25 feb. 2024 10:02

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxxx,

hvala, ker si se ponovno oglasila in v svojem odgovoru zapisala odgovore, s katerimi si še bolj plastično orisala situacijo.

Zapisala si, da se dobro razumeš z vrstniki, tudi z mamo. Z očetom, zapišeš, imaš bolj kompleksen odnos. Izpostavila si njegovo vedenje, ko v ospredje stopa jeza do mame in do stvari, ki so takrat okoli njega, tebi sporoča, da delaš marsikaj narobe ali pa nič. Zapisala si, da se takrat od njega distanciraš. Si se o njegovem vedenju, ki je zate obremenjujoče in vpliva na vaše odnose, pogovarjala z mamo, morda še s kom.Ste morda poiskale z mamo kakšno pomoč? Oče prepoznava, da ta del njegovega vedenja ni ustrezen? Verjamem, da se oče trudi po svojih najboljših močeh, a to vedenje lahko opredeliva kot nasilje.

Zapisala si, da te ne privlačijo vrstniki tvoje starosti, poveš, da so otročji. V procesu odraščanja se časovnica doseganja zrelosti med fanti in dekleti nekoliko razlikuje in pogosto dekleta poročajo o "otročjosti" fantov. Težko posplošujeva, da je pri vseh fantih in pri vseh dekletih tako. Navadno pa se obdobje mladostništva konča z dovolj enako zrelostjo fantov in deklet, predvsem z vidika interesov, možnosti poglobljenih pogovorov, zrelejši pogled na zaljubljenost, ljubezen in intimnost. Moški, ki so starejši od tebe, tudi učitelj ne sodi v nabor tvojih vrstnikov. Zapisala si, da te privlači predvsem možnost, da bi zate fizično in finančno poskrbel. To je, verjetno, se boš strinjala, idealizacija. Ali ta izhaja iz težav v odnosu z očetom? Razmišljajva naprej - ali si želiš biti v partnerskem odnosu v čim bolj enakopravnem odnosu, kjer boš v svojih stališčih in dejanjih svobodna ali si želiš podrejenega položaja, kjer boš v zameno za fizično in finančno priskrbljenost imela manj priložnosti za enakopravnejši položaj?

Težko trdim, da bo vse ok, ker ne morem, kot tudi ti ne, napovedovati prihodnosti. Glede na tvojo starost pa lahko iz izkušenj povem, da je pred tabo še precej priložnosti za spoznavanje "zrelih" fantov tvoje starosti in preizkušanje vloge v partnerskem odnosu, intimnosti. Predlagam, da si do sebe potrpežljiva. Verjamem, da je sicer to včasih težko, sploh glede na ostale vrstnike, ki o marsičem poročajo - pa ni nujno, da je res.

Počasi, po korakih. Se strinjaš?

Če imaš ta teden počitnice, ti želim dobre počitniške dni, v kolikor pa se vračaš v šolo, pa dober štart. Veselim se tvojega ponovnega pisma in razmisleka.

Pošiljam ti velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 28 feb. 2024 15:29

Pozdravljeni.

Spet se vam zahvaljujem za vaš odgovor, res hvala.

Če začnem pri prvem vprašanju, morem reči da moja mama očeta noče pustiti, se od njega ločiti ali na kakršenkoli način ukrepati proti njemu. Večkrat se sicer prepirata in potem več dni ne govorita drug z drugim. Mama je že očetu predlagala naj si poišče strokovno pomoč.

Rekla bi da moj oče ne prevzema krivde za svoje obnašanje. Krivi vse ostale in ne prizna krivde, ne glede na kaj. Lahko mu pokažemo tudi dokaz ko je nekaj naredil narobe, on pa tega ne bo priznal, bo naš obtoževal da so to laži, izgovori ipd. Tudi po tistem ko se bo on do nas obnašal nesramno, bo od nas zahteval in pričakoval, da bomo do njega ljubeznivi in prijazni, kar se mi zdi popolnoma nerazumno.

Zavedam se dejstva, da učitelja po vsej verjetnosti idealiziram, in mogoče sem se res na njega navezala, zaradi problemov z očetom. Če razmišljam kako sem v učitelja zaljubljena, bi definitivno bolj rekla da iščem neko bolj čustveno povezanost kot pa fizično.

Zdaj moje mišljenje o položaju v zvezi je mešano. Definitvo bi rada bila v zvezi spoštovana in enakopravna svojemu partnerju, ampak je tudi nekakšen majhen delček mene, ki bi rad bil podrejen? Tako včasih ko dalj časa razmišljam tako, se mi ne zdi tako slabo biti pod nekom, in da ti on pomaga pri vsem (malo kot bi starši pomagali otroku, se mi zdi?), ampak se stoprocentno poznam dovolj dobro, da vem da mi to na daljši rok verjetno ne bi ugajalo.

Ampak glede tega sem še vedno neodločena, saj še nisem bila v zvezi, kje bi lahko to izkusila.

Hvala vam res za vse, saj mi vaši odgovori res pomagajo razumeti in oceniti situacijo, v kateri sem. Najlepša hvala.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 29 feb. 2024 17:36

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxx,

najprej hvala za ponovno zaupanje in ponoven zapis. Veseli me, da si ob odgovorih in mojih vprašanjih razmišljala o odnosih doma in o tvojem odnosu z učiteljem, željah glede partnerskega, intimnega odnosa.

Zapisala si, da so tvoji razmisleki, stališča o partnerskem odnosu "mešani". Želiš si biti spoštovana in enakopravna v odnosu, hkrati pa ti je tudi ok, če kdo (partner) poskrbi zase, te varuje itd. V stališčih, ki jih izražaš ni pravilnih ali pa napačnih odgovorov, pomembni so tvoji občutki, doživljanja, predvsem v smeri - to mi je ok, tako se dobro počutim, tega pa ne želim. Se strinjaš? Partnerska zveza, ki iz zaljubljenosti preraste v ljubezenski odnos, temelji na prilagajanju, sprejemanju in tudi sporočanju kaj nam je, kaj nam ni ok, in kaj v primeru, da se v odnosu ne čutimo izpolnjene, spoštovane itd.

Odnos z očetom obremenjuje tebe, pa tudi tvojo mamo. Tako sklepam iz tvojega zapisa. Drži? Otroci imamo radi svoje starše in si želimo, da bi bili naši odnosi z njimi dobri, želimo si, da bi nas sprejemali takšne kot smo. Ne želimo si konfliktov med starši, kaj šele skrhanih odnosov z nami. Starši se, verjamem tudi tvoji, trudijo po najboljših močeh, kar pa ne nujno pomeni, da so vedenja staršev vedno ustrezna in sprejemljiva. Na tem mestu je smiselno poiskati pomoč. To pa ni tako lahko. Ne za tvojo mamo, niti za tvojega očeta. Viri pomoči so lahko (družinska) psihoterapija, pa sodelovanje s Centrom za socialno delo itd. Kriviš tudi sebe za odnos očeta do mame, sebe? Kakšna bi morala biti, da bi bilo pri vas doma vzdušje boljše, oče pa bi manj svoje težave izražal z jezo?

