Ne želim živeti, depresija

Spoštovani!

Na vas se obračam z težavo no verjetno nisem ne prvi in ne zadnji ampak vseeno. 

Sem 21 letni fant ki je v svojih skromnih letih prestal ogromno. Otroštvo ni bilo lepo ampak tudi posebno težko ne bilo je nekaj zmes vsaj večino časa sem se sočal z takšnim in drugačnim nasiljem zaradi svoje teže, izgleda v kasnejših letih pa bil tudi žrtev nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti. Od svojega 11leta(torej 10 let) sem bil voden pri raznih pedopsihiatrih. na začetku zaradi ADHDja kasneje zaradi depresije in depresije z maničnimi epizodami. Pred kakšnima dvema letoma pa je prišla še diagnoza prilagoditvena motja. Nato pa ena pest zdravil na dan.

Pri 17letih sem bil premeščen v vzgojni zavod kjer sem preživel 3 leta in pol. Tam sem bil brez da bi 1× odšel domov na obisk ali normalno kot človek v trgovino da bi imel telefon itd. Ukrep se mi je zaključil z koncem marca 2024 ko sem prišel nazaj v ,,normalno,, življenje.

Domov se zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisem želel vrniti niti še nisem želel vrnit v svoj domači kraj(gre za veliko mesto) namesto tega sem odšel na svoje v 80km oddaljen kraj.

Službo sem sicer hitro našel vendar sem zaradi poškodbe pri delu moral oditi na bolniški stalež potem pa mi niso želi podaljšat pogodbe. Tukaj se moja stiska samo še stopnjuje.

Diagnoza mi je bila postavljena pol leta nazaj in sicer da gre za hudo obliko depresije. Zato sem moral jemati močne antidepresive,uspavala da sem lahko spal, in pomirjevala pa še kaj bi se najdlo.

Življenje se mi je popolnoma spremenili v zadnjem mesecu ampak stvari so vsak dan hujše vsak dan se spopadam mislijo, da si vzamem življenje in sedaj sem zbral pogum da prvič spregovoril o tem.

Ko mi kak dan že kaže boljše pa pride spet kaj da me ,,zabije,,nazaj dol. Ponavadi je to hrana (na čase ne jem tudi po 48h, zato, ker nimam denarja za hrano niti za žemljo). Ker je problem iz vidika financ, iskanja zaposlitve in težav v odnostih sem prišel do roba ko se sprašujem čemu še vztrajam. Bil sem že večkrat hospitaliziran na oddelku za psihiatrijo ravno zaradi poskusa samomora (bilo je 3x med mojim 14in 16letom)

Pojavljajo se težave v odnosih z prijateljem (ja z enim saj imam samo enega(v času moje odsotnosti v zavodu sem nareč izgubil stike z takorekoč vsemi)) in se mi zdi da noben ne vidi stiske če jo kdo vidi je pa ne razume in obsoja zakaj razmišljam takšne ,,neumnosti" ter čes da ,,nisem več star 16"(karkoli že to pomeni) 

V meni je res še minimalno volje in se bojim da bo vsak trenutek tudi to malo volje do življenja izginilo, ampak dokler je še prisotna sem se odločil da poiščem pomoč oz se z nekom pogovorim. 

(Se opravičujem da stvari niso v kronološkem zaporednu) Upam da se boste znašli. Če potrebujete še kakšne informacije mi povejte, vam jih z veseljem sporočim

Prosim za odgovor.

Lep pozdrav.

Zdravo Dijana Kožar Tratnik!

Najprej bi se vam rad iz srca zahvalil za odgovor.

Svojega psihiatra odkar nisem več v zavodu nimam. Prav tako nimam psihologa, pedagoga, torej nobenega na katerega bi se lahko obrnil po pomoč.

Številka klica v duševni stiski je v mojem imeniku zadnje čase zelo pogosta tudi zdaj je bila. 

Kar se tiče zdravil vam lahko povem da jih ne jemljem že 2meseca( samoiniciativno sem nehal jemati) sicer pa je res preveč vsega zadnje čase. Zdi se mi da vsakič ko se zbudim je nad mano neka nova skrb nov ,,izziv,, ampak te izzivi niso nič kaj prijetno zabavni ali lahki. 

Nekako se počutim da sem še vedno zaprt čeprav nisem sem svoboden tako kot vi ampak občutek je drugačen. Občutek je da enostavno sem samo menjal okolje svoj prosti čas pa preživim slabše kot v zavodu.(Samo spim, ležim,in se smilim samemu sebi). 

Obveznosti naredim vse čeprav z velikim naporom ampak mislim da nekaj manjka da to ni to, da to ni to kar si želim, kar rabim v življenju.

Kod da pa vse to ni dovolj pa se sprašujem še kaj se dogaja z mano v iskanju spolne usmerjenosti. Celo življenje sem govoril da me privlači isti spol, da sem ponosen na to kar sem ampak zdaj? Zadnji mesec opažam da aktivno gledam na stvari zelo drugače. Privlačijo me tudi punce. Tako sem zmeden da mi bo od vseh skrbi in vprašanj razneslo glavo.

Kaj vse to pomeni? Kako naprej da bo pritisk manjši, kam se obrniti po pomoč, kje iskat psihiatra, ali jemat zdravila ali ne,...Toliko vprašanj pa tako malo odgovorov.

Upam da imate vi vsaj nekaj odgovorov na mnogo vprašanj ki so trenutno v moji glavi. 

Lep pozdrav,

Tim M.

Dragi Tim,

Prebral sem tvoje pismo na forumu in se me dotaknilo. Verjetno se ti bo zdelo čudno da ti pišem pa vendar ne obupaj nad sabo. 

Življenje ti bo še veliko dalo, ne odvzemalo. Mogoče potrebuješ pogovor da v sebi najdeš drugačen pogled na svet in vidiš da obstaja še kaj drugega kot samo težave in problemi. 

Kaj več ti lahko povem še če bi se rad sestal in se pogovoril. /osebni podatki izbrisani v uredništvu/

Lep pozdrav, 

Vid