Almina zgodba

Draga moja!
Prosila si me, naj ti opišem svojo zgodbo. Torej, naj opišem tisto, kar se mi je dogajalo v letih, ki je bila v zdravstvenih kartotekah opisana kot "anoreksija" - kar, se ti zdi, je tisto, kar imaš mogoče zdaj ti. Dolgo sem razmišljala, kaj naj ti povem o tem zdaj, ko je od najbolj akutne faze (ko je bilo najhuje, sem tehtala 35 kilogramov) minilo že kakšnih pet, šest let. Po treh (neuspešnih) poizkusih in zavlačevanja roka sem spoznala, da zgodba sama po sebi niti ni najbolj pomembna (še posebej potem ne, ko je že mimo). Vsakdo od nas (naj napišem raje: Vsaka od nas) ima svojo zgodbo - tudi ti. Vsaka teh zgodb sicer ima nekaj skupnih značilnosti (podobne so predvsem v tem, kako prelisičiti tiste, ki nam skušajo pomagati - kar v jeziku resničnega življenja pomeni: Prelisičiti samo sebe), drugače pa je prav vsaka enkratna, posebna in neponovljiva. In, seveda, po svoje boleča, tragična in žalostna. Tudi tvoja. Še posebej to velja za čas, ko je bolezen, pa naj gre za anoreksijo, bulimijo ali katerokoli drugo motnjo v prehranjevanju v akutni fazi. Kar lahko traja tudi nekaj let. Bolezen, sama bi jo poimenovala odvisnost (Si je težko priznati, mar, a ne?), pa se pri vsakem posamezniku razlikuje še po enem pomembnem dejavniku. Nekateri jo preživijo, drugi ne.Tiste, ki nam je uspelo prvo, smo zmagovalke. Čeprav bi lagala, če bi trdila, da vse skupaj ne pusti posledic za vedno, je bolje vsako novo jutro, vsak nov dan. Najbolje pa je, vsaj zame, bilo v trenutku, ko sem se prvič zavedla, da življenje (tudi moje) ima smisel. In da je vredno živeti.

II.
Kar bereš, torej ni zgodba, temveč razmišljanje. Kako naj napišem zgodbo o tem, kako mi je uspelo shujšati po kilogram na dan, sedem kilogramov v tednu dni, kako sem potovala, da bi se vsemu temu izognila, kako sem bila tako oslabela, da nisem mogla več ne pisati in brati ter sem izgubila spomin? Kako naj napišem zgodbo o tem, kaj vse sem preživljala (in doživljala) v treh mesecih, ki sem jih preživela v psihiatrični bolnišnici, kjer sem bila leta 1997 ena od žalostnih "pionirk" te bolezni - in zato tudi poskusni zajček? Pri zdravljenju so lahko poizkusili vse - meja med življenjem in smrtjo je bila namreč že tako zabrisana, da zdravniki niso imeli več česa izgubiti. Veliko pa sem imela izgubiti jaz. In šele, ko sem se tega zavedla, se je (ob veliki podpori mojih bližnjih in zdravnikov) sploh lahko začelo zdravljenje. Potem, nekoč veliko pozneje, pa še življenje.

III.
Sama sem si življenje rešila s tem, da sem iz bolnišnice odšla. (Vendar danes o tej bolezni in o zdravljenju le-te vedo že veliko, veliko več, zato ti tega ne priporočam.) Čeprav so mi pomagali, ko je bilo najhuje (Hvala!), je večina ozdravljenja slonela na meni. Nekoliko smešno je bilo, ker sem se v času, ko sem bila povsem nemočna, navadila odgovornost prelagati na druge ljudi. Sama sem bila "suha", "obremenjena s hrano" in "nemočna" - torej sem pričakovala, da bodo večino stvari zame opravili drugi. Bolj kot so se trudili, da bi mi pomagali, več sem zahtevala. Končno se je enkrat ogromno ljudi vrtelo okoli mene in mojih težav - pri čemer meni sami ni bilo potrebno storiti prav nič. Dokler nisem zapustila bolnišnice in s svojimi težavami ostala - sama. Brez zajtrka, kosila in večerje, ki bi ju pripravili drugi in bi me vsak dan čakali na mizi, brez koga, ki bi za mano letal z infuzijami, tabletami, zdravili, ki bi ga skrbelo, ali jem ali ne (in koliko ...), brez koga, ki bi se bil z mano pripravljen pogovarjati vedno, ko mi ni šlo, ko sem imela kakšen problem, ko sem metala skodelice s hrano naokrog ali/in sem bila depresivna ...