Draga Xxxx svetujem ti, da se po pomoč in podporo obrneš na šolsko svetovalno službo. Verjamem, da te bodo podprli in ti nudili razbremenilni pogovor. Obremenjujoči odnosi v domačem okolju imajo vpliv na tvojo angažiranost za šolsko delo, zmožnost usmerjanja pozornosti na učenje itd. Se strinjaš?

V želji, da bi se med seboj pri vas doma slišali, bi ti svetovala pogovor med vami, morda tudi s pomočjo šolske svetovalne službe. Kaj praviš?

V pomoč ti posredujem še dva prispevka na To sem jaz na to temo:

Mami, oči, imam problem. Se lahko pogovorimo? | #to sem jaz

Okrepimo vezi, imejmo se radi! | #to sem jaz

Draga Xxxx, za konec še ena naloga zate. Razmisli kako vidiš sebe, kaj pri sebi ceniš, za kaj si hvaležna, razmisli o veščinah, ki si jih pridobili skozi različne situacije in kako si uspešno reševala probleme. Vse ti odgovori naj bodo tvoji viri moči, ko bodo situacije zate obremenjujoče in bo zate težko.

Čakam na tvoj odgovor, tvoje razmisleke. Pošiljam ti velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

RD

RDEČA VRTNICA

Objavljeno: 05 mar. 2024 21:21

V uredništvu smo tvoje vprašanje prestavili v samostojno temo. Najdeš ga lahko tukaj.

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 06 mar. 2024 20:36

Najlepša vam hvala za odgovor.

Imate prav, ko rečete da očetovo obnašanje vpliva na družino. Najhuje je, ker ima oče kar nenadne izbruhe jeze, saj je lahko v enem momentu sproščen, v drugem pa besen. To je za vse stresno, saj ne vemo napovedati njegovega obnašanja, ne vemo kaj ga tako razkuri. Najhuje po mojem je, ko pride iz službe, in smo vsi doma, ker je takrat v prepad da samo on dela, mi pa doma lenarimo, kar ni res.

Zato se tudi ne krivim preveč za njegove izbruhe. Včasih dem se zelo obremenjevala glede tega, se skušala prilagajati, in delati tisto kar ga ni razjezilo. A čez čas ni nič pomagalo, bil je jezen glede stvari, ki ga prej niso motile, tako da sem čez čas obupala na tem, da bi mu ugajala. Našla sem samo vzorce, glede njegovega obnašanja, tako da zdaj po njih ravnam in se ne igram več čustvenih igric z njim. Lahko bi rekla, da sem ga prerasla.

Tako tudi ne morem narediti nič proti izbruhom. Sama se ne morem prilagoditi njemu, ker je preveč kontradiktiven samemu sebi. Največ kar lahko naredim je to, da imam dobre ocene in da opravim (smiselne) zahteve, ki jih od mene prosi. Preprosto ne morem se spremeniti dovolj, da ga ne bi več jezila.

Ne morem se tudi kriviti za njegovo obnašanje do mame. Ona je odrasla oseba in se je odločila da bo v tem razmerju. Če hoče biti s takšno osebo kot je moj oče, potem naj bo.

Morem pa reči, da sem se v preteklosti zelo obremenjevala z odnosi v družini. Poskušala sem biti mediator in ustrezati in mami in očetu, a preprosto to ne gre. Nehala sem se tudi truditi, ko sem opazila da se oče ne bo spremenil in mislim da sem se s tem sprijaznila. Še vedno sem prizadeta ko se grdo obnaša do nas, ampak proti temu ne morem nič.

Na žalost vamoram povedati, da se po vsej verjetnosti ne bo nikoli zgodilo, da bi moj oče našel kakršnokoli pomoč, ker je sam preveč ponosen za to. Tako tudi odpade vsa možnost družinske terapije. Vem da bi nam verjetno to vsem pomagalo, a on ne bo nikoli priznal svojih napak, ali pa upošteval občutke drugih.

Res pa sem vam morem spet zahvaliti za vaše odgovore. Vedno mi pomagajo, in tudi lažje se spopadam z vsemi problemi. Pomagajo mi razumeti kako se v resnici počutim. Najlepša vam hvala <3.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 20 mar. 2024 08:32

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxx,

kar preveč časa je minilo od mojega zadnjega odgovora tebi, se opravičujem. Zahvaljujem se ti za ponovno zaupanje in tvoje poglobljeno razmišljanje o situaciji v vaši družini.

Ko sem brala tvoje sporočilo in ob njem razmišljala, so mi šle skozi glavo misli kako zrelo razmišljaš in razumeš, da ti nisi kriva za očetovo obnašanje ter mamin način funkcioniranja, načina preživetja v družini. Razumeš svojo vlogo in tu si se začela vesti samozaščitniško, kar je ok. Tudi mama je izbrala svoj način, čeprav je njena odgovornost na povsem drugem nivoju.

Kljub temu, da verjameš, da se nič ne bo spremenilo v vaših odnosih, bi si pa zate želela, da bi imela ob sebi odraslega, ki bi ti nudil podporo, da boš v odnosih z mamo in očetom čim bolj opolnomočena. Je to kakšen od tebi bližnjih, v šoli svetovalna delavka/delavec, trener/trenerka. Morda je ena od rešitev tudi vpis v srednjo šolo izven tvojega kraja bivanja, tudi z namenom da si med tednom v okolju, kjer ne bo treba ves čas "hoditi po prstih", da se ne bi kaj neslutenega zgodilo. Si o tem razmišljala?

Naj bodo eden od varovalnih dejavnikov tudi dobri vrstniški odnosi, kot si zapisala.

Pošiljam ti velik objem in se veselim tvojega naslednjega sporočila.

Vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 16 apr. 2024 19:54

Najlepša vam hvala za odgovor. Sama se tudi opravičujem za zakasneli odgovor, ampak imam zdaj kar veliko ocenjevanj in sem kar raztreščena.

Zdaj v preteklosti sem razmišljala o tem, da bi si izbrala gimnazijo, ki bi bila oddaljena od mojega doma, a se kasneje zaradi večih drugih faktorjev za to nisem odločila. Veliko je tudi prispevala sprememba služb pri mami in sprememba izmene pri očetu. On je sicer prej delal nočno, ampak zdaj dela jutranjo. Tako ga tudi manj vidim, in ko pride pozno popoldan domov, po navadi nima energije da bi se s kom prepiral. Mogoče bo to zvenelo nesramno, ampak sem kar vesela da ga manj vidim.

Glede na to, pa da bi imela kakšno odraslo osebo ob sebi, pa morem reči da v tem trenutku ne zaupam nikomur dovolj. V šoli svetovalne delavke velikokrat ni, zato se v njo tudi ne bi zaupala. Športa ne treniram, tako da trenerja nimam.

O vašem komentarju, da se obnašam odraslo glede na stanje v družini, pa se ne bi ravno strinjala. Skoraj vedno ko se prepirata, ali pa da je stanje bolj napeto, se ji dva izogibam in se konflikta nasplošno izogibam. To sem opazila da počnem tudi drugje. Če se bo kdorkoli v moji bližini kregal ali pa drl, se bom skrila vaše in se of konflikta izolirala. Opažam da je to velik problem, saj zaradi tega tudi mnogokrat ne rečem tistega, kaj mislim, v strahu da bom nekoga užalila.

Še enkrat hvala za vaš odgovor.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 18 apr. 2024 09:27

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxx,

hvala, ker si se ponovno oglasila.

