Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Ne želim živeti, depresija

Tema: Razmišljam in imam stališča, Samomor, Žalost in depresija

  • Mi

    Mio123

    Mio123

    Objavljeno: 09 maj 2024 12:45

    Spoštovani!

    Na vas se obračam z težavo no verjetno nisem ne prvi in ne zadnji ampak vseeno. 

    Sem 21 letni fant ki je v svojih skromnih letih prestal ogromno. Otroštvo ni bilo lepo ampak tudi posebno težko ne bilo je nekaj zmes vsaj večino časa sem se sočal z takšnim in drugačnim nasiljem zaradi svoje teže, izgleda v kasnejših letih pa bil tudi žrtev nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti. Od svojega 11leta(torej 10 let) sem bil voden pri raznih pedopsihiatrih. na začetku zaradi ADHDja kasneje zaradi depresije in depresije z maničnimi epizodami. Pred kakšnima dvema letoma pa je prišla še diagnoza prilagoditvena motja. Nato pa ena pest zdravil na dan.

    Pri 17letih sem bil premeščen v vzgojni zavod kjer sem preživel 3 leta in pol. Tam sem bil brez da bi 1× odšel domov na obisk ali normalno kot človek v trgovino da bi imel telefon itd. Ukrep se mi je zaključil z koncem marca 2024 ko sem prišel nazaj v ,,normalno,, življenje.

    Domov se zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisem želel vrniti niti še nisem želel vrnit v svoj domači kraj(gre za veliko mesto) namesto tega sem odšel na svoje v 80km oddaljen kraj.

    Službo sem sicer hitro našel vendar sem zaradi poškodbe pri delu moral oditi na bolniški stalež potem pa mi niso želi podaljšat pogodbe. Tukaj se moja stiska samo še stopnjuje.

    Diagnoza mi je bila postavljena pol leta nazaj in sicer da gre za hudo obliko depresije. Zato sem moral jemati močne antidepresive,uspavala da sem lahko spal, in pomirjevala pa še kaj bi se najdlo.

    Življenje se mi je popolnoma spremenili v zadnjem mesecu ampak stvari so vsak dan hujše vsak dan se spopadam mislijo, da si vzamem življenje in sedaj sem zbral pogum da prvič spregovoril o tem.

    Ko mi kak dan že kaže boljše pa pride spet kaj da me ,,zabije,,nazaj dol. Ponavadi je to hrana (na čase ne jem tudi po 48h, zato, ker nimam denarja za hrano niti za žemljo). Ker je problem iz vidika financ, iskanja zaposlitve in težav v odnostih sem prišel do roba ko se sprašujem čemu še vztrajam. Bil sem že večkrat hospitaliziran na oddelku za psihiatrijo ravno zaradi poskusa samomora (bilo je 3x med mojim 14in 16letom)

    Pojavljajo se težave v odnosih z prijateljem (ja z enim saj imam samo enega(v času moje odsotnosti v zavodu sem nareč izgubil stike z takorekoč vsemi)) in se mi zdi da noben ne vidi stiske če jo kdo vidi je pa ne razume in obsoja zakaj razmišljam takšne ,,neumnosti" ter čes da ,,nisem več star 16"(karkoli že to pomeni) 

    V meni je res še minimalno volje in se bojim da bo vsak trenutek tudi to malo volje do življenja izginilo, ampak dokler je še prisotna sem se odločil da poiščem pomoč oz se z nekom pogovorim. 

    (Se opravičujem da stvari niso v kronološkem zaporednu) Upam da se boste znašli. Če potrebujete še kakšne informacije mi povejte, vam jih z veseljem sporočim

    Prosim za odgovor.

    Lep pozdrav.

  • Uredništvo

    Dijana Kožar Tratnik

    Objavljeno: 10 maj 2024 08:18

    Odgovor svetovalca:

    Dragi Mio123,

    tvoja zgodba je res težka. Kar se ti je dogajalo v življenju, je povzročilo močne občutke, ki so se nalagali in sedaj, ko se ti je življenje ponovno zapletlo, izbruhnili z vso močjo.

    Kljub vsem preprekam in zapletom si zdržal, nekako si se premikal naprej, kar kaže, da je nekje v tebi močna volja do življenja, čeprav je sedaj ne vidiš in čutiš, da obupuješ.

    Predvidevam, da imaš tudi svojega osebnega psihiatra, takoj se obrni nanj, povej, da si v hudi stiski in razmišljaš o samomoru. Opiši, kakšna je trenutna situacija in zdravnik te bo usmeril naprej. Ali jemlješ zdravila, imaš redne preglede pri psihiatru, sta govorila o možnosti psihoterapije?

    Če psihitara ne bi dobil na telefon, ti svetujem, da se čim prej obrneš na katero od institucij, ki nudijo neposredno pomoč ljudem v duševni stiski in se o tem, kar doživljaš, z nekom pogovoriš v živo. Pogovor s sočlovekom pomaga, stiska postane malo lažja, če jo delimo in prav tako nas druga oseba lahko usmeri po pomoč na čisto konkretnih področjih. Stiska je, čeprav se morda sliši bizarno, lahko tudi priložnost za rast.

    Lahko se pogovarjaš tudi z mano, vendar komunikacija preko tega kanala poteka bolj počasi in najbrž ni tako učinkovita kot če z nekom govoriš v živo, redno, v realnem času.