IV.
Življenje v prvem letu po prihodu iz bolnišnice je bilo grozno. Morda še toliko bolj zato, ker sem takrat že živela v svojem stanovanju. Sama. Kar je imelo dobre in slabe strani. Po eni strani ni bilo več nikogar, ki bi ga lahko varala s tem, da jem, da se nameravam zrediti, da je tehtnica že pokazala kilogram ali dva več. Nikogar ni bilo več, pred komer bi morala skrivati hrano, ki je nisem pojedla, se delati, da jem, ko v resnici nisem, na skrivaj telovaditi in jesti odvajalne tablete, piti donat in odvajalni čaj ter si za večerjo vsak večer privoščiti dve žlički lanenega semena. Edina sreča, ki sem jo imela, je bila v tem, da nisem mogla bruhati. Pa ne misli, da nisem nameravala - to bi bila v moji agoniji, v bolezenski norosti, v krogu obsedenosti s hrano in hujšanjem (v katerem sem bila zelo zelo globoko, ne da bi se tega sploh zavedala) idealna možnost. Zanjo sem prvič izvedela iz knjig. Smešno, ampak dokler nisem prebrala prvih zgodb žensk z motnjami v prehranjevanju, si sploh nisem natančno predstavljala, kaj je to bulimija. Ko sem prebrala zgodbo ženske, ki je ogromne količine hrane jedla kar iz vedra za pasjo hrano ali iz vedra za smeti, in potem v isto vedro na skrivaj bruhala, se mi je to zdelo nekaj groznega. Nekaj, česar jaz že ne bi mogla nikoli početi. Povsem nesprejemljivo je bilo; slabo mi je postalo že ob misli, da je kaj takšnega lahko počel nekdo drug.

Nekaj tednov pozneje, po eni svojih velikih in povsem nenadzorovanih požrtij (kilogram kruha in kozarec marmelade, velik lonec pšeničnega zdroba, ker redi, ali pa na limonine napolitanke namazana majoneza, kar je daleč najbolj ogabna stvar, ki sem si jo kdaj "privoščila"), sem poskusila. Pa (na srečo) ni šlo. Prvič zato, ker imam dober želodec. Drugič zato, ker prsta, ki sem si ga (po navodilih iz številnih zgodb) potisnila v usta, nisem nikakor spravila v globino grla. Vse, kar se je zgodilo, je bila huda slabost - pa še ta bolj zaradi misli, kaj vse sem tisti dan pojedla in kakšna bunka bom kmalu spet ...