Zapisala si, da se izogibaš konfliktom, ne samo v odnosu s starši, sploh očetom, ampak tudi sicer v odnosih. Lahko razmišljava takole, ker gre tu prav zaprav za dve področji.

Ko govoriva o starših in prepirih, konfliktih med njima, gre za odnos med njima, ki ga morata reševati. A tu nisi ti odgovorna za to reševanje, niti ni to tvoja dolžnost. Odmik, s katerim zavaruješ sebe, je razumljiv in deluje v smeri samozaščite. Starša tu potrebujeta pomoč in svetovanje. Kadar se prepiri nanašajo na odnos do tebe in med vami, je, v kolikor se ne slišite, smiselna podpora s strani odraslega - ali v šoli, med sorodniki, tudi v instituacijah kot je CSD. In odmik iz tega stanja je razumljiv, saj je težko vzdržati v tako intenzivni čustveni napetosti ves čas.

Izpostavila si, da se v odnosih raje umakneš, kdar je potrebno izraziti svoje mnenje oz. kadar situacijo opredeljuješ kot takšno, da bi se lahko razvilo nesoglasje, morda konflikt. Odnosi v domačem okolju odmevajo v odnosih z drugimi, z vrstniki.Imaš občutek, da ne boš slišana, da bodo tvoje mnenje "povozili", da so že drugi navajeni, da se itak prilagodiš situaciji? Kaj bi se zgodilo, če bi vendarle povedala svoje mnenje, seveda na asertiven način? Lahko poskusiva. Predvsem pa dajva najprej razmisliti o tem kako ti vidiš sebe, kako zares se ceniš, kje vidiš svoja močna področja in lastnosti. Zakaj? Kadar v odnose stopamo z prepričanji, da nismo vredni, se kaj hitro potem dajemo v podrejen položaj, kjer dovolimo, da nas drugi preplavijo. Se strinjaš?

Dajva si prostor za razmislek. Do naslednjič te vabim, da prebereš naslednje članke na portalu To sem jaz:

Pošiljam objem. Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 19 jun. 2024 18:53

Spet vam najlepša hvala za odgovor. Res mi je žal da nisem prej pogledala in odgovorila na vprašanje, ampak sem imela vsak teden najmanj 2 testa in nisem vedela kje se me glava drži.

Če začnem odgovarjati na vaša vprašanja, imam velikokrat občutek, da so delno že vsi navajeni da se vsemu prilagodim. Imam dobre prijatelje (mislim) in imam občutek, da če bi bolj izrazila svoje mnenje, da me ne bi ravno 'povozili', ampak me je vseeno strah da bi se s tem nekomu zamerila, in da bi me potem sovražili. Nekako vedno ko pride do točke, ko moram izraziti svoje mnenje zmrznem (še posebaj v razredu ali večji skupini), in se strinjam z množico, ker se bojim da bodo drugi mislili da sem čudna ali pa da je moje mnenje neumno.

Na žalost moram povedati, da nimam ravno visoke samozavesti in velikokrat dvomim v sebe. Mislim, da če bi me nekdo postavil pred ogledalo in bi mi rekel naj povem 10 stvari, ki so mi všeč na meni, ne bi imela ravno veliko za povedati. Nimam ravno veliko hobijev, zato tudi ne morem reči da sem talentirana. Nekako nimam omčnih področij, ampak bi bolj rekla da sem v vsem povprečna?

Vedno imam tudi občutek da me vsi gledajo in kritizirajo. Sram me je že samo hoditi sama po hodniku v šoli. Zavestno pazim na vsak njamanjši gib in izraz, ki ga imam v javnosti. Ta občutek, da me vsi gledajo je zelo nadležen, velikorat se družbi izogibam. Včasih imam tudi misli, da me moji prijatelji sovažijo in da se samo pretvarjajo, tako da se včasih od njih izoliram ker mislim da sem nadležna. Skoraj vedno mislim najslabše o sebi, in o mojih odnosih z drugimi. Vedno opazujem druge, ki so tako samozavestni in prepričani vase, jaz pa dvomim o svojih dvomih. Vsako stvar interpretiram na 20 različnih načinov in zelo težko zaupam drugim.

Najlepša vam hvala za odgovor in upam da mi niste zamerili za mojo neaktivnost.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 21 jun. 2024 15:42

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxxx,

zelo sem vesela, da si se ponovno oglasila. Spet imava priložnost nadaljevati najin pogovor. Zapisala si, da upaš, da ti nisem zamerila tvoje neaktivnosti. Ti si tista, ki sama izbereš ali boš ponovno izbrala svetovalnico za pogovor ali ne. Odločitev je tvoja in tu ti zahtev kaj bi morala itd. ne postavljamo mi v svetovalnici. Pomembno je, da veš, da smo tu in smo te pripravljeni podpreti. Spoštujemo tvojo odločitev ali bo sodelovanje enkratno ali pa se boš večkrat vračala v pogovor z nami.

Smo na koncu šolskega leta in povsem razumljivo, običajno je, da v šolah hitimo (hitite) z ocenjevanji, popravljanjem ocen itd., ob tem pa se dogajajo še zaključki, druženja in vedno znova odnosi. Bolj prijetni, manj prijetni. V odnose, kot si zapisala ti, stopaš z različnimi pričakovanji in občutki. Iz tvojega zapisa je razvidno, da te zelo skrbi kaj si o tebi mislijo prijateljice in prijatelji, ves čas si na preži, v napetosti, kako bi moralo zgledati tvoje vedenje in ravnanje, kaj se bo zgodilo, če ne boš odreagirala v skladu s pričakovanji drugih.

Sprašujem te ali je realistično mišljenje - moji prijatelji me bodo sovražili, če izražam svoje mnenje, pretvarjajo se, da sem jim prijetna, ocenjujejo me kot nadležno. So ti te stavke kdaj izrekli, imaš dokaze za tovrstno razmišljanje? Zakaj? Naše vedenje je odraz naših misli, čustev, telesnih odzivov na situacije, ki so nam pomembno. Zamisli si, kako bi ravnala, če bi šle skozi tvojo glavo misli ob tem ko te pogleda sošolka - pogledala me je, ker mi je nekaj želela sporočiti ali pa slučajno me je ošvrknila s pogledom ali pa pogledala me je, ker me ves čas opazuje, ker mi hoče povedati nekaj grdega. Kakšna čustva se ti ob tem pojavijo? Ob prvih stavkih verjetno prijetna ob zadnjih neprijetna, takšen je tudi telesni odziv ter vedenje (druženje, odmik). V kolikor vidimo dogajanje okrog sebe kot grožnja, potem težko zaupaš drugim in to se kaže v tvojih odnosih. Vedno se vprašaj - kje imam dokaze za tovrstno razmišljanje, kaj najslabšega se lahko zgodi? Je to res sovraštvo, maščevanje...

Predlagam ti, da si prebereš prispevke na To sem jaz, na temo anksioznosti.

Še enkrat ti bom dala "nalogo", da razmisliš o sebi in svojih močeh. Vabim te, da jih deliš z mano.

Do naslednjič pa ti želim, da se družiš s prijatelji, da poskušaš izraziti hvaležnost do sebe, v odnosu z drugimi. Ne pozabi na spanje, ustrezno prehrano in gibanje.

