Ne želim živeti

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Hvala, da si se obrnila na našo svetovalnico. Glede na zapisano, je moč čutiti, da si v hudi stiski. Žal mi je, da se ti to dogaja. Si pa kljub vsemu zbrala pogum in moč, da si nam pisala. Vem, da ni bil lahek korak, je pa zelo pomemben in bodi za to ponosna nase!

Praviš, da imaš občutek, da te nihče ne mara, da si se skregala s prijateljicami in da drugi niso opazili tvoje stiske. Verjamem, da ti je ob tem zelo težko. Ali bi lahko še kaj več o tem povedala? Kdaj so se taki občutki začeli? Se je takrat kaj zgodilo? Kaj je bil razlog, da ste se s prijateljicami skregale? Je to, da niso opazile tvoje stiske ali je bilo še kaj drugega? Zapisala si potem še, da si te probleme rešila. Če iz tega prav razumem, ste se s prijateljicami potem pogovorile in razrešile konflikt? Ali ste še vedno skregane?

Svetovala bi ti, da se o svoji stiski pogovoriš z odraslo osebo, ki ji zaupaš. Lahko je to kateri od staršev, kakšen drugi sorodnik, učitelj/ica, šolska svetovalna delavka, osebni zdravnik. Kdorkoli, s katerim bo tebi najlažje o tem spregovoriti. Že sam pogovor nas lahko nekoliko razbremeni stiske. Potem pa bi svetovala, da sama ali z osebo, ki ji zaupaš, poiščeš strokovno pomoč. Najlažje to narediš, da se obrneš na tebi najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov v zdravstvenem domu ter se naročiš h (kliničnemu) psihologu. Tako se bosta lahko res poglobljeno pogovorila o tvojih stiskah ter pripravila načrt, kako se z njimi soočiti. Lahko pa pokličeš tudi na telefon za pomoč v stiski:

-          TOM telefon (vsak dan od 12. do 20. ure): 116 111

-          Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan): 116 123.

Želela bi izvedeti še kaj več o tebi. Kdo si ti, onkraj te stiske? Kaj te zanima, kaj te sprošča, katere hobije imaš? Mogoče redno treniraš kak šport ali igraš instrument? Spodbudila bi te, da si za dejavnost, ki te vsaj malo veseli ali sprosti, poskušaš vzeti vsak dan nekaj časa, tudi če je kdaj samo 15 minut. Dovoli si ta čas zase.

Hvaležna bom, če odgovoriš. Držim pesti zate, da čim prej uspeš priti do ustrezne pomoči in premagati svoje stiske.

Pošiljam ti en močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Sem zelo vesela, da si se ponovno oglasila in hvala za vse napisano.

Razumem tvoje skrbi. Ali si se o tem, da si se samopoškodovala pogovarjala še s kom drugim kot s prijateljicami? Si poskusila poiskati pomoč? Si razmišljala kaj o načinih pomoči, za katere sem ti jaz napisala?

Poročaš, da včasih še vedno začutiš, da bi se samopoškodovala. Kaj narediš v takih primerih, da preusmeriš svojo pozornost? Če bi ti kaj pomagalo, je to nekaj načinov, kako si lahko pomagaš: lahko na zapestju nosiš elastično gumico in jo raztegni ter spusti, da vzbudiš zbadajoč občutek, lahko si poskusiš umiti obraz z mrzlo vodo ali na del telesa, ki bi si ga običajno poškodovala, naneseš kocke leda, lahko tolčeš v vzglavnik, raztrgaj papir, brcaj žogo (kjer je to varno), stiskaj "antistres" žogico, poskusiš lahko tudi s kakšno tehniko dihanja (npr. trebušno dihanje) ali tehniko prizemljitve, da preusmeriš svoje misli.

Predlagala bi ti tudi, da prebereš naš priročnik, s pomočjo katerega boš lahko nekoliko bolje razumela svoje misli in čustva, hkrati pa našla še kakšen nasvet ali tehniko, ki ti lahko pomaga.

Žal mi je, da ne moreš več trenirati plesa in gimnastike. Kako se počutiš glede tega? Ti zdravstveno stanje mogoče dopušča, da lahko vsaj doma malo zaplešeš, da se sprostiš? Če da in če bi ti bilo to v redu, si to dovoli.

Hvaležna bom, če nadaljujeva najin pogovor. Spodbujam te, da si čimprej poskusiš poiskati strokovno pomoč. Če boš pri tem potrebovala kakšno pomoč, samo napiši in ti bomo pomagali.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Hvala, ker si delila svoje občutke. Razumem, da ti je ob tem težko.

Pišeš, da vsi pravijo, da si tečna – kaj točno misliš s tem? Kdo ti to govori in v katerih trenutkih? Včasih je tako, da ko izrazimo svojo stisko, se drugi ustrašijo tega, ker ne vejo, kako točno odreagirati ali morebiti v njih vzbudi neke stare rane, zaradi katerih ne čisto zavestno poskušajo ta čustva odriniti in s tem tudi osebi, ki jih prosi za pomoč, ne nudijo opore, ki jo ta oseba potrebuje. Pogosto se v takih dejanjih tako odraža njihova stiska. Nikakor ni tu tvoja naloga, da bi ti reševala ali se obremenjevala še s stiskami drugih. To ti pišem, da boš mogoče lahko bolje razumela, zakaj se drugi tako odzivajo. V takih primerih lahko pomaga že odkrit pogovor, v katerem jasno izrazimo, kaj nas moti, kako se ob tem počutimo in kaj si želimo oz. potrebujemo. Na primer: Ko mi poveš, da sem tečna, se počutim osamljeno, žalostno. Trenutno se ne počutim najbolje, imam stisko in potrebujem tvojo oporo. Pomagal bi mi kakšen objem in da greva skupaj na sprehod.

Ena stvar, ki jo lahko preizkusiš je tudi pisanje dnevnika čustev. Vsak dan, lahko je to zjutraj ali zvečer oz. ko bo tebi najbolj ustrezalo, si vzemi 10-15 min (če ti bo ustrezalo, lahko tudi več) in si zapiši, kakšne misli si imela tisti dan in kaj si ob tem občutila. Ko damo stvari na papir, lahko že to prinese olajšanje, hkrati pa nam to lahko pomaga, da stvari vidimo iz drugačne perspektive, najdemo kakšno rešitev prej. Tudi ko ti gre na jok – dovoli si izraziti ta čustva in tudi dovoli si solze. Lahko izraziš svoja čustva tudi skozi umetnost – skozi pisanje poezije, zgodbe, slikanja, risanja, če ti zdravstveno stanje dopušča, lahko svoja čustva tudi izplešeš. Nadalje kar lahko probaš je tresenje telesa – nastaviš si glasbo, ki ti je všeč in ki je malo bolj živahna. Potem pa 2-3 minute pleši oz. tresi svoje celotno telo (kolikor ti zdravstveno stanje dopušča), od glav do stopal, čisto vse. Ne sekiraj se, kako izgledaš, bolj boš stresla svoje telo, bolj se bo tvoje telo otreslo stresa. Preizkusi več stvari, ki sem ti jih napisala in si izberi tisto, ki ti najbolj ustreza, ter jo poskusi delati redno vsak dan.

Vsekakor pa ti res najbolj priporočam, da si poiščeš strokovno pomoč. Lahko zaprosiš najprej za pomoč v šolski svetovalni službi. Tako kot bi šli do zdravnika, če bi nas bolel trebuh, je pomembno, da gremo po pomoč tudi, ko imamo stisko in bolečino v naši duši. S strokovnjakom se bosta pogovorila o tvojih težavah, poskusila čim bolj poiskati razloge za tvojo stisko ter potem skupaj pripravila načrt, kako premagati to stisko. Nisi ti kriva, da si znašla v tej stiski in čisto vsak lahko pride do takšne točke v življenju. Vredna si lepega življenja in so strokovnjaki, ki ti pri tem lahko pomagajo. Prvi korak, da si pisala nam, si že naredila. Ta je bil verjetno najtežji. Naslednji mogoče ne bo veliko lažji, ampak sčasoma pa bo bo vedno lažje in verjamem, da lahko spet najdeš veselje v svojem življenju. Verjamem vate!

Sporoči, če boš preizkusila kakšno tehniko in kako ti pomaga. Če rabiš kakšno usmeritev za iskanje pomoči, napiši in ti bomo pomagali.

Lep vikend,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Me veseli, da se počutiš malo bolje. Kaj pa ti je pomagalo k boljšemu počutju?

Razumem, da ne želiš, da tvoji starši izvejo. Glede na starost, ki si jo označila na našem portalu (16 let) imaš možnost, da v tebi najbližjem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov sama zaprosiš za pomoč, brez vednosti tvojih staršev. Ob klicu v centru lahko sestre ob tem obvestiš in tudi zaprosiš, da ne želiš, da pošta prihaja na vaš naslov domov.

Možnost je tudi, da v šoli zaupaš svoji razredničarki ali šolski svetovalni delavki, se pogovoriš z eno izmed njiju in lahko prosiš, da bi skupaj povedali tvojim staršem. Verjamem, da je težko. Je pa lahko vsaka opora, ki jo imamo v času stiske zelo pomembna. Lahko tudi na začetku najprej poveš samo enemu od staršev. Nekaj nasvetov, kako začeti pogovor in kako povedati, lahko najdeš tudi v tem članku. Če bi ti bilo lažje, lahko mogoče za začetek zapišeš svoje težave in to daš šolski svetovalni delavki ali pa staršema ter se potem pogovorite. Ta začetni korak je težki, vem. Si pa zmogla pisati nam, začela si o tem govoriti, že to je bil velik, pogumen korak. Verjamem, da lahko najdeš v sebi moč, da boš zmogla tudi še naprej. Začetni koraki so težji, potem pa začnejo postajati stvari lažje, tudi ti se boš bolje počutila, bolj boš lahko zaživela svoje življenje, zaslužiš si to in se je za to vredno potruditi.