V.
Aha, pozabila sem ti povedati, da so me v vrtcu in v šoli klicala "bajsa". Ko mi je uspelo tako shujšati, sem se zaobljubila, da se to ne bo zgodilo nikoli več. Vseeno pa je, manj kilogramov kot sem imela, več kože viselo z mojega telesa. Čeprav sem redno telovadila, hodila v fitnes, kolesarila in plavala. Čeprav sem se prebujala ob štirih zjutraj in čas do jutra preživela z delanjem trebušnjakov. Dneve sem preživljala v na pol zavestnem stanju. Šele po nekaj tednih v bolnišnici (ko nisem mogla več niti hoditi), mi je kapnilo, da je nekaj z mano hudo narobe. Potem se je zadeva obrnila. Sčasoma sem, tudi zaradi prijazne "pomoči" vseh, ki so mislili, da je rešitev v tem, da me tako ali drugače natrpajo hrano (zaradi česar sem se naučila le prenajedati, stanje pa se mi ni niti najmanj izboljšalo) dobila fiksno idejo, da je edina možna rešitev, da se zredim. Začela sem torej delati na tem. Kuhati in kupovati samo kalorično hrano; vso tisto, ki sem se ji prej odrekala, ki je zdaj ne bi niti slučajno spravila skozi usta. Ideja, da moram shujšati, se je spremenila v obsedenost, da se moram nujno zrediti. Zrediti, ker mi je takšno hujšanje - razen, da sem shujšala - prineslo same negativne stvari. Zdelo se mi je, da bo vrnitev prejšnjih kilogramov vrnila moje prejšnje življenje. Pa ga, veš, čeprav mi je nekaj kilogramov več zelo pomagalo, ni vrnilo. Nikoli več ne bo povsem tako, kot je bilo prej. Vendar pa je tako najbolje. K sreči sem dovolj trmasta, da mi je oboje uspelo - tako shujšati kakor zrediti se nazaj. Čeprav je bilo slednje veliko težje. Cena eksperimentiranja s sabo, s svojim telesom, življenjem, zdravjem in prihodnostjo pa tako visoka, da ne vem, ali bi zbrala toliko moči, da bi še enkrat stopila na takšno pot.

VI.
Povedala sem ti tisto, kar sem nameravala. Zdaj pa te, predvidevam, zanima le še, kako je z mano danes. Uradno motenj v prehranjevanju nimam več; neuradno to pomeni, da prva misel, ko se zjutraj zbudim, pač ni več misel na hrano. Potem, ko sem težo vendarle spravila na (svojo) normalo, se je šele začelo zdravljenje vseh drugih stvari; vseh tistih, ki so pravzaprav vzrok za motnje v prehranjevanju. Ne, draga moja, vzrok ni v telesu. In ne v vprašanju, koliko kilogramov tehtaš ali kakšna je tvoja idealna teža.

Prav imaš, lepo je imeti lepo postavo, lepo se je (do prave mere) gibati, se ne obremenjevati s hrano in biti suh.

Ampak, to je mogoče doseči šele, ko so urejene druge stvari. Ko enkrat veš (vsaj približno), kdo si in kaj želiš v življenju. Ko ti postane jasno, da to, ali te bodo imeli ljudje radi, ni odvisno od tega, koliko tehtaš in/ali kaj ješ. Ko začneš početi stvari, ki te resnično zanimajo. Ko se zaveš, da si uspešna zaradi vsega tistega, kar te zanima, kar počneš, kako razmišljaš. Da je pomembno, kako se se vedeš in odzivaš ob vsakdanjih dogodkih. Da si lahko uspešna tudi zaradi odnosov, ki jih imaš z drugimi ljudmi. Včasih je dobro za trenutek pozabiti na svoje težave in jim prisluhniti ... Uspešna si lahko že, ko vsaj je vsaj en odnos v tvojem življenju res pristen, ko veš, da je nekje človek, ki te ima rad takšno kot si - ne glede na to, kdo to je. Ko razumeš, da samovrednotenje in ljubezen do samega sebe temeljita na tem, kakšen človek si in ne na tem, koliko tehtaš. Ko se v ogledalu vidiš takšno kot si. In imaš rada prav vsako celico svojega telesa - pa četudi je med njimi tudi kakšna maščobna celica ...

Šele, ko se boš začela imeti resnično rada, boš lahko imela iskreno rada tudi koga od drugih ljudi. Pomembno je, da se ceniš in spoštuješ, čeprav veš, da ima prav vsakdo od nas kakšno napako. Nekatere skušamo (ali vsaj želimo) odpraviti, drugih ne.

Vseeno smo lahko dobri, ljubljeni in uspešni ljudje. In prav nobene hrane ali tehtnice ni, ki bi mi to lahko to še kdaj preprečila. Iz srca upam in želim, da bi zate kmalu veljalo enako. Zato: Pamet v glavo, in ne v želodec! In prosim, da se še kdaj oglasiš ...