Vse dobro, objem.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 26 jun. 2024 13:56

Najlepša vam hvala za vaš odgovor. Vem da ste rekli, da je moja izbira če želim nadaljevati s pogovori, ampak imam vseeno še rahel občutek krivde, ker sem vas pustila čakati.

Če odgovorim na to, ali je moje prepričanje da me drugi sovražijo postavljeno na dejanskih dokazih, potem morem reči da ni. Nikoli še niso mi rekli da sem nadležna, oz. da me sovražijo. Vse to se mi bolj zdi, ker preprosto ne morem sama verjeti, da je nekdo rad z menoj samo zaradi mene. Ne vidim, zakaj bi kdo bil dejansko rad moj prijatelj, in zato tudi dvomim v vsa moja prijateljstva.

Pri mnogih stvareh je problem to, ker si sama ne morem priznati, da sem drugim enakovredna. Vedno imam občutek, da so drugi boljši in pametnejši od mene, mnogokrat se počutim kot neke vrste prevarant, kot da si ne zaslužim biti tam kjer so drugi. Mislim da tudi zanemarjam svoja čustva in opažam, da velikokrat mislim da sama nimam razloga da bi bila slabe volje, ker je na svetu več ljudi, ki jim gre slabše kot meni.

Če še enkrat razmišljam o svojih močnih področjih bi lahko rekla, da sem dobra v risanju? Tudi rada berem, ampak ne vem če se to ravno šteje kot moje močno področje. O sebi še vedno nimam veliko za povedati razen negativnih stvari, kar je prav rahlo sramotno.

Hvala vam za vaše odgovore.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 26 jun. 2024 22:40

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxx,

hvala, ker si se ponovno oglasila. Tempo pogovorov izbiraš ti. Sprašujem se o razlogih za občutke krivde? Kako bi povezala čakanje in občutke krivde?

Dokazov, da bi te prijatelji zavračali in ti to tudi povedali ni. Govoriva o realnih dokazih, ki temeljijo na vedenju drugih. Kaj lahko s temi ugotovitvami narediš? Ti to lahko pomaga v odnosih, si lahko sedaj bolj sproščena? Kakšne misli ti gredo ob tem skozi glavo? Čustva? Drugo pa je tvoje doživljanje sebe in sebe v odnosu do drugih. Sebe ne ceniš, še več, poveličuješ negativne stvari, kot si zapisala, težko pa najdeš lastnosti, ki jih pri sebi ceniš, moči, ki jih imaš. Četudi zapišeš da rada bereš in si dobra v pisanju, o tem takoj zatem začneš dvomiti. Tvoja samopodoba je nizka. Vabim te, da začneš pot krepitve same sebe, na pot sprejemanja. Tu ti je v pomoč sklop prispevkov To sem jaz. Predlagam ti, da si v času počitnic dovoliš graditi sebe, svojo samopodobo. Dovoli si preizkušati se v odnosih - tako da asertivno komuniciraš, da si dovoliš slediti svojim interesom itd., ozavesti čustva, ki jih doživljaš in reflektiraj kaj se dogaja s tabo in s tabo v odnosih. Velja? Začniva pa s tehnikami sproščanja, čuječnostjo, meditacijo. Bi šlo? Pobrskaj po To sem jaz.

Do naslednjič pa se opazuj kaj se dogaja s tabo, ko si poveš, da si edinstvena, neponovljiva, da imaš pravico, da ti je dobro in da so dobri s tabo tudi drugi.

Veselim se tvojega zapisa, ko boš lahko in se ti bo zdelo, da si tega želiš.

Maham ti v poletje. Vse dobro in objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 10 jul. 2024 10:46

Spet hvala za vaš odgovor.

Če začnem z odgovorom na prvo vprašanje, bi rekla da se počutim krivo, ker imam občutek da s tem da vam ne odgovorim, vam na nek način dam občutek da mi ni mar. Ampak mi je mar in vaši odgovori so v zelo veliko pomoč, z njimi sem si lahko zelo pomagala in sem dobila tudi občutek, da nisem sama v tem problemu.

Kot ste rekli nimam dokazov da me prijatelji zavračajo in s tega bi lahko sklepala. da sem dejansko sprejeta. Seveda mi je to še vedno težko doumeti, ampak se zdaj počutim malo bolj sproščeno. Mislim da sama rahlo pretiravam in da na nek način tudi rahlo upam da so moje misli o njih pravilne (torej upam da me sovražijo, kar je po mojem malo moteno), ker bi s tem na nek način se lahko od njih oddaljila in bi se tako izolirala (zakaj bi to želela ne vem, ker se mi je fajn družiti z njimi, ampak včasih opazim da razmišljam o tem kako bi bila čisto sama, in da bi bilo to boljše zame.)

Moja čustva na vse to so zelo mešana, ker sem hkrati polna upanja, hkrati pa ne verjamem ničesu drugemu, razen mojim teorijam (ki so verjetno zabloda).

Še enkrat vam res hvala za vse odgovore, ker mi resnično pomagajo razumeti, vsaj približno, da so moja razmišljanja včasih pretirana in zgrajena na slabih občutkih, ki niso resnična.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 11 jul. 2024 14:52

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxxx,

hvala, ker si se ponovno oglasila in hvala za povratne informacije. Veseli me, da v odgovorih najdeš razmisleke, ki so ti lahko v pomoč pri razumevanju sebe in odnosov, ki jih gradiš z drugimi.

Kadar manj cenimo sebe, pri sebi vidimo cel kup napak, se nam kaj hitro zgodi, da težko verjamemo, da so drugi z nami v odnosih preprosto za to, ker smo jim fajn prav takšni kot smo. In da v ozadju ni sovraštva, teorij škodovanja, spletk itd. In ti imaš dokaze za to, pomembno pa je da začneš sprejemati to, da se družijo s tabo, ker si jim ok takšna kot si. Seveda ni nič narobe, če si želimo biti sami, vendar pa tu ne gre za osamljenost, ampak za izbiro, da je včasih samost fajn.

Skozi glavo mi je šla misel - kako to, da upaš, da bi te sovražili? Kako to, da bi se "samokaznovala" z izolacijo od ljudi, ki so ti blizu in jih imaš rada?

Zapisala si, da so tvoja čustva zelo mešana in da je tvoje razmišljanje moteno. Je potrebno svoje misli kategorizirati v kategorije - normalno, moteno, pravilno, nepravilno. Čustva nam dajejo informacijo, da so nam situacije v katerih se znajdemo, pomembna in nam osvetlijo naše doživljanje. Čustva se pomembno povezujejo z našimi mislimi o neki situaciji in vplivajo na naše reakcije, vedenje in telesne odzive. (op. verjetno poznaš krog povezanosti misli, čustev, telesa ter vedenjskega odziva glede na opredelitev situacije kot pomembne ali manj pomembne za nas). Torej - kaj želim povedati, tudi doživljanje situacij je subjektivno in smiselno je sprejemanje lastnega doživljanja ter reakcij. V kolikor pa nas, tebe, ovira to pri vsakodnevnem delovanju pa je smiselno raziskati zakaj. In prav to počneva. In o tem ti razmišljaš in iščeš poti razumevanja. Zelo dobrodošlo.