Če bi potrebovala pomoč pri iskanju kontakta za Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, nam lahko pišeš tosemjaz@nijz.si in nam tam sporočiš, iz katerega kraja prihajaš. Mi pa ti bomo pomagali poiskati tebi najbližji center in kontaktne podatke. Lahko nam napišeš tudi tukaj na portalu in vsebino skrijemo, da ne bo vidna vsem. V centrih so trenutno čakalne dobe na žalost lahko precej dolge. Brezplačno psihološko pomoč lahko v tem primeru poskusiš dobiti tudi v svetovalnici Posvet.

Sporoči, kako bo šlo. Verjamem vate in ti pošiljam objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Hvala, da si se ponovno oglasila. Žal mi je, da si znašla v tako hudi stiski.

Vem, da je težko govoriti o svojih težavah. Zelo si pogumna, da si o svojih stiskah spregovorila v naši svetovalnici in super, da si se o tem začela pogovarjati tudi s šolsko svetovalno delavko. Praviš sicer, da imaš občutek, da svetovalna delavka trenutno nima veliko časa. Vem, da se približuje konec šolskega leta in je veliko vsega, ampak verjamem, da če ji zaupaš svojo stisko, da bo našla čas zate, ker je to pomembnejše. Če ti je težko o tem spregovoriti, mogoče lahko začneš s tem, da pokažeš pisma, ki si jih napisala nam ali pa da zapišeš svoje težave na list papirja in to predaš šolski svetovalni delavki ter se potem pogovorita o tem.

Razumem, da so ti ocene v šoli pomembne. Zelo lepo in pohvalno je slišati, da si tako motivirana in da se trudiš za odličen uspeh. Naj pa ne bodo ocene bolj pomembne od tvojega zdravja. Dovoli si, da postaviš svoje zdravje na prvo mesto, si vzameš čas za sebe in si poiščeš pomoč. Napisala si, da te je strah, da kaj ne bo v redu, če ne boš imela odličen uspeh. Ali lahko napišeš kaj več o tem, kaj te skrbi, kaj bi lahko bilo narobe, če letos ne bi imela odličen uspeh?

Pišeš, da se o določenih stvareh pogovarjaš s profesorji, ker ne želiš, da o tem ve celoten razred. Če tako čutiš, se mi zdi prav, da si znaš tu postaviti mejo in svoje stvari zaupati tistim ljudem, katerim ti želiš in jim zaupaš. Če se želijo tvoji sošolci pogovarjati s profesorji imajo to možnost tudi oni. Mogoče si tega želijo, ampak ne upajo pristopiti, kot si upaš ti.

In čestitam za pridobljeno odlično oceno! Govorni nastopi so situacije, v katerih je velika večina ljudi živčnih, tudi tisti, ki zelo pogosto nastopajo. Pomaga, če se na govorni nastop dobro pripravimo, večkrat vadimo pred ogledalom ali domačimi. Prav tako lahko pomaga, da pred nastopom izvedeš kakšno tehniko sproščanja/dihalno tehniko. Najbolj pomembno pa je, da kljub tremi izpelješ govorni nastop, se soočiš s strahom in ga premagaš, kot ti je uspelo ta teden. Večkrat boš nastopala, vedno lažje lahko postane.

Na koncu si zapisala, da ne veš več, kaj naj storiš, da se zavedaš, da samopoškodovanje ni prava pot reševanja težav, ampak ne veš, kako drugače. Si morebiti poskusila katero izmed tehnik, ki sem ti jo napisala v prejšnjih sporočilih?

Ko boš naslednjič začutila tako veliko stisko in potrebo po samopoškodovanju, poskusi poklicati na enega izmed telefonov v duševni stiski:

-          Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure

-          Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123, ki delujeta 24 ur na dan

-          Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stisk: (01) 520 99 00, ki deluje vsako noč med 19. in 7. uro.

Pogovor lahko zelo pomaga ublažiti stisko. Hkrati pa te še vedno spodbujam, da si res poiščeš strokovno pomoč, če potrebuješ usmeritev/kontakte, prosim napiši in ti bomo pomagali.

Omenila si tudi, da se pojavljajo samomorilne misli. Kako pogosto so te misli prisotne? Ali si morebiti že razmišljala o kakšnem načrtu?

V zelo hudi stiski se lahko vedno obrneš tudi na:

-          Dežurnega zdravnika v najbližjem zdravstvenem domu ali reševalno službo (112).

-          Urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) v Ljubljani (Poliklinika, Njegoševa 4, Ljubljana); https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-izvenbolnisnicno-psihiatrijo/

-          Enoto za adolescentno psihiatrijo v Centru za mentalno zdravje (CMZ) v Ljubljani (Grablovičeva 44b, 1000 Ljubljana); https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-adolescentno-psihiatrijo/

Vem, da ni lahko, ampak vredna si življenja in verjamem, da si sposobna, da lahko dosežeš veliko lepih stvari v življenju. Vredno se je boriti. V svetovalnici ti stojimo ob strani, ti pomagamo po najboljših močeh in smo ti vedno na voljo. Ne moremo pa preko spletne svetovalnice nuditi enakega svetovanja, kot je to lahko v živo, zato ti res priporočam, da si poiščeš še strokovno pomoč.

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Me veseli, da si se ponovno oglasila in hvala, da si podelila svoja občutja, doživljanja v zadnjem času. Verjamem, da ti je ob vsem tem dogajanju, mislih in občutkih, težko. Praviš, da težko najdeš koga, ki bi mu zaupala, te je strah, da bo komu povedal/a naprej. Razumem tvoje skrbi. Pogovarjati se o težavah in o stiskah ni lahko in vsi si želimo, da bi se o tem lahko pogovarjali z osebo, ki ji res lahko zaupamo; da smo lahko iskreni in hkrati mirni, da bo te informacije zadržala zase.  Zdi se mi zelo pozitivno, da se želiš o teh stvareh pogovarjati in te tu povsem podpiram. Preko najine oblike sodelovanja na žalost ne moreva tvojih občutkov raziskati v globino in potem narediti načrt pomoči, ker spletna oblika svetovanja tega ne dopušča, tudi od mene to ne bi bilo strokovno. Kot sem ti že omenila, pa so za to strokovnjaki – npr. psihologi v centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki so tako po zakonu kot tudi po etičnem kodeksu dolžni, da o vseh stvareh, o katerih se pogovarjajo, ne razlagajo nikomur naprej (razen v primeru, če je ogroženo življenje). Je varen prostor, kjer lahko deliš svoja občutja.

Si se kdaj o teh stvareh poskusila pogovoriti s starši? Ali s kom drugim v družini – stari starši, bratje/sestre, bratranci/sestrične, tete/strici? Bi ti lahko kdo od njih omogočil varen in zaupen prostor, v katerem bi lahko delila svoje občutke, skrbi in ti pri tem pomagal, te podpiral?

Praviš, da imaš včasih občutek, da te sošolci nimajo radi, da si razmišljala že o menjavi razreda. Kdaj dobiš ta občutek? Kaj se takrat dogaja? To je ena izmed stvari, za katero je dobro, da se pogovoriš s šolsko svetovalno delavko; na tem področju bosta verjetno skupaj z njo najlažje našli rešitve.

V naši svetovalnici je danes zvečer (28. 5.) ob 20h na voljo tudi Chat svetovanje, v katerem lahko vzpostaviš kontakt s psihologom in se pogovorita o tvojih težavah, koliko to je to preko spleta možno: https://www.tosemjaz.net/pogovori-se/ (pogovor s psihologom ni nikjer javno viden, tako da te za to ne rabi skrbeti).

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Želim preveriti, kako si. Kakšno je tvoje počutje v zadnjem tednu? Si se mogoče uspela s kom pogovoriti o svojih stiskah, je kaj bolje?

Vesela bom, če se oglasiš.

Želim ti en lep in uspešen teden,

 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! 

Sem hvaležna, da si se ponovno oglasila in delila še en del svoje zgodbe; hvala za zaupanje. Ni problema, če ne uspeš takoj odpisati. Je povsem okej, da odpišeš, ko to začutiš in ko imaš čas. Upam, da si uspela v šoli vse uspešno zaključiti in lahko počasi odklopiš šolske skrbi. :) 

Super, sem vesela, da si šla do svetovalne delavke. Bravo za ta korak! Če sta se dogovorili, da stvari ostanejo med vama, verjamem, da ji lahko povsem zaupaš. Res je dobro, če se z njo pogovoriš o stvareh, ki te težijo, bo tebi lažje, hkrati ti bo tudi ona lažje pomagala, te podprla. Verjamem pa, da o teh stvareh ni lahko govoriti. Glede na zapisano si se v življenju soočila z zelo težkimi izzivi in situacijami. Normalno je, da imaš ob tem neprijetne občutke, o katerih pa je dobro, da spregovoriš in najdeš ustrezno podporo. Moj nasvet bi bil, da se o tem pogovarjaš z njo, povej pa toliko, kolikor ti začutiš, da ti je zaenkrat v redu. Potem čez čas, ko se bosta bolj spoznali, vzpostavili odnos, pa ti bo tudi lažje spregovoriti tudi o najtežjih stvareh. Lahko pa seveda tudi sedaj poveš celotno zgodbo, če čutiš, da bo tebi to okej. 

Sta se mogoče s šolsko svetovalno delavko tudi kaj pogovarjali, da bi ostali v stiku čez poletje? Če ne, bi bilo dobro, da jo povprašaš, če je kakšna možnost, da prideš tudi kdaj poleti k njej. 

Poročaj, kako bo šlo.

