Skoči do osrednje vsebine

Ne bom več tiho... Kaj lahko storim?

Avtor: Sara Holjević, dipl. psihologinja (UN)

Ali meniš, da nasilje ni sprejemljivo? Kaj pa, če ga opaziš ali zanj izveš? Morda si priča medvrstniškemu nasilju v razredu ali na šoli, vendar verjameš, da to ni tvoja stvar … da je bolje, da se ne vmešavaš? Kakšno je tvoje prepričanje?

Dobro je vedeti, da vsako dejanje, ki ni aktivno usmerjeno v preprečevanje nasilja, nasilje še naprej omogoča. Pomembno je, kaj opaziš, kaj veš in kako odreagiraš. V nadaljevanju ti predstavljamo, kako je biti v čevljih opazovalca medvrstniškega nasilja in kakšen vpliv ima lahko opazovalec na izvajanje ali preprečevanje nasilja.

Odnosi z vrstniki in nasilje

V mladostništvu je sprejemanje medvrstniškega nasilja pogostejše kot v otroštvu ali kasneje v odraslosti, ker mladostniki v tem času dajete največji pomen vrstniškim odnosom - biti sprejet med vrstnike, občutiti pripadnost in imeti dober položaj v skupini je zate zelo pomembno. To pomeni, da z zoperstavljanjem nasilnežem tvegaš svojo sprejetost med vrstnike, in ker si iz skupine ne želiš biti izločen_a, boš manj verjetno stopil_a na stran tistega, ki je v manjšini. V primeru medvrstniškega nasilja je v manjšini običajno žrtev.

Medvrstniško nasilje in opazovalci tega nasilja se pojavijo tako med dečki kot tudi med dekleti. Sicer je pri dečkih običajno prisotnega več fizičnega nasilja (pretepi in drugi fizični obračuni), pri dekletih pa psihološkega (besedno nasilje, žaljivke, zbadanje).

Doživljanje medvrstniškega nasilja je zelo stresno in ima tako kratkoročne, kot tudi dolgoročne posledice. Že samo opazovanje medvrstniškega nasilja (torej vloga opazovalca) lahko v tebi vzbudi čustveno stisko in občutke nelagodja in notranjega nemira. Dolgoročno pa lahko medvrstniško nasilje pripelje do vdanosti v usodo - občutkov, da se “nasilje pač dogaja” in da se ga ne da preprečiti.

Kako lahko opazovalec medvrstniškega nasilja odreagira?

Pri medvrstniškem nasilju se lahko znajdeš v več vlogah - najpogosteje govorimo o odnosih med nasilnežem (tisti, ki nasilje izvaja in ima premoč) in žrtvijo (tisti, nad katerim se nasilje izvaja). Pogosto pa spregledamo tretjo vlogo v tem odnosu in to je vloga opazovalca. To so posamezniki (lahko je eden ali pa jih je več), ki izvajanje nasilja opazujejo ali pa o dogajanju vedó, pri čemer se vedejo na različne načine in s tem vplivajo na izvajanje medvrstniškega nasilja.

Kot opazovalci lahko imamo na medvrstniško nasilje različne odzive, to pa seveda velja tako za našo okolico kot tudi za stike na spletu.

Kako odreagiramo, ko smo priča medvrstniškemu nasilju, ali vemo, da se dogaja? Odzivanje opazovalca je lahko naslednje:

  • Najbolj opazna in očitna oblika spodbujanja je aktivno spodbujanje nasilja, kjer se opazovalec nasilnežu pri izvajanju nasilja pridruži.
  • Poznamo tudi pasivno spodbujanje nasilja, kjer se opazovalec aktivno ne pridruži pri izvajanju nasilja, vendar nasilje opazuje in ga odobrava (npr. posmehovanje, smejanje žrtvi medtem ko se nad njo izvaja nasilje). Takšno vedenje daje nasilnežem pozornost in jih tako spodbuja, da žrtve še naprej trpinčijo.
  • Tudi ignoriranje spodbuja medvrstniško nasilje. Učenci, ki ne želijo biti vpleteni, nasilje ignorirajo in se umaknejo, s tem pa dajo nasilnežem prosto pot, da s trpinčenjem nadaljujejo.
  • Zagovarjanje žrtve pa je vedenje, ki medvrstniško nasilje preprečuje. Opazovalci lahko žrtve zagovarjajo tako, da se postavijo zanje ali o nasilju poročajo učiteljem ali drugim odraslim na šoli.

Medvrstniško nasilje se najpogosteje dogaja takrat, ko so prisotni tudi drugi učenci - opazovalci, ne le žrtev in nasilnež, nasilneži. Ti si za trpinčenje žrtev izberejo takšne kraje in priložnosti, v katerih dobijo največ pozornosti. V takšnih večjih skupinah pa začne nastajati problem prenašanja odgovornosti na druge. Si se kdaj ujel_a v razmišljanju, kot na primer: “Zakaj bi se vpletal_a prav jaz?”, “Ah, saj bo že nekdo drug posredoval.” ali pa “Pa saj ni tako hudo.”, “Kaj če napadejo (izločijo) potem še mene?” in “Vsi ostali tudi opazujejo - potemtakem jih nasilje že ne moti.”? Prav zaradi takšnih misli je mogoče, da se kdaj kot opazovalec_ka raje “brigaš zase”, čeprav nasilja ne odobravaš. Morda zato misliš, da imajo enake misli tudi tvoji sovrstniki - da nasilje odobravajo, čeprav ga v bistvu ne.

Seveda to nikakor ne drži, zato ti v nadaljevanju predstavljamo, kaj narediti v primeru, da opaziš medvrstniško nasilje.

Kaj torej lahko storiš kot opazovalec_ka, oziroma del skupine, ki je priča medvrstniškemu nasilju?

  • Najprej je pomembno, da kot se kot opazovalec_ka ne pridružiš posmehovanju ali izključevanju žrtve. Tudi le preprosto muzanje ali občudovanje nasilnežev ima za žrtev negativne posledice. Nasilnežu na ta način nudiš podporo, saj so zanj takšna vedenja nagrada, zaradi česar se mu bo nadaljnje izvajanje nasilja zdelo še naprej vredno.
  • Razmisli, kdo bi ti pri nasprotovanju nasilnežem lahko pomagal in bil v oporo (prijatelj_ica, sošolec_ka, starejši vrstnik_ca). Pozanimaj se, kaj si mislijo o nasilju. Ugotovitev, da nasilja ne odobravaš le ti, naj te opogumi pri tem, da nasilnežem jasno in odkrito nasprotuješ, žrtve pa podpreš.
  • Prepričaj se, da morda ni ogrožena tvoja varnost, predvsem v primeru fizičnega nasilja.
  • Svoje nestrinjanje z nasiljem jasno izrazi. Pregovor, ki pravi, da je v slogi moč, velja tudi v takšnih primerih - več kot vas bo jasno nastopilo proti nasilju - manj verjetno je, da bodo nasilneži s trpinčenjem nadaljevali. Konkretno lahko rečeš na primer: “Pusti ga/jo pri miru.”, “Ne vem, zakaj ne bi mogla še ona priti zraven, povabimo še njo!” ali “Bedno je, da ga nadleguješ.” in “Z nasiljem te situacije ne boš razrešil!”.
  • Poišči učitelja, učiteljico ali drugo odraslo osebo na šoli - stopiš lahko tudi do hišnika, svetovalne delavke, kakšnega trenerja, seveda do svojih staršev in drugih odraslih, ki jim zaupaš. Odrasli so dolžni ustaviti vsako obliko (medvrstniškega) nasilja.
  • Pomni - delavci v šolski svetovalni službi so ti zmeraj na voljo - če si v stiski ti, ali če veš, da je v stiski nekdo drug, ki potrebuje pomoč. Obrneš pa se lahko tudi na splet - na voljo so ti različni forumi in svetovalnice, med drugimi tudi naša spletna svetovalnica #Tosemjaz.

Sporočanje ni tožarjenje

Morda si misliš, da je to “tožarjenje” ali da si “tožibaba” - to ne drži. V ozadju tožarjenja se skriva tekmovalnost, nespretno reševanje problemov in sporov pa tudi iskanje pozornosti. S sporočanjem pa dajemo priložnost za reševanje medvrstniškega nasilja ter pomoč in zaščito žrtvi.

Vir:

Priročnik za načrtovanje krepitve vključujoče razredne in šolske klime ter preprečevanja in odzivanja na medvrstniško nasilje v osnovni šoli. (2024). Univerzitetna založba Univerze v Mariboru. https://doi.org/10.18690/um.ff.5.2024