Ustaviva se torej pri sprejemanju sebe in sprejemanju tebe s strani drugih kot prijateljice, sošolke, znanke, hčerke. Opazuj se, poskušaj osvetlili misli, ki ti gredo skozi glavo, ko si v odnosih s tabo. Dovoli jim, da pridejo in gredo, ti pa poskušaj sprejeti, da si ok in da te sprejemajo tudi drugi. Dovoli si.

Veselim se tvojega ponovnega odziva. Do takrat pa ti želim prijetne poletne dni, ko boš izbrala samost in ko boš v družbi.

Velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 24 jul. 2024 16:32

Najlepša vam hvala za odgovor.

Če začnem pri tem, da upam da me drugi sovražijo, ne morem ravno reči zakaj tako upam. Vem samo, da včasih se mi ne da z nikomer pogovarjati in družiti, imam obdobja ko bi se najrajši zaprla v sobo in tam ostala. Seveda za tem sledijo obdobja, ko se počutim odlično. Takrat ko imam obdobje ko bi se izolirala, se nerada družim z drugimi in vem, da to prizadane moje prijatelje, ki verjetno takrat mislijo da jih jaz sovražim, in se zaradi tega počutim zelo krivo. Na nek način bi se tej krivdi izognila, če prijateljev ne bi imela, zato upam da me sovražijo.

Izoliranje je zame hkrati kazen in nagrada. Nagrada zato, ker imam potem mir, lahko se osredotočim nase in delam stvari, ki jih nerada delam v javnosti. Boljše se tudi fokusiram in počutim se boljše. Kazen pa je zato, ker bi rada imela prijatelje, Rada bi imela veliko skupino prijateljev in znancev, rada bi hodila na zabave in veselice, rada bi imela fanta..

Čudno je to da sem vase zaprta in sramežljiva, ampak bi rada bila 'ceter zabave'. Rada bi bila oboje hkrati, nekdo ki izstopa in nekdo ki se skrije v množici, ampak ne morem biti oboje. In to me na nek način ubija.

Upam da je bilo to razumljivo, ker to pišem v avtu, medtem ko se peljemo domov iz morja. Hvala še enkrat za odgovore. :)

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 28 jul. 2024 23:22

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxx,

hvala, ker si ponovno izbrala To sem jaz za sogovornika :-) in to v avtu, medtem ko ste se peljali z morja. Upam, da si se, ste se imeli dobro. Opravičujem se ti za kasen odgovor.

Prebrala sem tvoje razmišljanje. Lahko povzameva - želiš si samote, časa zase in v tem ti je dobro, želiš pa biti s prijatelji, tudi v centru pozornosti, pa ob tem bi se rada tudi skrila v množici. Zapisala si, da obojega ne moreš imeti. Je temu res tako?

Kot sva že ugotavljali, je pomembno, da se ti dobro počutiš sama s seboj, da ti je dobro, da se dovolj ceniš in razumeš svoje vrline, vire moči, svoje potrebe, interese in cilje. To, da potrebuješ mir in čas zame sodi v ta kontekst, v skrb zase in postavljanje sebe na prvo mesto. Zakaj bi bilo to ne ok? Govoriva o tem, da potrebuješ odmik in da je to tvoja osebna pravica, ki ji gre slediti. To ne pomeni, da zanemarjaš prijatelje, da ne ceniš odnosa z njimi. Nikakor ne. Se strinjaš? Smiselno pa je o tem s prijatelji spregovoriti. Verjamem, da bodo razumeli. Verjetno se boš strinjala - v kolikor ne skomuniciramo naša stališča, poglede, potrebe, razmišljanja, naši sogovorniki ne morejo vedeti kaj se dogaja v naših glavah, in pogosto si ustvarijo (lahko povsem popačeno) predstavo, idejo o odnosu, ki ga imamo. Podobno kot si ti razmišljala, da bi te prijatelji lahko sovražili in da je to celo nagrada, pa tudi kazen.

Odnos s seboj, se odraža tudi v odnosih z drugimi. In ti si tista, ki se boš odločila ali boš izstopala in kdaj, in kdaj temu ne bo tako. Ne pritiskaj nase, da se mora to zgoditi jutri ali čez noč. Počasi nabiraj te izkušnje in do sebe ne bodi stroga. Še to - sebe ne ceni glede na mnenje drugih, morda celo tistih, ki te bežno poznajo.

Upam, da ti bo ta zapis v pomoč pri razmišljanju. Veselim se tvojih novih zapisov. Lepo te pozdravljam in ti želim prijetne poletne dni - v samoti, ko jo rabiš (ne osamljenosti) in ob druženju s prijatelji.

Vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 09 avg. 2024 16:31

Se opravičujem za poznejši odgovor, ampak havla za vaš odgovor.

Če začnem odgovarjati direktno na prvo vprašanje bi rekla da ne morem imeti obojega. Ne morem biti tisti 'center', ki bi ga vsi poznali in bi se z njim družili, če pa hkrati nočem da bi me drugi sploh opazili. Preprosto ne vem kako bi lahko bila oboje, kot tudi ne more biti dan in hkrati noč.

Po mojem bi se morala odločiti kaj hočem biti; znana ali neznana. Ampak se ne morem odločiti, ker bi rada bila vse. Isto se mi dogaja pri vseh večjih odločitvah, ker bi rada imela obe opciji, ni mi všeč misel da bi se morala za nekaj odločiti, in bi potem poplnoma izgubila drugo opcijo. Zato tudi ne maram večjih odločitev.

Na nek način vem da imam pravico da se od drugih oddaljim, in vem da nisem edina ki to počne. Ampak se vseeno počutim kot grozna oseba, ko to naredim. Ne vem če bom kdaj lahko povedala prijateljem, da ko se oddaljim od njih to naredim zaradi sebe in ne njih, ker oni verjetno ne bi razumeli. In hkrati me je tudi rahlo strah da bi jim to bilo čudno, in bi zato prekinili prijateljstvo.

Še enkrat vam ful hvala za vaše odgovore in upam da je to kar napišem razumljivo, še posebaj ker težko izrazim vso zmedo v moji glavi v nekaj berljivega in razumljivega.

Hvala :)

Uredništvo

Uredništvo

Objavljeno: 12 avg. 2024 08:37

Pozdravljena.

Sporočamo, da je tvoja svetovalka trenutno odsotna, zato lahko odgovor pričakuješ ob koncu naslednjega tedna.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 21 avg. 2024 14:23

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxxx,

sedaj pa si se res načakala na odgovor, hvala ti za potrpežljivost in razumevanje.

Tvoj zapis je razumljiv in naj te ne skrbi, da ni razumljivo. Povzemam, da vidiva ali sem dobro razumela. Ne želiš sprejemati težkih odločitev, strah te je kaj bi ti odločitev prinesla, kako bi se na to odzvali tvoji prijatelji in kako bi tvoje potrebe razumeli. Drži?

Verjetno se boš strinjala, da se včasih znajdemo v situacijah, ko ne gre drugače, kot da sprejmemo neko odločitev. Pri tem se nam zgodi, da se odločamo med dvemi možnostmi, ki sta obe za nas zanimivi ali morda obe v isto smer obremenjujoči, takšni, ki bi se jim radi izognili. Kadar gre za odločitev med dvema opcijama, od katerih je ena prijetna, druge ne, navadno nimamo težav. Ob tem nam hitro gredo skozi glavo vprašanja - kaj če, kaj si bodo mislimi drugi, kaj vse se lahko zgodi, me bodo zaradi tega sprejemali? Jaz pa te sprašujem kaj najslabšega se ti lahko zgodi, če sprejmeš neko odločitev? Kakšne so lahko posledice? Kaj ti prinaša preizkušanje opcij? Lahko naslednjič izbereš drugače, morda preizkusiš drug pristop? Kako pa se počutiš, ko se sprašuješ in presprašuješ kako bi bilo in kolebaš med odločitvami? Si kdaj jezna nase, te to žalosti?

Je mogoče, da bi poskusila z vajo. Izberi si dva dogodka, na katera bi rada šla. Oba sta ti ok, izbrati moraš enega. Ali pa enako z prostočasnimi dejavnostmi. Izberi eno. Opazuj se kaj se potem dogaja, ko si se odločila. Odločitve ne spreminjaj. Stoj za tem. Razmišljaj kako ti gre in kako se te odločitve kažejo v tvojem vedenju, razmišljanju?

Zapisala si, da potrebuješ čas zase. Legitimna odločitev in potreba. Sprašuješ se kako bi to sprejeli tvoji prijatelji. Si se o tem z njimi pogovarjala, z njimi razpravljala? Si oni vzamejo kdaj čas zase? So vedno dosegljivi na telefon, na socialnih omrežjih? Najbrž ne. Prijatelji kot ti potrebujejo samost, in prijatelj, prijateljica to razume in spoštuje. Tu se kaže veličina prijateljstva. In ne vem zakaj bi prekinili prijateljstvo, ko bodo dobili informacijo, da npr. greste na sladoled jutri in ne danes, da imaš danes nekaj drugega ali da preprosto rabiš čas, da si v samoti napolniš baterije. In ob tem še sporočiš, da se rada družiš z njimi, a da rabiš malo časa zase. Se strinjaš?

Poskusi se v svojih potrebah in interesih postaviti zase, postavi meje. Razumi, da imaš to pravico in na drugih je, da jih spoštujejo.

Kaj praviš?

Veselim se tvoje povratne informacije. Do naslednjič te pozdravljam in ti želim vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 17 sep. 2024 20:37

Pozdravljeni.

Najprej se vam morem opravičiti za zelo, zelo zapoznel odgovor ampak sem preprosto izgubila čas. Najprej sem bila v taboru, potem sem delala prvo pomoč, in nato še je začela šola. Včasih sploh ne vem kje se me glava drži. Upam da razumete in da vas nisem pustila čakati predolgo.

Če odgovorim na prvo vprašanje, vedno ko izberem neko odločitev, me postane strah. Nekaj ur prav obsesivno razmišljam kaj bo zdaj ta odločitev prinesla, niham in debatiram sama s sabo, velikokrat tudi razmišljam da bi se odločila za nekaj drugega. Na nek način čakam da se bo nekaj zgodilo, nekaj kar bo mi škodovalo. (Npr, z nekom se bom skregala.)

Najslabša stvar ki se bi mi lahko zgodila je verjetno to, da bi bila javno ponižana. Ne bi mi bilo tako grozno da bi me prijatelji sovražili, kot bi mi bilo grozno če bi bila osramočena. Že samo ko razmišljam o tem me grabi rahla panika. Ker vem da če bi se nekaj takega zgodilo, bi bila tarča posmeha, vsi bi se mi smejali in mogoče bi kdo to tudi posnel in objavil. Mislim da lahko prenesem vse, a sramota je moja šibkost. Ne bi prenesla da bi govorili o meni še tedne po tistem incidentu, da bi se mi smejali.

Ko niham med opcijami čutim veliko občutkov, največja je seveda tesnoba. Za tem pa verjetno pride jeza, saj se kritiziram in si ves čas mislim zakaj ne morem biti normalna in se odločiti kot vsi drugi.

S prijatelji sem enkrat poskušala govoriti o tem, a mislim da me niso ravno razumeli. V moji skupini nas je par oseb ki smo rajši same, a jih je tudi veliko ki so zelo ekstrovertni in hodijo ven in na zabave.

Zdaj ko sem spet prišla nazaj v šolo in sem ponovno videla profesorja imam mešane občutke. Še vedno ga hočem navdušiti, hočem da me vidi ampak se tega tudi nekako bojim? Pač, četudi sanjarim da bi se z mano pogovarjal in da bi imela nekaj (vem da v realnosti tega ne boma nikoli imela, in ne bom mu nič priznala), me je rahlo strah da ga bom razočarala? Ne vem, zelo sem zmedena glede njega.

Hvala vam za vse, in sorči za pozen odgovor. (:

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 30 sep. 2024 22:51

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxxx,

tudi jaz se tebi najprej iskreno opravičujem, ker je čas, ko si čakala na odgovor absolutno predolg. Čas od tvojega zapisa lahko pomeni, da vprašanje, ki si ga naslovila na svetovalnico ni več povsem aktualno ali pa še kako, morda še bolj kot prej. Upam, da sprejmeš opravičilo.

Veseli me, da si bila na taboru, da si opravljala izpit iz prve pomoči. Sedaj pa si, kot si zapisala, spet v šolskih klopeh.

Dovoli mi, da začneva pri koncu in izpostaviva tvojo naklonjenost do profesorja. Zapisala si, da ga želiš navdušiti, želiš da te opazi in da se kljub temu tega bojiš? Bojiš svojih čustev do njega, bojiš se, kot zapišeš, da ga boš razočarala. Govoriva o zgledanosti, naklonjenosti do odrasle osebe, ki te poučuje. Drži? Kakšna pričakovanja morda še bolje fantazije gojiš do njega? So ta pričakovanja realna, ga zares dobro poznaš ali veš o njem le toliko, kolikor vam dovoli skozi pouk, sodelovanje z njim v procesu izobraževanja? Kaj misliš, da ti lahko ponudi v primerjavi s fanti tvoje starosti? Meniš, da je to varnost? Lažji vstop v svet odraslosti, idealno ljubezensko zvezo? Kaj o tega je realno in v kolikšni meri je to po tvoje možno, izvedljivo? Vabim te k razmisleku.

Nadaljujva z odločitvami in presojanjem ali je odločitev o neki stvari primerna ali ne, še posebej ko gre za odnose. Verjamem, da si za odločanje vzameš veliko časa in poskušaš upoštevati veliko različnih dejavnikov, vprašanj, pa tudi skrbi. Morda vse to do mere, ko je odločitev težko sprejeti ali pa z njo kot zapišeš nisi povsem zadovoljna, prav zaradi črvička kaj če. Ta v tvoje doživljanje vnaša tesnobo. Iz tvojih zapisov lahko postaviv hipotezo, da so tvoje misli nerealistične, rečemo jim miselne pasti. Napoveduješ si prihodnost (nekaj se bo zgodilo, kar mi bo škodilo), katastrofiraš (vem, da me bodo vsi javno ponižali), ob tem pa doživljaš močno čustvo sramu. O sramu in vplivih na naše doživljanje in vedenje si lahko prebereš na povezavi, o miselnih pasteh. Ta dva prispevka ti bosta pomagala razumeti mehizme sramu in miselnih pasti ter njuno povezavo. Razumem, da se potem tu še pojavlja jeza nase, tudi za to, ker se sprašuješ o svoji "normalnosti" in ocenjevanja ali si ok, ob primerjanju z drugimi.

Vabim te k razmisleku in igri, ki bi jo lahko poimenovali detektivsko razmišljanje, delo. Opazuj svoje misli in skušaj presoditi ali bi jih lahko opredelila kot realistične, kot takšne, ki bi jih lahko podprla z objektivnimi, realnimi dokazi? Delaj si zapiske, pomagaj si z delovnim listom, ki ga boš dobila na povezavi do prispevka (glej zgoraj). To počni vsakodnevno in si ob tem tudi zapiši kaj se je res zgodilo in kaj ne, o mnenju vprašaj tudi prijateljice, prijatelje. Ko boš zmogla poskušaj z izpostavljanjem situacijam, ki so naporne npr. pogovor z neznancem na avtobusni postaji, ali pa pogovor s sosošolcem. Torej v situacijah, kjer ni veliko vrstnikov in kjer se boš počutila dovolj varno, da boš zmogla takšne eksperimente. Priporočam ti, da poiščeš podporo svetovalne delavke, psihologa v zdravstvenem domu. Podpora je pomembna in hkrati priložnost za sprotne refleksije in naloge za delo v naprej.

Katera bi bila lahko tvoja naslednja odločitev, ki bi jo "morala" sprejeti? Je mogoče, da odločitev sprejmeš kot tisto, za katero si se v danem trenutku odločila po svoji presoji na podlagi informacij, ki si jih imela? Lahko zdržiš s tem, preizkušaš kako se bo to kazalo v tvojem funkcioniranju?

Za konec pa - kot sva že zapisali - si edinstvena in neponovljiva ter cenjena takšna kot si. Tvoje zadovoljstvo naj izhaja iz tebe same in ne iz odobravanja s strani drugih. Spoštovanje do sebe in sprejemanje sebe prav takšne kot si, je ključ do naklonjenosti do sebe. Drži?

Vabim te, da se še oglasis. Do takrat pa ti želim dobre dni, prijazen odnos do sebe in sprejemanje svojega načina funkcioniranja v odnosih z drugimi.

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 10 nov. 2024 21:07

Pozdravljeni.

Sprva eno veliko opravičilo ker sem spet rabila ogromno časa da sem odgovorila. Mi je res žal. /:

Zdaj imam manjšo novico, in sicer ta je da smo dobili novo učiteljico za angleščino, in profesor več ne dela na šoli. Odpoved je dal, koliko vemo zaradi ravnatelja in njegovega nesramnega odnosa (enkrat ga je med poukom poklical v pisarno, in ga celo uro ni bilo nazaj, kasneje, ker smo imeli blok uro, pa je prišel cel jezen nazaj in nam je dal učne liste ter odšel) in zdaj ga ni več na šoli. Prvih par dni je bilo mi vse zelo čudno, ampak imamo novo mlado učiteljico, s katero se celi razred dobro razume. Tako da je moj problem z njim na nek način rešen.

Je pa prišlo do enega, mogoče celo večjega problema, zaradi česar se počutim čisto mentalno bolano. Moj oče dela kot prostovoljec v določeni ustanovi, in je tudi mene prijavil tja, da bi se izšolala za prostovoljko. Od začetka me je to zelo motilo, mislila sem da mi to ne bo všeč, ampak mi je tan dejansko zelo fajn. Tudi z očetom se je odnos izboljšal odkar hodim tja, tako da bi lahko rekla da mi to vse zelo pomaga.

Je pa nastal zato en večji problem, saj je karkoli sem imela za profesorja, se je preneslo na ta dva inštruktorja, ki sta dobra prijatelja od mojega očeta. Tečaj se je končal, ampak jaz še kar najprej razmišljam o njiju, in vse je na skoraj identičen način, kot ko sem bila "zaljubljena" v profesorja. Hotela sem njuno pozornost, sem se delala šibkejša in vse, kar se mi iskreno zdi bolano. Mislim to sta osebi, ki poznata mojega očeta dlje časa in sta iste starosti kot on (okoli 50 let), imata svoji družini in otroke.

Zdaj res ne vem kaj naj, ker to nista osebi ki jih vidim pogosto (kot profesorja) ampak ju bom videvala samk ko so prostovoljne akcije (ena je ta petek in je čez celi vikend (jaz se udeležim komaj v soboto) in sem zelo nervozna kako bom okoli njiju, še posebej Zdaj ko nisem več "učenka").

Je to prenesena ljubezen, ker ni več profesorja? (Zdi se mi bolj malo verjetno, glede na to da je profesor odšel po tečaju, vse to pa sem čutila že med tečajem...)

Se opravičujem ker nisem odgovorila na vaša vprašanja in ker je vse to tako nerazumno napisano, ampak sem zelo napeta zaradi tega, in se počutim kod da spadam na zaprti oddelek v psihiatriji.

Še enkrat hvala za odgovor.

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 12 nov. 2024 08:50

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, draga Xxxx,

hvala, ker si se ponovno oglasila. Veseli me, da si se vključila v prostovoljske aktivnosti in da se je odnos z očetom izboljšal. Verjamem, da bo delo pri angleščini z novo profesorico dobro teklo, veseli me, da si z njo / ste z njo vzpostavili dober odnos.

Tvoj zapis je zapisan na razumljiv način in vsebinsko zapisan tako, da razumem tvoje razmišljanje in vprašanje. Stavka, da sodiš na zaprti oddelek psihiatrične bolnice, pa ne razumem. Ga omenjam, ker izraža nerazumevanje do sebe, mogoče celo kaznovanje, obsojanje lastnih občutkov.

Zapisala si, da se želja po poglobljenem odnosu do profesorja angleščine preslikala na inštrukturja, ki sta vodila usposabljanje za prostovoljce. Kaj ti je bilo v odnosu z njima tako všeč? Njuna prijaznost, pripravljenost na pogovor, sprejemanje, pozornost, skrb zate in za udeležence? Zapisala si, da si "igrala šibko Xxxx". Čemu? Razmišljajva kako to, d te privlačijo moški, ki te lahko podprejo, zaščitijo, skrbijo zate, te "morda brezpogojno" sprejemajo, se ti prilagodijo. Kakšne potrebe se tu skrivajo? Kje so v odnosih, ki jih imaš z očetom, mamo luknje? O tem sva že govorili? Zagledanost v moč, odraslost, zrelost moških v teh letih je do neke mere razumljiva, ker so fantje tvoje starosti šele na poti tja. Drugo pa je realnost takšnih predstav in razmislek ali je mogoča takšna zveza, je to realno. Torej razlikujeva občudovnje, idealiziranje od realnosti v odnosu? Bi to šlo? In v zvezi s potencialnimi partnerskimi odnosi tudi ozaveščanje strahu. Kaj meniš? Lahko osvetliva tudi ta del?

Upam, da sva vsaj malo razložili mehanizme, ki se skrivajo tu zadaj.

Veselim se tvojih odgovorov in razmisleka. Želim ti dobre šolske dni, in tudi sicer vse dobro.

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 21 nov. 2024 15:37

Pozdravljeni.

Se opravičujem ker nisem prej odgovorila, ampak v tem trenutku sem popolna zmešnjava.

V odnosu z inštruktorjema mi je bilo všeč kar nekaj stvari, najbolj pa to da sta mi dajala pozornost. Na tečaju sem bila najmlajša in ker sta poznala mojega očeta, sta mi namenila več pozornosti. Pogovarjala sta se z mano, mi dala vzdevek in na splošno sem imela občutek da sem v njuni bližini "videna". Tudi to da sta na nek način skrbela zame je bil velik plus, saj sem se počutila varno.

Razloga zakaj sem se igrala šibko ne vem v resnici, ker tudi če bi kaj opazila bi jaz vse zanikala. Res ne vem zakaj to delam in tega se prav sramujem saj na koncu ni njuno delo to da tam mene ujčkata in podobno. Ampak to vseeno delam.

Na naslednje vprašanje tudi nimam odgovora, razen mogoče potreba po pozornosti? Če to sploh je potreba. Preprosto ne vem in sem glede vsega zelo zmedena. Tudi odnos z očetom se je zelo izboljšal (razen občasnih prepirov) zato iskreno nimam pojma zakaj sem takšna kot sem. Vem da se verjetno zelo ponavljam s tem da ne vem, ampak to je zato ker dejansko ne vem. Občutek imam da so moja čustva kot nekakšna Rubikova kocka.

Zavedam se da imam o njiju idealizirano predstavo. Mislim o njiju vem zelo malo, vse drugo pa je plod moje domišljije. In tu je tudi problem. Vsakič ko se zasanjam, se zasanjam o njiju. Razmišljam o tem kako bi reagirala če bi se mi kaj zgodilo, kako bi reagirala če bi se srečali in podobno. Prišlo je že v mejo obsesije, in počutim se zgroženo. Najbližje kar sem prišla k poimenovanju tega čustva je Limerence (v angleščini, ampak ne vem če je to to.)

Glede neodobravanja o sebi pa se strinjam. Ne odobravam dejstva da sem kakšna sem in to je mogoče tudi en velik razlog za vse to. Ampak sma ne vem.

Se vam zahvaljujem za odgovor

Uredništvo

Barbara Stožir Curk

Objavljeno: 24 nov. 2024 15:12

Odgovor svetovalke:

Draga Xxxx,

hvala, ker si se ponovno oglasila.

Začniva na koncu. Zapisala si, da se ne sprejemaš takšna kot si. Kaj če se osredotočiš na to polje tvojega razmišljanja, vedenja? Sprejemanje sebe in dobro mnenje o tebi je in bo pomembno v odnosu do tebe v različnih situacijah in tvoje odnose z drugimi, predvsem tvojimi vrstniki, ki so lahko tudi tvoji potencialni romantični partnerji v prihodnje.

Raziskuj tole povezavo in razmišljaj o sebi, o tem kje vse so tvoja področja notranje moči, hvaležnosti - tukaj.

Veseli me, da se je tvoj odnos z očetom izboljšal. Naj tako ostane oz. trud naj gre v to smer, saj veš, da se odnos gradi in krepi, ob razumevnju drug drugega, še posebej v situacijah, ki so lahko za vajin odnos obremenjujoče.

Berem, da veliko pozornosti, misli, razmišljanja usmerjaš o obeh inštruktorjih. To te obremenjuje, celo do te mere, da si mnenja, da te to ogroža. Začniva z preusmerjanjem pozornosti in zapolnitvijo časa z aktivnostmi, ki te bodo odvračale od pravljičnih, domišljijskih odnosov, ki so idealizirana in jih v realnosti ni. Tudi v tem primeru. Bi to šlo?

V pomoč so ti lahko vsebine To sem jaz na povezavi- tukaj.

Upam, da ti bo odgovor v pomoč. Ostajava v stikih.

Želim ti vse dobro. Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

si

silvestra

Objavljeno: 24 nov. 2024 23:38

Vsebina je skrita.

Uredništvo

Uredništvo

Objavljeno: 25 nov. 2024 09:08

Silvestra, pozdravljeni.

Žal nam je, da doživljate vse to, kar ste zapisali. Spletna svetovalnica #Tosemjaz je namenjena mladostnikom in njihovim težavam v odraščanju.

Predlagamo, da se obrnete na vam najbližji Center za duševno zdravje, kjer vas bodo lahko ustrezno podprli.

Prijazen pozdrav iz uredništva

Xx

Xxxxx

Objavljeno: 14 apr. 2025 21:16

Pozdravljeni.

Zavedam se da je Manilow že ogromno časa odkar sem nazadnhe odgovorila in za to mi je zelo žal. Dejstvo je, da nisem odgovarjala zato ker bi bila prezaposlena (četudi je šola kar naporna) ali pa ker nisem videla vašega odgovora, odgovarjala nisem ker me je bilo strah. Strah me je bilo še soočiti z vsem kaj se je v tistem trenutku dogajalo in mislila sem da je najlažja pot to da vse potlačim, poskusim pozabiti in ignoriram. Zato tudi nisem prej odgovorila, ker sem hotela vse to pustiti za sabo. To na žalost ni delovalo.

Od mojega zadnjega zapisa se je zgodilo veliko, ampak bom poskusila povzeti. Torej po tistem sem se še vedno počutila zelo slabo in nestabilno in sem začela vejpati. Vem da je bila to slaba odločitev ampak v tisti točki bi verjetno naredila karkoli da bi se nehala počutiti tako. Moja celotna miselnost je bila da če bom postala odvisna od vejpa, da bom prebolela karkoli sem imela za inštruktorja. Verjetno veste da mi to ni uspelo.

Po tistem vikendu sem še inštruktorja videla dvakrat, enkrat decembra in enkrat zdaj aprila. Dejansko po decembru sem začela misliti da sem pustila za seboj in dejansko sem nehala tako močno razmišljati o njiju, a zdaj ko sem jidva spet pred kratkim videla je vse prišlo nazaj in občutek imam da se dušim. Ne vem zakaj sem padla spet nazaj v to luknjo in zakaj preprosto ne morem pozabiti na njiju. Kot sem prej že zapisala jidva ne poznam dobro, in dejansko tudi ko jidva vidim z njima izmenjam le par stavkov. Zato tudi ne razumem zakaj sem tako močno navezana.

Delno jidva tudi sovražim zaradi tega. Sovražim jidva ker vzbujata te občutke v meni in sovražim tudi očeta ker me je prisilil da sem šla na ta tečaj (četudi sem na koncu zelo uživala). Velikokrat tudi razmišljam o tem da bi se mi nekaj zgodilo/ da bi si nekaj naredila in da bi potem dobila pozornost od vseh.

Hkrati tudi doživljam zelo velika nihanja čustev, npr. V roku dveh ur imam hkrati celotni čustveni zlom, potem pa se počutim nepremagljivo, kot da bi lahko naredila karkoli. Ti občutki evforije me tudi zelo begajo ker pridejo hitro in tudi hitro izginejo, a medtem ko jih imam prav skačem od energije in sem zelo produktivna.

To je vse zaenkrat, še enkrat mi je zelo žal da sem se tako dolgo izogibala odgovarjanju in upam da mi odgovorite.

Problem

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

Problem

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

e-Prijatelj.