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Sem vesela, da si ponovno piševa. Najprej čestitke za odličen uspeh, bravo! Sem zelo vesela, da se je tvoj trud obrestoval; bodi ponosna nase! :))

Razumem, da se sedaj na šoli veliko dogaja in so vsi precej zasedeni. Se mi pa zdi zelo lepo, da ti je nadomestni razrednik kljub vsemu ponudil pomoč, ko je opazil, da nekaj ni v redu. Upam, da si se z njim uspela pogovoriti, ti je kaj lažje in sta našla skupaj kakšno rešitev ali da ti je ponudil podporo, ki si jo potrebovala. Predlagam, da se poskusiš še ta teden pogovoriti z njim in povprašati, kakšne so možnosti, če boš kaj potrebovala čez poletje, ker tudi med počitnicami učitelji in svetovalni delavci nekaj časa so na šolah. Ali če morebiti lahko skupaj poiščeta koga, ki bi ti lahko pomagal, če boš potrebovala pogovor. Si zelo pogumna in močna, delaš zelo pomembne korake in tudi za to bodi ponosna nase. Sem vesela, da si uspela najti ljudi, ki so te pripravljeni poslušati in pomagati. Verjamem, da lahko vsi skupaj poiščemo ustrezne rešitve in pomoč.

V stiski si vedno dobrodošla v naši svetovalnici, kar sicer ni isto kot pogovor v živo, je pa nekaj. Kot sem ti enkrat že omenila, imamo tudi Chat svetovanje, kjer si s svetovalcem lahko dopisuješ v živo (tukaj lahko spremljaš urnik, kdaj je psiholog_inja na voljo). Brezplačen pogovor preko klepetalnice omogočajo tudi v svetovalnici Kameleon. Prav tako se lahko v stiski vedno obrneš na telefone za klic v stiski:

·         TOM telefon (vsak dan od 12. do 20. ure): 116 111

·         Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan): 116 123

Verjamem, da je težko vedno znova razlagati svojo zgodbo in zaupati ljudem, ki jih ne poznaš tako dobro. Tako v svetovalnicah kot na telefonih delajo ljudje, ki so za to usposobljeni in ki jih etični kodeks zavezuje k temu, da informacije ostajajo zaupne, tako da glede tega ne rabiš skrbeti. Tudi ni potrebno vedno povedati vsega, ampak toliko kolikor ti takrat začutiš, da je tebi okej oz. kolikor je potrebno, da dobiš pomoč in podporo, ki jo takrat rabiš.

Si mogoče kaj raziskovala možnost, da bi se vključila v redno psihološko obravnavo v kakšnem centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov?

Za konec bi želela preveriti še, ali se je v zadnjem času zgodilo kaj takšnega, o čem bi ti bilo v redu spregovoriti v svetovalnici in bi ti lahko jaz pomagala preko najinega dopisovanja?

Želim ti lep začetek počitnic in da se boš lahko čim bolj sprostila, odklopila skrbi in uživala!

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Upam, da se imaš na morju lepo ????

Glede na tvoje prvo sporočilo, imam občutek, da si v precejšnji stiski. Žal mi je, da se tako počutiš. Bi ti bilo v redu napisati, kaj se je zgodilo, da se počutiš, kot da več ne zmoreš? Na tem mestu bi želela preveriti, ali si že kdaj razmišljala o kakšnem načrtu, da bi poškodovala sama sebe?

Kolikor sem do sedaj spoznala tebe in tvojo zgodbo, si v življenju šla že čez mnogo težkih izzivov. Verjamem, da je bilo zelo težko, sploh če si v nekaterih stiskah bila sama. Sedaj nisi sama – vedno se lahko obrneš na našo svetovalnico, prav tako so na voljo telefoni za klic v duševni stiski, hkrati pa so sedaj tvojo stisko začeli opažati tudi v šoli in ti stojijo ob strani, kolikor ti lahko. Sem tudi jaz vesela, da imaš profesorico, ki ji zaupaš in ki ti je pripravljena priskočiti na pomoč tudi čez počitnice, kolikor bo lahko. Mislim, da si tu že sama sebi odgovorila na vprašanje, ki si ga zastavila v prvem zapisu in verjamem, da profesorica zagotovo ne bi bila edina.

Če želiš, se lahko dogovoriva, da bi se midve slišali preko Chat svetovanja, kjer bi se lahko o kakšni stvari bolj podrobno pogovorili. Če bi to želela, prosim piši na ta mail tosemjaz@nijz.si, da se uskladimo glede termina (razumem, če ne bi želela pisati iz svojega maila, v tem primeru se lahko poskusiva za termin uskladiti tudi tukaj na forumu).

Želim ti čim lepše počitnice, s čim manj skrbi. Zelo močna oseba si in si vredna življenja, v katerem boš uživala, se imela lepo in imela možnosti za uspeh. Vem, da je težko, se pa je vredno boriti in verjamem v to, da ti lahko uspe. Smo tu za tebe, da ti pri tem pomagamo.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Me veseli, da se strinjaš glede Chat svetovanja. Možen termin je torek naslednji teden (9. 7. 2024) ob 19h. Bi ti to ustrezalo?

Upam, da se bova uspeli naslednji teden pogovoriti več o tem, kaj se ti dogaja in ti bo kaj lažje. Sprašuješ, če lahko tvoje počutje vpliva na apetit, spanje, željo po pogovarjati se. Naše razpoloženje, stres, ki ga doživljamo, lahko zelo močno vpliva na naše celotno telo in s tem tudi na naš apetit ter spanje. Tu bi ti priporočila, da pogledaš naš priročnik in v njem poiščeš tehnike sproščanja. Izberi si vsaj eno, ki ti najbolj ustreza in jo poskusi redno izvajati vsaj 1x na dan, da boš sprostila nekaj stresa in napetosti ter se počutila malo bolje. Lahko poskusiš tudi zvečer pred spanjem, narediti kakšno izmed tehnik, saj lahko zelo ugodno vplivajo na spanec.

Sprašuješ tudi, če je komu mar zate. Žal mi je, da imaš tak občutek, verjamem da ti je ob tem hudo. Glede na tvoja dosedanja sporočila, verjamem, da imaš v življenju oz. svoji okolici ljudi, ki jim je mar zate. Tudi nam na #Tosemjaz je mar zate in ti res iskreno stojimo ob strani ter ti želimo pomagati, kolikor je mogoče. 

Na koncu si zapisala, da imaš težave s prijateljicami, da te ignorirajo in grdo govorijo o tebi. Najprej me zanima, zakaj si dobila takšen občutek, da se to dogaja? In je to tvoj en krog prijateljic, s katerimi se družiš ali imaš še kakšne druge prijateljice/prijatelje? Verjamem, da doživljaš neprijetna čustva ob tem. Napisala si, da si jih že vprašala, zakaj te ignorirajo, vendar so to zanikale. Pomaga lahko, če ob tem, ko izrazimo, kaj nam ni všeč, izrazimo tudi, kako se ob tem počutimo in kaj si želimo. Na primer: "Zmotilo me je, da me niste povabile zraven v kino. Ob tem sem se počutila žalostno, osamljeno. Želela bi si, da bi se kdaj vse skupaj družile". To je samo primer, ti seveda prilagodi tvoji situaciji. Mogoče jih pa ti lahko kam povabiš in se družite?

Prosim ne pozabi sporočiti, če ti ustreza termin za Chat svetovanje naslednji teden.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena! 

Upam, da si v redu. Želim ti sporočiti, da termin za Chat svetovanje jutri (9. 7.) ob 19h velja. Se veselim! 

Lepo bodi, 

Sara 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Me veseli, da ti je najin odgovor vsaj malo pomagal in za danes (16. 7.) ob 19h drži, tako kot sva se dogovorili.

Kot sem ti v pogovoru napisala, smo ti vedno na voljo tudi na forumu in super, da si sledila občutku in tu zapisala stvari, če se ti bo danes tako lažje pogovarjati. Kljub vsem težkim, neprijetnim občutkom in dogodkom, ki jih doživljaš, sem zelo vesela, da v sebi še vedno ohranjaš upanje. Si zelo močno dekle in bodi ponosna na to. Hvala za vse stvari, ki si mi jih zaupala. Bom ti tukaj na kratko odgovorila, več pa se potem lahko pogovoriva na chatu (tudi z namenom da z mojim odgovorom ne razkrijem preveč tvoje vsebine).

Žal mi je, da se srečuješ s tako težkimi občutki. Sprašuješ se, če je komu mar za tebe – meni in vsem nam v uredništvu je mar za tebe, nas skrbi in ti res želimo pomagati. Hkrati verjamem, da imaš še okrog sebe ljudi, ki jim je prav tako mar za tebe, ampak se včasih zgodi, da si nekaterih misli in občutkov ne znamo povedati ali pokazati na ustrezen način. Poskusi do zvečer razmisliti, kaj je tisto, kar bi od nekoga potrebovala, da bi dobila občutek, da je nekomu mar za tebe?

In še eno stvar bi te prosila do zvečer – razmisli, in lahko si tudi zapišeš, kaj so tiste stvari, ki tebe napolnijo s pozitivno energijo, v čem uživaš, kaj ti je lepo delati? Je to sprehod, ples, kakšen šport, kuhanje, fotografiranje, branje knjig, slikanje, risanje, kakšna kopel?

Na koncu si zapisala še, da bi potrebovala objem, pa si ne upaš vprašati. Vem, da je včasih težko vprašati za kakšno stvar, ki jo potrebujemo. Poskusi svoje misli preusmeriti na to, kako se boš počutila, ko boš dobila objem, kateri prijetni občutki bodo preplavili tvoje telo. Naj te ti občutki vodijo pri tem, da zbereš pogum in prosiš nekoga za objem. Ali pa poskusi pomisliti, če bi tebi prijateljica ali kdo drug povedal, da potrebuje dolg objem, pa si ne upa prositi. Kaj mu/ji bi svetovala?

Želim ti en lep sončen dan in se veselim najinega pogovora!

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Kot sem ti že na Chatu napisala, sem bila zelo vesela, da si lahko vseeno prišla. Razumem, da se včasih zgodijo stvari in se načrti spremenijo.

Sem vesela, da prepoznavaš stvari, ob katerih uživaš, se imaš lepo. Vse kar si naštela - glasba, sprehodi, živali, imajo na nas lahko res zelo pozitivni občutek. Dovoli si tega čim več, sploh sedaj čez počitnice.