    Nujno bi bilo, ko se boš stabiliziral, tudi če to pomeni, da boš nekaj časa spet  hospitaliziran, da se vključiš v psihoterapevtski proces, kjer boš lahko predelal svojo življenjsko zgodbo in vse občutke, ki so se nagrmadili v času tvojega življenja. Najbolje bi bilo, da bi se za nekaj časa vključil v terapevtsko skupnost, kjer boš si boš v miru lahko vzel čas, da si opomoreš od vsega hudega.

    Dodajam tudi nekaj telefonskih številk, kamor lahko pokličeš:

    01 4750 670 - Urgentna psihiatrična ambulanta v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani

    116 123 - Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur vsak dan)

    01 520 99 00 - Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro)

    031 704 707 - Brezplačna svetovanja v Psiholoških svetovalnicah Posvet

     

    Prosim, sporoči, če ti je moj odgovor kaj pomagal, če si kam poklical in kaj si se dogovoril. 

    V upanju na odgovor te pozdravljam.

    Dijana Kožar Tratnik, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Mi

    Mio123

    Mio123

    Objavljeno: 11 maj 2024 05:14

    Zdravo Dijana Kožar Tratnik!

    Najprej bi se vam rad iz srca zahvalil za odgovor.

    Svojega psihiatra odkar nisem več v zavodu nimam. Prav tako nimam psihologa, pedagoga, torej nobenega na katerega bi se lahko obrnil po pomoč.

    Številka klica v duševni stiski je v mojem imeniku zadnje čase zelo pogosta tudi zdaj je bila. 

    Kar se tiče zdravil vam lahko povem da jih ne jemljem že 2meseca( samoiniciativno sem nehal jemati) sicer pa je res preveč vsega zadnje čase. Zdi se mi da vsakič ko se zbudim je nad mano neka nova skrb nov ,,izziv,, ampak te izzivi niso nič kaj prijetno zabavni ali lahki. 

    Nekako se počutim da sem še vedno zaprt čeprav nisem sem svoboden tako kot vi ampak občutek je drugačen. Občutek je da enostavno sem samo menjal okolje svoj prosti čas pa preživim slabše kot v zavodu.(Samo spim, ležim,in se smilim samemu sebi). 

    Obveznosti naredim vse čeprav z velikim naporom ampak mislim da nekaj manjka da to ni to, da to ni to kar si želim, kar rabim v življenju.

    Kod da pa vse to ni dovolj pa se sprašujem še kaj se dogaja z mano v iskanju spolne usmerjenosti. Celo življenje sem govoril da me privlači isti spol, da sem ponosen na to kar sem ampak zdaj? Zadnji mesec opažam da aktivno gledam na stvari zelo drugače. Privlačijo me tudi punce. Tako sem zmeden da mi bo od vseh skrbi in vprašanj razneslo glavo.

    Kaj vse to pomeni? Kako naprej da bo pritisk manjši, kam se obrniti po pomoč, kje iskat psihiatra, ali jemat zdravila ali ne,...Toliko vprašanj pa tako malo odgovorov.

    Upam da imate vi vsaj nekaj odgovorov na mnogo vprašanj ki so trenutno v moji glavi. 

    Lep pozdrav,

    Tim M.

  • Uredništvo

    Dijana Kožar Tratnik

    Objavljeno: 11 maj 2024 22:58

    Odgovor svetovalca:

    Pozdravljen, Tim.

    Me veseli, da si se odzval na moj odgovor. Vidim, da imaš potrebo, da bi se z nekom pogovarjal, kar je dober znak. Tudi obveznosti opraviš, čeprav z muko. Sprašuješ se, kakšen smisel ima vse to, dvomiš tudi o svoji spolni usmerjenosti. Veliko vprašanj, malo odgovorov...

    Mladostništvo je obdobje, ko se naša identiteta oblikuje in zna se zgoditi, da se o stvareh, ki smo jih imeli za nespremenljive, začnemo spraševati in drugače gledati nase.

    V prejšnjem sporočilu si zapisal, da si dobil diagnozo "huda oblika depresije" in veliko različnih zdravil. Navajaš, da nimaš volje, da samo spiš, ležiš in se smiliš samemu sebi. Moj nasvet je, da se ponovno obrneš na zdravnika, ki ti je predpisal ta  zdravila in se tudi z njim/njo pogovoriš o svojem trenutnem stanju. 

    Kako to, da si nehal jemati zdravila? Velikokrat so zdravila tudi podpora psihoterapevtskemu procesu in pogosto se zgodi, da ko jih človek neha jemati, sploh tako nenadzorovano, na svojo roko, da se simptomi ojačajo ali vrnejo, če jih prej ni bilo.

    Žal ne bo šlo drugače kot da se s temi občutki soočiš, jih predelaš. Tako na hitro nimam veliko odgovorov, tudi meni se ob tvojih besedah poraja še veliko  dodatnih vprašanj. Zanima me, če bi se bil pripravljen vključiti v psihoterapijo. V kolikor da, te vabim, da se oglasiš v moji privatni praksi, kontakt lahko poiščeš na internetu, imam tudi mesta za ljudi, ki si psihoterapije ne morejo privoščiti, bi jo bili pa pripravljeni obiskovati. 

    V kolikor se ne bi vključil v psihoterapijo, lahko pogovor nadaljujeva tudi tukaj. 

    Lahko še kaj več poveš o stvareh, ki si jih omenil? Pa tudi, kaj te veseli, kaj sicer rad počneš?

    V pričakovanju odgovora te lepo pozdravljam.

    Dijana Kožar Tratnik, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje