Skoči do osrednje vsebine

Zgodovina motenj hranjenja

Avtor: asist. mag. Karin Sernec, dr. med., specialistka psihiatrije

Motnje hranjenja, skupina bolezni, ki je bila do pred kratkim znana le ozkemu krogu posameznikov, je v zadnjih desetletjih prerasla v bolezen moderne dobe, v bolezen, ki je pogosto predstavljena kot nekaj mističnega. Strokovnjaki iščejo dokončno in vse-vključujočo razlago, rešitev, ki bi lahko odrešila vse prizadete in jih popeljala v novo, kvalitetnejše življenje.

Motnje hranjenja obravnavajo kot bolezen šele zadnjih 50 let. Zanimivo pa je, da je že Sokrat v enem od svojih esejev, v katerem je opisoval svojega prijatelja, zapisal: "Je, da bi bruhal in bruha, da bi jedel".

Znani so še številni drugi primeri, iz bližnje in daljne zgodovine, različnih opisov vedenj, stanj in ritualov, ki bi jih danes lahko uvrstili med motnje hranjenja. Omembe vredna je zagotovo zgodba "močne device" Wilderfortis iz 10. stoletja, ki jo je njen oče hotel prisiliti v poroko z okrutnim siciljanskim kraljem in se mu je uprla tako, da se je izstradala do smrti. Njenemu zgledu so sledila še številna druga mlada dekleta, ki so na ta način izražala upor proti takratnim zapovedanim družbenim normam in pravilom.

Znane so tudi zgodbe številnih svetnikov in blaženih, ki izhajajo iz različnih ver (budizem, krščanska in muslimanska vera), vsem pa je skupna določena "manipulacija" s hrano, predvsem v smislu odrekanja oziroma stradanja.

Zanimivi pa so tudi zapisi iz konca leta 1944 in začetka leta 1945, ki govorijo o pravi epidemiji nenavadnega vedenja v smislu prenajedanja in bruhanja pri mladih fantih v Berlinu, ki so bili vpoklicani v takrat že tako rekoč poraženo Hitlerjevo vojsko.

Dandanes sociologi in antropologi motnje hranjenja uvrščajo med etnične motnje. To so motnje, kjer ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti posameznika ter spremembami v družbeno političnem okolju. Če torej motnje hranjenja želimo razumeti tudi s sociološkega in antropološkega vidika in jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da njih bistvo ni posnemanje telesne bolezni, temveč gre za preokupacijo s hrano, v ozadju katere je preokupacija s svojim telesnim, videzom in težo.