Mi je zelo žal glede prijateljic, verjamem, da ti je ob tem hudo. Če prav razumem, je tudi tvoja prijateljica bila v stiski in možno je, da je tako odreagirala v stiski, da drugače ni zmogla. Jaz verjamem, da si ti dobra oseba, ki želi drugim vse dobro. Včasih je drugim ljudem to težko sprejeti ali pa tega ne zmorejo sprejeti. Tudi včasih se zgodi, da s kakšnim dejanjem ali besedo, koga prizadenemo, razžalostimo, pa tega nismo želeli narediti, smo lahko imeli najboljše namene. Vedno je odvisno, kako druga oseba razume in sprejme naše sporočilo ter se sooči z občutki, kar pa ni v naši kontroli. V tistem trenutku bi nam oseba rabila sporočiti "veš, to pa me je prizadelo, želela bi si, da bi odreagirala tako in tako". Takrat potem lahko prevzamemo odgovornost, se opravičimo in naredimo drugače. Če pa nam oseba ne sporoči, kaj zares potrebuje ali kaj jo je zmotilo, pa ne moremo oz. ne vemo, kako narediti stvari drugače (to seveda ne velja za tiste situacije, ko nekdo z namenom želi nekomu škoditi ali naredi nekaj neprimernega). Je še sedaj kakšna prijateljica/prijatelj, s katerim si v stiku, si pišeta? Se mogoče slišiš s kakšno sošolko/sošolcem iz razreda? Si poskusila s to prijateljico, ki si ji ti pomagala, še kaj pogovoriti, jo vprašati, kaj jo je razjezilo, kaj lahko naslednjič storiš drugače?

Verjamem, da ti je po takšnih situacijah težko zaupati ljudem, kljub vsemu pa imam občutek, da bi si vseeno želela imeti prijatelje. Vsi si na neki točki želimo družbe. Vedno si ti tista, ki lahko postavi mejo, koliko osebnih stvari boš nekomu povedala; ni nič narobe, če se s kom družiš in mu/ji ne poveš svoje celotne zgodbe, vsaj ne na začetku. Lahko potem čez čas presodiš, ali je to oseba, ki ji lahko zaupaš tako močno ali ne.

Jaz bi ti toplo priporočila, da ko bo možnost, da greš še k svetovalni delavki, ker ti to pomaga. Nič hudega ni, tudi če boš ob kakšni temi, o kateri se bosta pogovarjali, zajokala. Dovoli si, da izraziš in daš to stisko ven.

Ob koncu tvojega sporočila, ko pišeš, da ne zdržiš več, da te kmalu mogoče res ne bo, me je zelo zaskrbelo zate. So se ponovno pojavile misli, da bi si želela kaj narediti? Si razmišljala še o kakšnem konkretnem načrtu?

Res res bi ti priporočila, da si poskusiš poiskati strokovno pomoč. Lahko se obrneš tudi na tvojo svetovalko na Centru za socialno delo, tam poveš, da imaš težave in da rabiš pomoč (ni ti potrebno razkrivati vsega oz. povej toliko kolikor je tebi okej). Na sestanek se lahko naročiš in greš sama tja. Prosim res sporoči, če boš tu potrebovala kakšno pomoč pri iskanju kontaktov. So možnosti na voljo, ki ti lahko res pomagajo v tvoji stiski. Dovoli si sprejeti pomoč, ni s tem nič narobe. Vsi kdaj potrebujemo pomoč. Iskanje pomoči ni nikoli znak šibkosti, ampak znak poguma, da se soočimo s svojimi težavami. Kaj pa bi ti potrebovala, da bi poiskala pomoč?

Ko je stiska res huda, se vedno lahko obrneš po pomoč na/v:

-       Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure

-       Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123, ki delujeta 24 ur na dan

-       Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stisk: (01) 520 99 00, ki deluje vsako noč med 19. in 7. uro.

-       Urgentna pedopsihiatrična ambulanta v UKC Maribor.

Vedno si dobrodošla na forumu, da zapišeš tvoje občutke.

Mislim nate in ti pošiljam en močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena! 

Sem zelo vesela dobrih novic in da si bolje. Super, da si našla stvari, ki ti pomagajo in lepo, da sta se pobotali s prijateljico ter da imaš fanta. Se veselim, da mi naslednjič kaj več poveš o tem na Chatu, če boš želela. 

Glede iskanja strokovne pomoči, se lahko tudi na Chatu še kaj več pogovoriva; pomoč je na voljo in ni nič slabega, če se zato odločiš. Jaz bi ti še vedno priporočila, da si jo poiščeš, saj se tekom obiskov lahko med drugim okrepiš tudi z veščinami, ki ti bodo pomagale, da boš lažje šla čez težja obdobja in bo stiska manjša. 

Lep vikend ti želim, 

 

 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Oh, vidim, da se trenutno veliko dogaja, mi je žal, da si se ponovno znašla v stiski. Hvala, da si vse to zapisala in zaupala.

Najprej bi se rada dotaknila tega, da si napisala, da si se skoraj ubila. Ob tem me je res zelo zaskrbelo zate. Lahko kaj več napišeš, kaj se je dogajalo? Ko je stiska tako huda, so na voljo različni kontakti za pomoč:

- Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure

- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123, ki delujeta 24 ur na dan

- Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stisk: (01) 520 99 00, ki deluje vsako noč med 19. in 7. uro

- Urgentna pedopsihiatrična ambulanta v UKC Maribor

- Nujna medicinska pomoč na 112

Pišeš, da si začutila težnjo po samopoškodovanju, ampak si jo zmogla zadržati. Za to je bilo potrebno ogromno moči in poguma, sem ponosna na tebe, da ti je to uspelo. Se strinjam s tabo, da to ni pravi način za soočenje s stisko. Si ob taki hudi stiski poskusila kaj s strategijami, o katerih sva se na Chatu pogovarjali? Ti je kaj od tega morebiti pomagalo? Vedno se lahko obrneš tudi na kontakte zgoraj.

Nadalje si spraševala glede svetovalne delavke. Meni bi se zdelo zelo dobro in verjamem, da ti bo lahko v pomoč, če greš še k svetovalni delavki. Kaj ji boš ti zaupala, pa je vedno tvoja odločitev. Če boš želela ali začutila, da bi rada podelila, da si se obrnila k nam po pomoč, ji to seveda lahko poveš (lahko tudi poveš moje ime, če bi to želela). Tudi če bo kaj več želela vedeti, si ti tista, ki se odloči, koliko in kaj boš povedala; in povej toliko, kolikor je tebi v redu.

Napisala si, da te skrbi glede šole, ker se najbolj ne razumeš s sošolci in da te bodo profesorji spraševali, kako si. Iz tega slednjega sklepam, da profesorje skrbi za tebe in jim je mar za tebe, kar je lepo slišati. Do šole je sicer še kar nekaj časa; razumem, da te skrbi. Poskusi pa te skrbi trenutno čim bolj spustiti. Boš videla, kako bo septembra, mogoče pa se boste kaj bolje razumeli. Razmišljati veliko v naprej, kaj bo in kaj ne bo, nam v večini primerov ne pomaga ravno, prej smo lahko zaradi tega v stiski. Poskusi se čim bolj osredotoči na vsak dan posebej, se posvetiti stvarem, ki te veselijo.  

Super, da si ugotovila, katere stvari ti pomagajo, te polnijo s pozitivno energijo. Dovoli si čim več časa sedaj za te stvari. Sem tudi zelo vesela, da imaš tako lep odnos z nečaki in nečakinjami. Otroci zelo hitro začutijo, ko jim nekdo daje ljubezen in je pri tem res iskren ter potem tudi to vrnejo. Glede na opisano, se nečakinja ob tem res lepo počuti in si želi preživljati čas s tabo.

Zastavila si tudi vprašanje, če je meni res mar zate in kako to. Ja, res mi je mar za tebe. Trdno verjamem v to, da je vsak v sebi dober, da ima vsak potenciale in je vsak vreden biti ljubljen, sprejet tak kot je in imeti možnosti, da se razvija. V sebi sem začutila, da želim početi stvari, s katerimi bi ljudem lahko pomagala odkrivati in razvijati njihove potenciale. V življenju gremo vsi čez stiske, izzive, nekateri večje, nekateri manjše. Glede na stvari, ki si mi jih ti zaupala, si šla čez marsikateri zelo težek izziv in stisko. Kljub vsemu pa najdeš upanje, moč in pogum, si poiskala pomoč v naši svetovalnici, si šla do svetovalne delavke, se boriš. To je nekaj kar občudujem pri tebi in bodi sama ponosna na to. Zelo mi je žal, da si šla čez te stvari. Verjamem, da si dobra oseba, ki se kljub vsemu zelo trudiš in rada bi ti pri tem pomagala, da bi lahko čim bolj izkoristila svoje talente, potenciale, bila zadovoljna v življenju, ker si to zaslužiš.

Opisuješ tudi situacijo s tvojima staršema. Verjamem, da ti je ob tem precej hudo, ti na nek način ona dva dajeta različne informacije in če prav razumem, nimaš občutka, da bi prisluhnila tvojim stiskam. Si še kaj razmišljala o iskanju strokovne pomoči? Tam bi res lahko imela varen prostor, da spregovoriš o svojih stiskaš in tudi prav je, da o tem spregovoriš ter iskreno poveš, da nisi v redu. Preko strokovne pomoči bi lahko tudi se pogovorili s tvojimi starši, skupaj poiskali rešitve, da bi imeli boljše odnose. Si morebiti poskusila s pisanjem dnevnika – da ko slišiš tak pogovor oz. da se kregata, da svoje misli in čustva takrat izliješ na papir? Ob tem bi rada samo še preverila, ali se kdaj zgodi, da se ti doma ne bi počutila varno?

Pišeš tudi, da te skrbi glede šole, ocen in hkrati, da si imela kar težki situaciji s fantom in prijateljicami. Razumem, da ti je ob tem hudo. Bi ti bilo v redu, če se teh tem dotakneva naslednji teden na Chatu?

