Ne vem, ali sem depresiven ali ne, kaj naj naredim?

sem športnik na mladniski ravni, tekmujem pa na samem vrhu svoje starostne kategorije. Letos poleti sem tudi predstavljal Slovenijo na evropskem prvenstvu do 18 let in tam sem se zelo približal državnemu rekordu. Za to sem pa prehodil težko pot, ker se mi je novembra prejšnjega leta pripetila poškodba, po kateri sem se skoraj celo sezono boril za dobro formo. Dobra 2 tedna po Evropskem prvenstvu in točno en teden pred mojo naslednjo veliko tekmo se mi je poškodba ponovila in tisto tekmo sem moral izpustiti. Na žalost je bila drugič poškodba hujša in zaradi svoje rasti že od julija ne smem trenirati. V januarju me čaka še en pregled in potem operacija. Rehabilitacija bo trajala 6-8 mesecev, kar pomeni da bom moral izpustiti celo naslednjo sezono, s čimer sem se težko sprijaznil.

Septembra, slaba 2 meseca po 2. poškodbi sem izvedel še, da se moja starša ločujeta. Njuna ločitev res ni travmatična, praktično nič se ne kregata, oče želi še vedno imeti stike z mano in sestro. Kar se tega tiče sta bila res poštena do naju s sestro in sta to naredila na najlepši možen način, ampak odsotnost mojega očeta je sprememba, na katero se bo težko navaditi.

No da preidem do samega problema, od oktobra ne vidim več smisla v stvareh, ki so me prej zanimale. Fizika, o kateri sem pred vsem skupaj z veseljem prebiral v prostem času, se mi zdaj zdi dolgočasna. Prav tako ne najdem več nobene motivacije za učenje, za zadnjih nekaj testov sploh nisem mogel odpreti zvezka in posledično so moje ocene padle. S prijatelji pa se oz. sem se z veseljem družil. zdaj pa vedno bolj opažam da sem jaz do njih vedno bolj agresiven in da nimam več potrpljenja. zadnje čase pa se tudi vedno bolj odmikam od njih, nevem zakaj ampka včasih si zaželim samote.

Ne vem pa, ali bi se samega sebe ocenil kot depresivnega. Ko se družim s prijatelji se velikokrat z njimi smejim in velikokrat sem jaz tista oseba, ki spravi vse v smeh. Poleg tega pa se mi v zadnjih časih velikokrat pojavlja nek strah, kar brez razloga. npr. danes sem bil cel dan nervozen, pa čeprav sem vedel da ne pišemo nobenega testa, ne morem biti nič ustno ocenjen.. res brez razloga me je bilo strah cel dan in to ni bilo prvič. res se nočem več tako počutiti in nočem da poleg tega trpijo še moje ocene. Kaj naj naredim?

sem športnik na mladniski ravni, tekmujem pa na samem vrhu svoje starostne kategorije. Letos poleti sem tudi predstavljal Slovenijo na evropskem prvenstvu do 18 let in tam sem se zelo približal državnemu rekordu. Za to sem pa prehodil težko pot, ker se mi je novembra prejšnjega leta pripetila poškodba, po kateri sem se skoraj celo sezono boril za dobro formo. Dobra 2 tedna po Evropskem prvenstvu in točno en teden pred mojo naslednjo veliko tekmo se mi je poškodba ponovila in tisto tekmo sem moral izpustiti. Na žalost je bila drugič poškodba hujša in zaradi svoje rasti že od julija ne smem trenirati. V januarju me čaka še en pregled in potem operacija. Rehabilitacija bo trajala 6-8 mesecev, kar pomeni da bom moral izpustiti celo naslednjo sezono, s čimer sem se težko sprijaznil.

Septembra, slaba 2 meseca po 2. poškodbi sem izvedel še, da se moja starša ločujeta. Njuna ločitev res ni travmatična, praktično nič se ne kregata, oče želi še vedno imeti stike z mano in sestro. Kar se tega tiče sta bila res poštena do naju s sestro in sta to naredila na najlepši možen način, ampak odsotnost mojega očeta je sprememba, na katero se bo težko navaditi.

No da preidem do samega problema, od oktobra ne vidim več smisla v stvareh, ki so me prej zanimale. Fizika, o kateri sem pred vsem skupaj z veseljem prebiral v prostem času, se mi zdaj zdi dolgočasna. Prav tako ne najdem več nobene motivacije za učenje, za zadnjih nekaj testov sploh nisem mogel odpreti zvezka in posledično so moje ocene padle. S prijatelji pa se oz. sem se z veseljem družil. zdaj pa vedno bolj opažam da sem jaz do njih vedno bolj agresiven in da nimam več potrpljenja. zadnje čase pa se tudi vedno bolj odmikam od njih, nevem zakaj ampka včasih si zaželim samote.

Ne vem pa, ali bi se samega sebe ocenil kot depresivnega. Ko se družim s prijatelji se velikokrat z njimi smejim in velikokrat sem jaz tista oseba, ki spravi vse v smeh. Poleg tega pa se mi v zadnjih časih velikokrat pojavlja nek strah, kar brez razloga. npr. danes sem bil cel dan nervozen, pa čeprav sem vedel da ne pišemo nobenega testa, ne morem biti nič ustno ocenjen.. res brez razloga me je bilo strah cel dan in to ni bilo prvič. res se nočem več tako počutiti in nočem da poleg tega trpijo še moje ocene. Kaj naj naredim?

Hej, 

Očitno je za tabo težko obdobje. Tvoji športni uspehi so ti prej prinašali veliko zadovoljstvo, zdaj pa ne moreš več trenirati. Ločiteb staršev ni lahka ne gledena to kako "ne travmatična" je.

Povedal si da si brez volje in razdražljiv. Meni je pomagalo da sem si izbrala nov hobij. V dnevu sem izbrala pol ure in se prisilila, da sem to počela. Enako za učenje, naredla sem si urnik kjer sem vsak dan 1 uro namenila učenju tudi če nisem bila najbolj produktivna. Rutina in reden urnik lahko veliko pomagata pri tem da te življenje ne "povozi". Zdaj mogoče nisi srečen in mogoče se nekaj časa ne boš ampak mogoče se boš čez čas počutil boljše.

Glede tvoje nervoze. Probaj ugotoviti kaj jo povzroča. Čeprav se zdi da je tam brez razloga. Včasih so to sošolci ali učitelji, starši ali pa vsakodnevne dejavnosti kot so gneča na avtobusu. Predlagam ti da vsakoč ko postaneš nervozen globoko vdihneš, če lahko zapri oči ali pa pojdi na samo. Na YouTubu si lahko pogledaš tehnike sproščanja, ki velikokrat pomagajo.

Upam, da sem vsaj malo pomagala. Vedi, da lahko vedno prosiš za pomoč starša ali učitelja v šoli. Verjamem da ti bodo z veseljem pomagali. Govori o svojih čustivih in doživljanjih in verjemi, da boš razumljen 

Lepo bodi, Nekdo

Živijo, Nekdo.

Hvala za tvoj odgovor. Res mi veliko pomeni, da sem dobil odgovr in res hvala za tvoje nasvete. Poskusil si bom najti nov hobij, sploh zdaj med počitnicami, ko imam čas za kaj novega. Prav tako si bom dneve poskusil urediti z urniki. To mi bo v prihodnosti res olajšalo učenje, upam samo, da se ga bom lahko držal.

Na nervozo bom pa malo bolj pazljiv, poskusil pa bom najti njen vzrok.

res še enkrat hvala za tvoj nasvet.

Lep pozdrav, srečko