Misli

Živjo,

Nimam točnega vprašanja, samo želim nekomu povedat svoje misli. 

Rada bi se ubila. In ne mislim to na nek dramatičen način ali nekaj ko rečeš ko se hecaš. Ampak ob istem času vem, da se nikoli ne bi, ker me je preveč strah bolečine in smrti (in predstavljam si da bi verjetno zelo bolelo če bi se vrgla pred vlak ali pa avto, a včasih ko je zvečer prazna cesta se ustavim na sredini in si predstavljam, da gre proti meni kombi ali pa vlak). Poleg tega ne bi želela travmatizirati ljudi, ki bi našli moje truplo in poklicali policijo/reševalce. In tudi ne bi bila znana v šoli kot 'tista punca ki je naredila samomor', še posebej ne v katoliški šoli. Moje ocene niso slabe, ampak še vedno dobim precej negativnih ocen. Definitivno imam popravca iz matematike in sem celo izvedela prek mail-a, da je profesorica povedala mami, da verjetno ne bom naredila izpita. Pač wow, kako nej verjamem vase k pa še profesorca ne. In počutim se kot ena ličinka ker moja mami plačuje za vse te inštrukcije, jaz pa ne morem pisati karkoli več od 3. Vem da ne rabim imeti vse 5, ampak me moji možgani ne pustijo pri miru in po vsaki oceni se mi v glavi govori: 'resno? Tok časa si se učila in najboljš k lahko pišeš je 3?'. Včasih so tud hujše misli, npr. 'Tok denarja, energije in hrane je blo vložen vate in niti ne morš bit navadna (mediocre) ampak rabiš bit ena velika napaka na tem svetu. In sploh se ne moreš ubit ker bi pol še sploh vse, kar je blo porabljeno zate, šlo za nič.' Celo rabla sem nehati trenirat šport ker je socialna delavka rekla staršem naj pavziram, da se lahko osredotočim na ocene. Ampak se sploh niso poboljšale in zdej sm že skoraj pozabla, kako igrat. Še več denarja porabljenga za nič. 

Danes sem spet imela prepir z mami. Vidim, kako ji je stresno zaradi mene, službe itn. Sploh nimam več občutka če je bil eden od hujših prepirov ali ne. Kričala je, udarjala ob mizo in prevrnila stole v besu. Ne zaradi ocen, ampak ker mi je trajalo toliko časa, da sem ji povedala da imam popravca iz matematike. Vmes so mi začele teči solze in sem se počutila tako patetično, ker nikoli ne morem odgovoriti brez da se začnem jokat in se počutim kot ena cmera (verjetno ker se je drla name naj neham jokati, vsakič ko sem se kot otrok). Po tem, ko mi je pustila, da sem lahko šla, sem se zaprla v sobo, da sem se lahko resno zjokala. Zadnje čase se jokam tako močno, da si mislim da bom umrla ker ne morem dihati in me srce začne bolet. Nimam pojma če je to panični napad ali anksioznost ali nekaj, ker sem leto nazaj hodila k terapevtki in mi nič ni rekla, tako da verjetno ni nič z mano narobe. Zakaj se potem počutim, kot da sem depresivna ali mentalno bolna??

No ja, to je vse kar mi trenutno pride na pamet. Zdej pa rabim še ponoviti za test ki ga pišemo čez 9 ur ker je mami name kričala 40 min, 1 uro sem se pa jokala in to pisala. Upam da ne bom k en zobmi jutr ker mamo lih prvo uro športno. Tko al tko sem skoz ena izmed zadnjih, k ostanejo ko se izbirajo ekipe ker sem vedno preveč zaspana da bi se lahko fokusirala na igro, čeprav nisem tako slaba. Vedno raje izberejo svoje prijateljice ki so slabše od mene. Okej, zdej pa res konec. Hvala komurkoli, ki si bo dejansko vzel čas in to prebral.