Ni se ti potrebno opravičevati za tvoje zapise; tu smo za tebe, temu je svetovalnica namenjena. Sem vesela, da ti to vsaj malo pomaga. Vse kar napišeš so stvari, ki so pomembne in pomagajo tudi meni, da bolje razumem, kaj se ti dogaja ter ti lažje svetujem. Za Chat imam jaz rezerviran termin in upam, da ti uspe priti.

Ti pošiljam močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Verjamem, da ti je neprijetno, ko se starša prepirata. Vedi, da za njune prepire, ti nisi kriva in odgovorna, so stvari med njima, ki jih morata ona dva razrešiti. Imaš ti kakšen varen prostor, kamor se lahko v tem času umakneš stran od prepirov?

Razumem tvoje skrbi, ki si jih zapisala, sva se nekaj o tem pogovarjali že tudi na Chatu. Nekateri ljudje težje razumejo ali sprejmemo stisko drugega, pogosto ne zato, ker bi želeli nekomu slabo, ampak ker se sami v tistem trenutku ne zmorejo soočiti s to stisko. Lahko so tudi sami v stiski, staršem je pogosto težko sprejeti stisko otroka, ker se lahko počutijo krive za to stisko. Je pa res, da so po drugi starši odgovorni za otroke in jim dolžni nuditi pomoč, če za to zaprosijo. Kaj so razlogi, zakaj tvoja starša tako odreagirata, midve ne veva. Kar je pomembno, je to, da lahko ti, glede na tvojo starost, sama poiščeš pomoč. Je prav, da si šla do svetovalne delavke in povedala nekaterim v šoli, če si se tam počutila varno, sprejeto. In je tudi povsem okej, če si sama poiščeš strokovno pomoč. Vem, da bi bilo lažje, če bi starša to sedaj razumela in te podpirala. Mogoče bosta čez čas spoznala in sprejela. Tu se sedaj gre za tebe, ker ti doživljaš stisko in bi potrebovala pri tem podporo. Iz zapisanega se čuti, da je stiska na trenutke res zelo huda, me skrbi za tebe. Ni ti treba sami čez to. Dovoli si poskrbeti za sebe, ne glede na to, kaj si drugi mislijo. Dovoli enkrat sebi reči ja in se ne prilagajati glede na mnenja drugih. Vem, da to ni lahko, verjamem pa, da zmoreš. Sem tu, da ti pri tem pomagam, nisi sama.

Včasih je res težko najti dobre prijatelje. Eden izmed načinov, kjer lahko spoznamo nove ljudi, so interesne dejavnosti, športi, prostovoljstvo. Bi imela željo v jeseni, ko se začne šola, poskusita kaj takšnega?

Lahko kaj več napišeš, kaj misliš s tem, da tvoj razred ni pravi za tebe in kaj drugi opažajo?

Lep vikend,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Smo tu za tebe. Ni se ti potrebno opravičevati za tvoja sporočila; veseli smo, da si našla v naši svetovalnici varen prostor, kjer lahko spregovoriš o svojih stiskah.

Zelo mi je hudo, da si v tako močni stiski, zelo me skrbi za tebe. Ni potrebno, da si sama v tem. Prosim obrni se na enega izmed naslednjih kontaktov:

-         -  Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure

-         -  Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123, ki delujeta 24 ur na dan

-         -  Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stisk: (01) 520 99 00, ki deluje vsako noč med 19. in 7. uro

-         - Urgentna pedopsihiatrična ambulanta v UKC Maribor

-          - Nujna medicinska pomoč na 112

Si razmišljala, da bi poklicala katerega izmed tvojih bratov, da ti pomaga pri iskanju pomoči? Ne skrbi, kaj bosta starša povedala, to sedaj ni pomembno. V tem trenutku je edino pomembno to, da poskrbiš za sebe, za svoje življenje. Lahko sama pokličeš ali greš sama v zdravstveni dom in zaprosiš za pomoč. Lahko se tudi obrneš na Center za socialno delo. Vredna si življenja, so poti, ki ti lahko pomagajo pri tvoji stiski.

Če pridejo solze, je to okej, spusti jih, naj tečejo. Povedala si, da je glasba nekaj, kar ti pomaga – poskusi si nastaviti svojo najljubšo glasbo, potem pa zraven začni še plesati, tresti svoje telo – tresi svoje noge, roke, glavo, celotno telo, vsaj 3 minute. Je tehnika, ki ti lahko pomaga, da se bo nekaj stiske sprostilo. Mogoče bodo tako prišle solze, dovoli si jih, je okej. Ko se zjočeš, pa si poskusi dati nekaj, kar je tebi prijetno, te razveseli – privošči si kakšno čokolado, toplo kopel, serijo, karkoli kar je tebi fajn. Poskusi tudi čez vikend čim več časa preživeti s svojimi živalmi, pojdi k njim, jih pocartaj, se igraj z njimi. Živali lahko začutijo našo stisko in nam lahko pomagajo, da nam je vsaj malo lažje.

Res me skrbi za tebe in ti želim pomagati. Prosim povej mi, kaj potrebuješ, kako te lahko podprem, da ti bo lažje poiskati pomoč?

Na koncu pa te prosim, da se zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Verjamem, da je težko iti po pomoč preko tvojih staršev, še posebej, če imaš občutek, da te ne razumejo. Ampak sedaj si ti na prvem mestu in res si dovoli, da greš sama po pomoč, to delaš za sebe. Na koncu dneva ostaneš ti s svojo stisko, noben drug je ne čuti, se ne sooča z njo. Zato je tudi prav, da če ne gre drugače, greš sama po pomoč in narediš to za sebe, za svoje življenje. Ni ti potrebno tu imeti nobenih občutkov krivde. Si drugače poskusila spregovoriti še v zadnjem času kaj s svojimi starši glede svojih stisk? Ali vedo, da je včasih tako hudo, da razmišljaš o tem, da bi si vzela življenje? Mogoče se starši ne zavedajo, kako hudo stisko doživljaš, če pa jim boš povedala po resnici, kako je, pa bodo mogoče želeli takoj s tabo po pomoč. Ali pa poskusi zaupati komu od tvojih bratov/sester.

Pišeš, da ti dotiki drugih niso vedno prijetni, so pa določene osebe, od katerih rada prejmeš objem. To je povsem okej. Poslušaj tu sebe in svoje telo ter si dovoli postaviti meje. Ja, nekateri ljudje to težje razumejo, zato ker si sami težko postavijo mejo in rečejo ne stvarem, ki jim niso okej. Pogosto smo v družbi tudi tako naučeni, da se moramo drugim prilagajati. Ampak najbolj pomembno in pravilno je, da poslušaš sebe, svoje telo in dovoliš tisto, kar tebi ustreza. Če so to tri osebe, s katerimi se ti je okej objemati in je to to, je to popolnoma okej in imaš vso pravico, da postaviš mejo pri osebah, kateri dotiki/objemi ti niso prijetni. Tudi je čisto okej, če kdaj isti osebi poveš ja, v drugi situaciji pa ne. Vedno poslušaj sebe in izhajaj iz tega.

Žal mi je, da ne dobiš s strani prijateljic tega, kar potrebuješ. Si jim mogoče poskusila to kdaj povedati, da bi ti dosti pomenilo, če bi te nekaj krat na teden, katera vprašala, kako si, če kaj potrebuješ? Se morebiti katera od tvojih prijateljic tudi sooča s kakšno stisko in je to razlog, zakaj ti toliko ne piše?

Kolikor sem te sedaj spoznala, imaš ljudi okrog sebe, ki jim je zagotovo mar, ki bi te pogrešali – verjamem, da je tvojim staršem mar za tebe, če tudi mogoče tega ne pokažejo na način, kot bi si ti želela, potem tvoji bratje, sestre, nečaki, nečakinje, prijateljice, profesorji, sošolci/sošolke. Definitivno tudi nas v svetovalnici skrbi za tebe in ti stojimo ob strani.

Sem vesela, da ti najini pogovor vsaj malo pomagajo.

Sem dobila tudi tvoje sporočilo glede Chat svetovanja. Hvala, da si sporočila že danes; ni problema, če ne moreš, se nam vsem kdaj zgodi, da imamo veliko obveznosti. Bi ti mogoče ustrezal kak drug termin (ura, dan) za Chat svetovanje? Se ti lahko poskusim prilagoditi, če bo šlo.

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga Ana!

Žal mi je, da je bila stiska tako zelo huda. Bi lahko kaj več povedala, o tem kaj se je zgodilo, da je bilo tako hudo?

Stvari so lahko bolje! Glede na vse povedano, imaš življenjsko zgodbo z zelo težkimi izzivi, ki jih večina tvojih vrstnikov ni imela. Si pogumna borka. Verjamem, da lahko najdeš pot iz teh težav. Ni pa ti potrebno se boriti sami, na voljo so različni načini pomoči. Tudi jaz sem ti še vedno na voljo na Chatu, če bi želela. Prosim razmisli, kaj bi ti pomagalo narediti naslednji korak pri iskanju strokovne pomoči v živo? Bodi povsem iskrena, ti bomo v svetovalnici poskušali pri tem pomagati, kolikor le lahko.

Zdi se mi zelo lepo od profesorice, da misli na tebe tudi čez počitnice. Kaže na to, da ji je mar za tebe in jo skrbi.

Glede ran, če se obarvajo v belo in če so lahko vijolične barve, ti jaz na žalost ne znam odgovoriti, ker nisem zdravnica. Če dovoliš, lahko tvoje vprašanje posredujemo zdravnici in ti ona odgovori na to.

Mi je pa zelo žal, da imaš tako izkušnjo s svojimi prijatelji, verjamem, da ti je ob tem zelo hudo. Zakaj se tvoje prijateljica tako vede, ve samo ona, midve na njo ne moreva vplivati. Kar se mi zdi zdaj pomembno je, da razmišljaš, kaj lahko ti narediš, da ti bo vsaj malo lažje – se lahko obrneš na kakšnega brata, sestro, kakšno drugo prijateljico, sošolko?

Skrbi me za tebe in sem ti na voljo za pomoč. Prosim te, da se ponovno zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

naj še jaz dodam kratek odgovor zate. 

Glede barve rezanja in posledic je odvisno od več faktorjev. Od tega, kje in kako se režeš, do tega, kako sposobnost regeneracije ima tvoje telo, tvoja koža.

Dostikrat se koža obnovi s celicami, ki niso prave kožne celice, zato se potem na koži lahko vidijo bele ali vijolične črte. Sčasoma potem te črte postanejo manj vidne, se pa lahko zgodi, da se kaka večja rana vidi celo življenje.

Upam, da sem ti malo razložil, drugače pa kar postavi podvprašanje.

 

Bodi dobro

Igor Rakuša, dr. med., specialist družinske medicine

Odgovor svetovalke:

Draga Ana!

Kako si danes? Hvala za tvoje zaupanje, se bom potrudila, da ti odgovorim na vse tvoje zapise.

Sem videla, da ti je zdravnik že uspel odpisati. Upam, da si dobila informacije, ki si jih želela; če pa te še kaj zanima, pa kar vprašaj.

Glede na vse prebrano, je moč čutiti, da se tvoja stiska še naprej nadaljuje in da je močna stiska. Žal mi je, da je tako. Vplivati je začelo tudi na tvoje spanje, počutje, praviš, da ti tudi ni več za družiti se, pojavile so se samomorilne misli. Ana, res me skrbi za tebe. Vidim, da že tudi sama čutiš, da bi potrebovala pomoč in res ti ni potrebno čez vse to sami. Sem videla, da ti je vmes pisala tudi tvoja vrstnica, ti je povedala svojo zgodbo. Zelo lepo je, da se med sabo podpirate! Glede na opisano, je tudi pri njej bilo kar precej hudo, ampak je šla po pomoč in ji je uspelo, da je sedaj bolje. In lahko uspe tudi tebi, trdno verjamem v to. Če te prav razumem, ti je trenutno največja ovira to, da te tvoji starši ne razumejo in da nimaš občutka, da bi te podpirali pri iskanju pomoči, sama si pa ne upaš čez njih. Razumem, da so lahko zelo neprijetni občutki, da bi šla po pomoč brez vednosti staršev. Ampak tukaj se gre za tebe in je prav, da greš, tudi če to pomeni sama in preko njih. Kaj te najbolj skrbi pri tem, da bi šla sama po pomoč?

Hkrati si povedala, da si želela k zdravnici na pregled, ampak ti je tvoja mama povedala, da če ni nič narobe, da ni potrebno. Si tudi sama napisala, da si nadeneš lažni nasmeh, ker nočeš, da kdo ve, nočeš nikogar obremenjevati. Ana, teh skrbi ti res ni potrebno držati zase, sploh pa pri tvojih letih. Na nek način si še otrok in zato imamo starše, odrasle, da nam v teh trenutkih pomagajo. Dovoli si pomoči drugih. Če ne upaš povedati staršem, res pokliči brata/sestro. Vem, da si napisala, da so zaposleni, imajo svoje probleme. Ampak ne rabiš skrbeti še ti za druge, dovoli si prositi za pomoč, verjamem, da lahko kljub vsem njihovim obveznostim najdejo način, da ti pomagajo.

Ana, kaj je tisto, kar bi te najbolj podprlo pri iskanju pomoči? Hvala, da si nam zaupala od kje prihajaš. Lahko ti pomagamo, da ti posredujemo kontaktne podatke in te v tvoji okolici usmerimo, kam se lahko obrneš. Bi ti to pomagalo?

Kako točno bo svetovalna delavka odreagirala, ti jaz ne morem povedati; vedno imaš možnost, da sama poveš, kaj želiš, da pove staršem. Na neki točki bosta starša izvedela, ampak se poskusi s tem res ne obremenjevati, tvoje življenje je pomembno. Te pa definitivno spodbujam, da spregovoriš o svojih stiskah z osebami, ki jim zaupaš – v svoji, s svojo zdravnico. Morebiti lahko poskusiš poklicati svojo zdravnico, prosiš če lahko govoriš z njo po telefonu.

Upam, da boš danes preživela lep dan s svojo nečakinjo. Tako majhni otroci, tudi če ne razumejo ali ne vejo vsega, lahko začutijo, da se nekaj dogaja. Sem vesela, da sta se tako ujeli in se imata radi. 

Če zvečer pridejo solze, si jih dovoli, spusti nekaj žalosti, stiske iz sebe. Ni nič narobe s tem. Praviš, da si poskusila različne stvari, da se ne bi samopoškodovala, pa ne gre vedno. Poskusi tu izhajati čim bolj iz sebe - kaj so tiste stvari, ki te polnijo s pozitivno energijo. Omenila si, da je to glasba, potem živali. Hkrati sva se tudi že midve pogovarjali o strategijah - gumica, led, trganje papirja, boksanje v blazino. Ti je morebiti uspelo preizkusiti kaj od tega? 

Bi lahko prišla jutri (6. 8.) ali v sredo 7. 8. na Chat? Omenila si, da imate doma veliko dela. Če bi ti bolj ustrezalo ob 20h, se lahko dogovoriva tudi za to uro.

Prosim te, da se ponovno zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Ana!

Sem zelo vesela, da si preživela lep dan z nečakinjo in družino! Super, če imaš vero v svojem življenju in ti to pomaga. Sliši se, da si preko vere spoznala tudi veliko dobrih ljudi, ki te imajo radi, ti stojijo ob strani in jim je mar za tebe. Je mogoče kdo v tej skupnosti, s katerim bi se lahko pogovorila o svojih stiskah, kdo, ki bi ti lahko pri tem stal ob strani, šel morebiti s tabo po pomoč? Ni ti potrebno povedati vsega, toliko kolikor ti želiš, čutiš, da bo tebi v redu.

Lepo je slišati, da si pri nas našla varen prostor, da lahko spregovoriš o svojih stiskah. Ni se ti potrebno opravičevati, tu imaš res prostor, da lahko napišeš, ko to začutiš in kolikor začutiš.

Pri samopoškodovanju se čustvena, psihična stiska, pretvori v fizično bolečino, nad katero lahko občutiš neke vrste občutek nadzora za krajši čas. Poskusi opazovati, kako se počutiš takoj po tem, ko se samo poškoduješ in potem čez nekaj časa. Se kaj spremeni? Ne glede na to, da ti daje občutek, da je potem bolje, vsaj za kratek čas, je pa to nekaj, kar res ni dobro za tebe, je tudi nevarno. Vem, da ti je ob teh trenutkih res težko, ampak ni ti potrebno sami čez to. Ravno zaradi tega bi bilo res dobro, da bi imela strokovno pomoč. Si mogoče poskusila s katero od strategij, kar sva se midve pogovarjali – gumica, led kocke, trganje papirja, boksanje v blazino? Kaj več o samopoškodovanju si lahko prebereš tudi tukaj.

Če pridejo solze, si jih dovoli spustiti.

Kaj ti daje občutek, da je vsem fajn, ko nisi v njihovi družbi? Praviš, da imaš občutek, da te sploh ne poslušajo – kaj si ti v tistih trenutkih želiš, kaj takrat potrebuješ? Dovoli si to povedati tudi njim na glas. O težkih trenutkih, stiskah, se včasih ne znamo najbolje pogovarjati, se ne znamo odzvati. Marsikdo se sam ustraši, ker ne ve, kako in kaj ter potem, nič slabonamerno, pove kaj, kar se lahko sliši, kot da ne razume pomembnosti in velikosti stiske. Pomaga lahko, če dodamo svoje občutja in kaj potrebujemo. Npr. "Zadnje dni sem res žalostna, skregala sem s prijateljicami, počutim se osamljeno. Zelo bi bila vesela objema in kakšnega skupnega sprehoda."

Zelo lepo je, da se trudiš pomagati drugim. Verjamem, da to ljudje opazijo in cenijo. To je ena najlepših stvari, kar lahko drugemu podarimo. Bodi ponosna na sebe. Če bi bila tvoja prijateljica v takšni stiski kot si ti, kako bi poskusila njej pomagati, kaj bi ji svetovala?

Na koncu si napisala, da če me kaj zanima, te lahko vprašam. Če pomisliš na tisti čas, ko ni bila prisotna stiska – kaj te je takrat veselilo, kaj je tisto, kar te je motiviralo, v čem si se dobro počutila?

Hvaležna bom, če odgovoriš na kakšno izmed vprašanj. Lepo vabljena tudi na pogovor na Chat.

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Živijo Ana!

Hvala, da si se tako potrudila odgovoriti na vsa moja vprašanja.

V takih primerih jih poskusi kar vprašati, kaj je tisto, kar jih moti, kaj bi si oni želeli, da bi ti poskusila narediti drugače, da bi potem bilo za vse bolje. Nič ni narobe s tem, če si med sabo podelimo tudi kaj nam kdaj ni všeč in kako bi si želeli drugače. Med sabo smo si različni, različno gledamo na svet, na situacije, zato včasih pride do kakšnih nestrinjanj. Če si iskreno povemo in se vsak malo prilagodi, je lahko zelo hitro za vse dosti bolje.

Zdi se mi zelo dobro, da si pri sebi prepoznala, kaj je tisto, kar bi ti pomagalo narediti naslednji korak – da bi šel nekdo s tabo po pomoč. Sama praviš, da ne želiš nikogar obremenjevati. Kolikor sama pripoveduješ, ti zelo dobro skrbiš za tvoje nečake, če vidiš koga v stiski, pomagaš. Sedaj si dovoli tudi sprejeti pomoč zase – ni s tem nič narobe, ne pomeni, da si šibka. Prositi za pomoč, je dejanje poguma in moči, kar vem, da imaš v sebi. Katera je prva oseba, na katero pomisliš in za katero bi si želela, da bi šla s tabo po pomoč (brez da začneš razmišljati, koliko ima ta oseba svojih obveznosti, skrbi…)?

Za vse te stvari, ki si jih napisala, da so te veselile in te še veselijo, dovoli si za njih vzeti čim več časa. Izkoristi sedaj počitnice, hkrati pa tudi ko bo šola, si poskusi vsaj 30 min na dan vzeti za eno takšno aktivnost, ki te sprosti. Poskusi preusmeriti svojo pozornost s temi stvarmi, tudi ko se pojavijo negativne misli.

Za Chat se lahko dogovoriva tudi v bolj popoldanskih urah. Kaj praviš za v torek (13. 8. 2024) ob 16h?

Verjamem, da je težko. Zelo močna si. Imaš mogoče kakšne prihranke, dobiš kakšno žepnino, s katero bi se lahko sama sebe malo nagradila? Si recimo kupila kakšno novo sestavljanko, kakšno novo pobarvanko, si nastavila svojo najljubšo glasbo in uživala v teh trenutkih? Ali če je karkoli drugega takšnega, kar bi te sprostilo, v čem bi uživala. Dovoli si to.

Z veseljem Ana! In tvoji problemi niso glupi, so resni problemi, v življenju si šla skozi zelo težke izzive, skozi katere marsikateri odrasli ne gre. Smo tu za tebe in kolikor sva si do sedaj pisali, vem, da nisem edina, ki mi je mar za tebe.  

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga Ana!

Hvala, da kljub močni stiski, prideš v našo svetovalnico in zaupaš, kaj se ti dogaja, kaj doživljaš. Vidim, da je stiska res huda, doma se ne počutiš slišano. Žal mi je, da se ti dogaja. 

Ana, res verjamem, da imaš nekaj ljudi okrog sebe, ki jim je mar za tebe in bi te definitivno pogrešali. Na prvem mestu pa se je vedno najbolj pomembno boriti za sebe, za svoje življenje. Vredna si ljubezni, vredna si življenja, verjamem, da lahko uspeš in marsikaj lepega v življenju ustvariš. Trenutno si v težkem obdobju in potrebuješ nekaj podpore, pomoči pri tem. Dovoli si to pomoč. S tem ni nič narobe, vsak jo kdaj potrebuje. Tudi jaz sem že šla po pomoč in res pomaga. Ob tako hudi stiski, se prosim obrni na Kliniko za pediatrijo UKC Maribor za otroke in mladostnike do 18 (telefonska številka: 02 /321-21-10) ali pokliči na 112.

Lepo, da se spoznavata s fantom, slišati je, da razumeta drug drugega in se znata podpreti. Bravo, da si mu pomagala iz temnih časov! Poskusi še ti dovoliti, da nekdo tebi pomaga iz temnih časov. Bi mogoče ta fant lahko bila ta oseba, ki bi s tabo poiskala pomoč?

Prosim te, da se ponovno zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Živijo Ana!

Sem vesela, da si ponovno piševa.

Iskrena hvala za tvoje zaupanje, mi veliko pomeni, da sva uspeli zgraditi tak odnos, da se počutiš varno spregovoriti tudi o najtežjih delih tvoje zgodbe. Zelo žal mi je, da se je tvoje življenje začelo s tako težkimi dogodki. Težko je vedeti, kaj je takrat doživljala tvoja mama, verjetno tudi eno močno stisko; so pa bili k sreči ljudje, ki so opazili težave in tebi zagotovili varnost, kar ti mama takrat ni zmogla nuditi. Upam, da veš, da ti nisi nič kriva za stvari, ki so se dogajale. Si imela ti že kdaj tekom svoje zgodbe kakršnokoli strokovno podporo, psihološko pomoč? Če bi želela še kaj več se pogovoriti glede odnosa z mamo, bi tu priporočila, da potem o tem nadaljujeva na Chatu.

Zelo sem vesela, da si bolje. Glede na povedano, se sliši, da si zelo aktivna in v družbi ljudi, ki te imajo radi, kar je super! Praviš, da ti je tudi mama skuhala nek čaj, po katerem ti je bolje; iz tega se čuti, da mamo skrbi za tebe, ji je mar, kaže pa to skrb mogoče na nekoliko drugačen način, kakor bi si ti želela, potrebovala sedaj. Poskusi se še kaj pogovoriti o svojih občutkih z njo, iskreno povedati, kaj bi potrebovala, si želela od nje.

Zelo lepo se mi zdi, da se spomniš na osebo za rojstni dan in da si se zahvalila župniku. Zelo pogosto se usmerjamo samo na negativne stvari, kaj naredi kdo narobe, kaj je kdo pozabil, spregledamo pa vse dobre stvari, ki se zgodijo in redko pohvalimo ali se zahvalimo za dobre stvari. Tako da je zelo pohvalno, da ne glede na vso stisko, uspeš videti dobre stvari in se za to tudi zahvaliti. Bravo!

Ah škoda, da si zbolela; se pa zgodi tudi to, telo včasih rabi počitek. Ti želim čimprejšnje okrevanje! Če se boš danes dovolj dobro počutila, se lahko ob 16h dobiva na Chatu. Jaz te bom čakala; če te 15 min ne bo, bo to za mene sporočilo, da se ne počutiš dovolj dobro in se lahko potem naslednji teden dogovoriva za drugi termin. Ti je tako okej?

Želela bi ti sporočiti še, da jaz jutri za nekaj dni odhajam na počitnice (vračam se v ponedeljek). V tem času ti ne bom mogla odpisati. Če bo karkoli, si še vedno dobrodošla na forumu, v uredništvu ti bodo z veseljem odgovorili, pomagali. Drugače pa bom z veseljem prebrala tvoja sporočila in ti odgovorila naslednji teden.

Lepo bodi! Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena draga Ana!

Najprej bi se želela dotakniti tega, da se opravičuješ, da težiš. Čisto nič ne težiš, naša svetovalnica je prostor namenjen temu, da lahko izraziš vse svoje stiske, kadarkoli želiš in če v tistem trenutku čutiš, da bi napisala zelo veliko, napiši. Za to je bila svetovalnica ustvarjena. Ker je včasih že malo lažje samo zaradi tega, da svojo stisko nekam zapišemo.

Pišeš, da imaš v sebi občutek, da bi bilo bolje, da te ne bi bilo. Verjamem, da je imeti ta občutek, zelo težko, da zaradi tega doživljaš hudo stisko. Hkrati te v življenju spremlja marsikateri težki izziv, čez katere tvoji vrstniki ne gredo. Ni pa ti potrebno sami čez to in lahko predelaš ta občutek ter začneš čutiti bolj prijetne občutke. To je razlog, zakaj te tako spodbujam k strokovni pomoči. Lepo, da sta se z mamo o tem že pogovarjali. Če prav razumem, je eden izmed razlogov, zakaj te ne želijo peljati k psihologu, strah, da bi dobila tablete. Psihologi ne predpisujemo nobenih zdravil, to ni v naši pristojnosti. Kot sem ti na Chatu že opisovala, pri psihologu temeljijo stvari na pogovoru, tekom srečanj, se delajo tudi kakšne vaje, preko katerih predeluješ svoje občutke. Če psiholog oceni, da bi bilo dobro, da te pregleda tudi pedopsihiater ti to lahko predlaga in te napoti. Pedopsihiater pa je tisti, ki oceni, če bi ti zdravila lahko pomagala, odgovori na vse morebitne strahove, dileme glede zdravil. Še vedno pa je tvoja odločitev in odločitev tvojih staršev, ali boš sprejela zdravila ali ne. Obisk pri psihologu si lahko predstavljaš podobno kot ko greš k svetovalni delavki, kjer se pogovarjata. Definitivno si močna oseba, ampak to ne pomeni, da moraš čez vse sama, da ti drugi ne morejo ali ne smejo pomagati. Dovoli si, da ti nekdo ob tem pomaga, te vodi. Sploh pri tvojih letih, nikakor ni tvoja odgovornost, da vso to breme nosiš sama. Če imaš kakršnokoli vprašanje, dilemo glede obiska psihologa, mi prosim napiši, ti z veseljem odgovorim. Na koncu drugega sporočila pišeš, če jaz vidim kakšno rešitev – mislim, da moj odgovor poznaš. Jaz res verjamem v to, da lahko s strokovno pomočjo predelaš svoje stiske, svoje travme, ki si jih doživela tekom življenja in ustvariš prostor v življenju za prijetne, pozitivne občutke in doživetja. Ne bo šlo čez noč, ampak korak za korakom je lahko vsak teden vsaj malenkost bolje in te majhne spremembe lahko na koncu naredijo zelo veliko spremembo na bolje.

Žal mi je, da si tako hudo zbolela. Upam, da boš čimprej ozdravela in nazaj pri močeh. Lahko se poskusiš tudi z zdravnico kaj pogovoriti še o tvojih stiskah. Tako kot greš sedaj k zdravnici zaradi pljučnice, tako je dobro iti k psihologu zaradi čustvenih stisk. Verjetno si že sama začutila, da je včasih fizično bolečino celo lažje prenašati, kot čustveno bolečino in stisko.

Praviš, da si to pisala v solzah. Vem, da prihajajo solze zaradi stiske, ki boli, tako kot sama praviš, da je hudo; je pa dobro, da zmoreš solze spustiti, tudi to je na nek način lahko vsaj malo zdravilno.

Verjamem, da te je prizadelo, ko je prijateljica povedala, da ne želi biti več tvoja prijateljica, ker imaš slabe dneve. Vsi imamo kdaj slabe dneve, to je normalno. S fantom pa praviš, da ne veš kaj bo – tudi če je fant, sta lahko samo dobra prijatelja, ni potrebe, da sta nujno v zvezi. Lahko se bo ta razvila čez čas.

Sem hvaležna Ana, da si se ponovno oglasila, da si mi zaupala še nekaj več o sebi. Z veseljem ti stojim ob strani, kolikor lahko. Bravo za to, da si uspela prenehati z rezanjem. Povsem kar mi poveš, se mi zdi, da bi se marsikomu zdelo življenje še hujše, če bi jih doletele takšne izkušnje. Kaj je tisto, kar počneš, da ne gre še bolj navzdol? Kaj je tisto, kar ti pomaga, da greš čez dneve in še vedno ohranjaš upanje?

Tudi za Chat se lahko seveda dogovoriva. Si toliko pri močeh, da bi se preko Chat-a slišali že ta teden ali bi bilo bolje, da se še malo spočiješ ter se slišiva naslednji teden?

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga Ana!

Me veseli, da gre tvoje telesno zdravje na boljše.

Glede Chat svetovanja – jaz bi lahko jutri, v četrtek (22. 8. 2024), ob 16h. Ti je ta termin v redu?

Hvala za vse zapisano. Skrbi me zate, Ana. Verjamem, da ti je zelo hudo, hkrati pa tudi verjamem, da ti lahko pomagajo; res zelo močno v to verjamem. Moraš si ti dovoliti to pomoč. Ne se primerjati z drugimi, sploh pa ne glede stisk. Eno so objektivne stvari, ki jih vidi okolica, ampak najbolj pomembno je tisto, kar se dogaja znotraj posameznika – samo ti si tista, ki greš skozi tvoje življenje, tvoje izkušnje, ti si tista, ki občutiš vsa svoja čustva, stiske. Noben nima pravica obsojati ali presojati, ali je glede na okoliščine stiska nekoga res lahko tako huda. Ljudje smo si zelo različni, iste dogodke lahko povsem drugače doživljamo, kar je normalno in povsem okej. Če nekdo doživlja hudo stisko, ne glede na to, kaj se je zgodilo, ima vso pravico, da dobi ustrezno pomoč in podporo. Ti pa si v svojem življenju šla skozi res težke izzive in trenutke, ki jih večina tvojih vrstnikov ne gre skozi in je razumljivo, da se soočaš s stiskami. Ni pa potrebno, da si v tem sama. Smo tu za tebe. Jaz, razredničarka, svetovalna delavka, zdravnica, verjamem, da tudi starši, tvoji brati/sestre.

Poskusi, kolikor si trenutno pri močeh, se ukvarjati s stvarmi, ki te veselijo – živali, glasba, barvanje, puzzle. Ko pride stiska, poskusi z vajo prizemljitve ali s trebušnim dihanjem (oboje vzame le nekaj minut, a boš lahko občutila spremembo v počutju na bolje).  

Na koncu bi te prosila, da se ponovno zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Upam, da uspeš priti jutri na Chat.

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Ana!

Termin za Chat danes ob 16h drži in te bom čakala; srčno upam, da boš lahko prišla.

Žal mi je, da je stiska tako huda, skrbi me za te. Ni potrebno, da si sama v tem. Prosim obrni se na enega izmed naslednjih kontaktov:

-      - Tom telefon za otroke in mladostnike: 116 111, ki deluje vsak dan od 12. do 20. ure.

-      -  Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 116 123, ki delujeta 24 ur na dan.

-      - Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stiski: (01) 520 99 00, ki deluje vsako noč med 19. in 7. uro.

-       - Urgentna pedopsihiatrična ambulanta v UKC Maribor.

-       -  Nujna medicinska pomoč na 112.

Zapisala si še skrbi glede šole. V šoli so ljudje, ki jih skrbi za tebe. Če te vprašajo, povej, kar boš v tistem trenutku čutila in povej toliko, kolikor bo tebi v redu, koliko tisti osebi zaupaš. Z osebo, s katero se boš pogovarjala, podeli tudi skrbi glede tega, da bi povedala staršem in se skupaj pogovorita o tem. Vem, da je mnenje staršev pomembno, je pa vsekakor trenutno najbolj pomembno, da se tebi zagotovi podpora in pomoč, ki jo potrebuješ. Kaj pa te skrbi, če bodo starši izvedeli?

Pišeš o samomorilnih mislih in da si začela razmišljati o načrtu. Lahko o tem podeliš še kaj več? Kako pa je trenutno glede samopoškodovanja?

Prosim te, da se ponovno zaveževa k življenju, do naslednjič, ko se ponovno slišiva. Velja?

Mislim nate,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga Ana! 

Kako si danes? Upam, da si kaj bolje. 

Kot sva se včeraj dogovorili, ti sporočam, da sem uspela vzpostaviti kontakt s tvojo šolo. S svetovalno delavko Nino nisem uspela govoriti, sem pa govorila s Saro, h kateri si mi povedala, da si tudi hodila in jo poznaš. 

Svetovalni delavki Sari sem predala informacije, za katere sva se dogovorili, da jih povem. Sem izpostavila tudi tvojo skrb glede tega, da bi izvedeli starši, tako da si lahko glede tega brez skrbi. Sara je bila zelo ponosna, da si čez počitnice zmogla narediti korak in kontaktirati našo svetovalnico ter si tu poiskati pomoč. So bile tvoje skrbi, da bo jezna, ker si mi povedala, kam hodiš na šolo, povsem odveč. V šoli so ti definitivno na voljo za oporo in pogovor, če boš to potrebovala. Prav tako so ti tudi pripravljeni pomagati pri iskanju strokovne pomoči. V šoli se vas vse že zelo veselijo, da se kmalu ponovno vrnete v šolske klopi.

Bomo vsi skupaj, vključno s tabo, poskuševali delovati kot ena res dobra ekipa, da ti zagotovimo pomoč in bo tebi lažje. Res je vse okej, če greš po pomoč, ni nič s tem narobe.

Upam, da si sedaj kaj bolj pomirjena pred začetkom šolskega leta. Hvala ti še enkrat za tvoje zaupanje. Smo tu za tebe Ana, nisi sama. Zelo si pogumna. Krasna oseba si in uspešna učenka, mi je tudi Sara danes to povedala; te je zelo pohvalila. S svetovalno delavko sva zelo ponosni nate, bodi ponosna nase tudi ti. 

Objem, 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Živijo Ana!

Me veseli, da si malo bolje in malo pomirjena.

Z veseljem sem kontaktirala tvojo šolo. V šoli so ti vsekakor pripravljeni pomagati in ti nuditi oporo, kolikor je v njihovi moči. Super predlog si dala, da bi se sama nekoliko vnaprej pripravila na pogovor. Spregovoriti o svojih težavah ni za nikogar lahek korak, je pa lahko vsaj nekoliko lažje, če se vnaprej pripravimo. Včasih je najtežji del začeti in spregovoriti o svojih stiskah. Imaš občutek, da je tudi tebi to najtežji korak? Ali je kaj drugega? Glede na najine pogovore, se mi zdi, da ti je včasih lažje zapisati o svoji stiski. Če je tako, morebiti lahko na list zapišeš teme/težave, o katerih bi se rada pogovorila. Svetovalni delavki lahko potem daš ta list in ti bo ona postavila kakšno vprašanje, pa lahko potem pogovor zelo lepo steče. Kako se ti zdi ta predlog? Poskusi tudi razmisli o stvareh, za katere misliš, da bi ti lahko pomagale, kaj bi ti potrebovala, o kakšnih ciljih, da bosta lahko mogoče bolj konkreten načrt oblikovali, s kakšnimi koraki lahko prideš do cilja.

Če ne razmišljam v pravo smer, kaj tebi predstavlja največji izziv, bi te prosila, da mi malo več napišeš o tem, kaj te skrbi, če te je česa strah, kaj je tisto, kar tebi predstavlja največji izziv pri tem, da spregovoriš o svojih težavah in bova potem še poskusili poiskati kak drug predlog, rešitev.

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga Ana!

Najprej bi se ti rada opravičila, da je tokrat trajalo nekoliko dlje, da sem ti odgovorila; v službi imam ta teden veliko stvari in mi ni uspelo prej.

Bravo Ana, da si sama razmislila in zapisala o svoji stiski. Glede na stvari, kar sva se midve pogovarjali, se mi zdi, da si zelo dobro zajela svoje glavne stiske in da imata veliko iztočnic za pogovor naprej. Jaz ne bi čisto nič dodajala, spreminjala, si sama super zapisala.

Me zanima, kako si kaj drugače? Kako je glede samomorilnih misli, so trenutno prisotne? Kako je tvoje zdravje – si sedaj že povsem zdrava?

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Živijo Ana!

Verjamem, da so počitnice hitro minile. Dobro, da se že malo pripravljaš na šolo; vseeno pa poskusi še ta zadnji vikend čim bolj izkoristiti in uživati. :) 

Ko bo stiska, poskusi s kakšno od strategij, kar sva se midve pogovarjali – trebušno dihanje, tehnika prizemljitve, poslušaj glasbo, idi k živalim, loti se barvanja – torej poskusi se usmeriti v dejavnosti, ki te sproščajo, ob katerih občutiš prijetna čustva. Če bo stiska zelo huda, so na voljo tudi telefoni v duševni stiski – so tudi anonimni, na drugi strani pa so usposobljeni strokovnjaki. Hkrati veš, da so ti na voljo tudi v šoli; mogoče lahko s svetovalno delavko poiščeta kakšno strategijo, ki ti bo pomagala.

Na dopustu bom od 2. 9. do 16. 9. Hvala za tvoje lepe želje!

V vmesnem času, se lahko še vedno obrneš na našo svetovalnico. Če ti bo pomagalo, lahko sproti zapisuješ svoja doživljanja. Ko se vrnem, bom z veseljem prebrala tvoja sporočila, kako si začela novo šolsko leto, kaj se bo vmes dogajalo. Upam, da bo čim več dobrih stvari. Če bo kaj takšnega, da boš potrebovala pomoč, so ti v uredništvu vedno na voljo. 

Želim ti en lep začetek novega šolskega leta in naj bo čim bolj uspešno. Ponosna sem nate, za vse tvoje korake, ki si jih naredila to poletje.

Ana, se lahko prosim zaveževa k življenju do naslednjič, ko se spet slišiva?

Močan objem,

Sara Seršen, mag. psihologije