Učenje

Novorojenček ni tako nebogljeno bitje, kot se zdi na prvi pogled. Sposoben je sesanja, požiranja, prebave, odvajanja, vzdrževanja toplote, dihanja, bitja srca in seveda, sposoben je z neutolažljivim, glasnim jokom priklicati odraslega, ki bo poskrbel zanj. Mladički nekaterih živalskih vrst znajo še veliko več kakor človeški novorojenčki. Vendar  pa se ljudje izredno hitro in veliko učimo zlasti v obdobju odraščanja in smo še pozno v starost sposobni priučitve novih znanj in spreminjanja vedenja na osnovi izkušenj. Prav sposobnost učenja nas zelo razlikuje od ostalih živali.

V spletni različici slovarja slovenskega jezika lahko preberemo, da je učenje glagolnik od učiti, ki se povezuje s poučevanjem, to je pomočjo pri učenju; lahko gre za učenje na pamet, izučitev poklica, lahko gre za učenje iz, na in ob napakah, lahko pa gre za mehanično učenje brez razumevanja snovi, pri čemer se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja in sklepanja. Opisano je tudi verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; učenje po vnaprej pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig. Učenje lahko razumemo kot proces pridobivanja novih ali spreminjanja že pridobljenih znanj, veščin, vedenj in vrednot, pri čemer lahko proces zajame zelo različne informacije. Kot proces ni učenje nikoli le zbirka snovnih ali proceduralnih znanj. Pri učenju gre za proces, ki se ne zgodi v nekem trenutku, pač pa sledi določeni učni krivulji in je kot tako vedno ujeto v koncept časa. Učenje je sicer človekova značilnost, pa vendar učenje povezujemo tudi z živalmi in celo z delovanjem nekaterih naprav.

Pri živalih so procesi učenja vezani na habituacijo oziroma klasično pogojevanje ter pri nekaterih živalih tudi na igro, ki pa predstavlja že bolj kompleksno aktivnost. Večina pa pomisli ob učenju na šolo in na pouk predmetov, kot so matematika ali angleščina. Učenje pa v resnici pomeni mnogo več: učenje vsebin in podatkov predstavlja le majhen del učenja. Poznamo namreč tudi usvajanje veščin, kot so plavanje in vožnja s kolesom, zapomnitev čustvenih dogodkov in odzivov nanje. Učenje omogoča pridobivanje spominov, ki so ključni za našo individualnost.

Učimo se na različne načine, hote ali nehote. Pri preprosti obliki učenja povežemo nov dogodek z našim že naučenim obnašanjem. Tako lahko vrojeni refleksni odgovor povežemo z naučenim odgovorom. Tej preprosti obliki učenja rečemo pogojevanje. Poznamo tudi učenje s poskusi in zmotami. V tem primeru rešitve ne poznamo, vendar poskusimo mnogo stvari in na koncu nam le uspe. Naslednjič moramo v enaki situaciji narediti že manj poskusov. To učenje je najbolj učinkovito, ko delamo napake. Takrat so namreč naši možgani najbolj aktivni. Zelo učinkovito in tudi zelo pogosto je učenje s posnemanjem. Gledamo, kako želeno opravilo opravlja nekdo, ki ga zna bolje od nas in ga potem poskusimo napraviti tudi sami. Učenje s posnemanjem je najbolj pogost način učenja malčkov in otrok. Tako se  naučimo izražanja čustev, govora, večine hišnih opravil, gibalnih veščin, naučimo se obnašanja v družbi. V šoli spodbujamo besedno učenje. Nekaj samo preberemo ali o nečem slišimo in si to zapomnimo. Kljub temu, da zadeve sami nismo videli ali je preskusili, o njej lahko razpravljamo.

Zanimivo je, da se človeški plod uči že pred rojstvom. Zato rečemo, da se plod uči materinega jezika v zadnjem trimesečju nosečnosti, saj takrat do njega  že prihajajo zvoki, ki jih zazna. Ob rojstvu tako praviloma prepozna materin glas; lahko tudi očetovega ali glas sorojencev, saj jih je poslušal že v maternici.

Zakaj tako spodbujamo otroke k učenju?

Otroštvo velikokrat razumemo kot obdobje intenzivnega učenja. V razvoju možganov namreč poznamo časovna obdobja, ki omogočajo v tistem času najbolj optimalen razvoj določenega področja možganov. Imenujemo jih kritična obdobja. Kar se naučimo v tistem času, se naučimo hitreje in bolj temeljito kot v kakšnem drugem obdobju. Žal to pomeni tudi, da zamujeno obdobje težje kasneje nadomestimo. V kritičnem obdobju je izredno pomemben vpliv okolja: kvalitetna in količinsko zadostna prehrana, priložnosti za usvajanje veščin in prijazno, ljubeče okolje omogočajo optimalno uresničitev vrojenega potenciala posameznika. Za različne predele možganov obstajajo različna občutljiva obdobja. Tako je npr. za govor ključno obdobje do četrtega leta starosti, glasbo obdobje med tremi in desetimi leti, logiko do četrtega leta itd.

Dinamični procesi na sinapsah omogočajo obdelavo informacij v otroštvu, kar imenujemo razvojna plastičnost. Procesi na sinapsah omogočajo tudi učenje in pomnjenje še pozno v starost, kar imenujemo plastičnost učenja in spomina; ter nadomestitev izgube funkcije ob poškodbi, kar imenujemo plastičnost, ki jo vzpodbudi poškodba. Možgani nam torej omogočajo obdelavo informacij, učenje in pomnjenje še pozno v starost in nadomestitev izgube ob funkciji.

Opisani procesi plastičnosti so podvrženi okoljskim vplivom: če spodbujamo učenje, bomo spodbujali nastanek, krepitev in ohranitev povezav, ki se jih učimo. Bolečina, okužba in vnetje pa, nasprotno, zavirajo aktivnost nevronov, sinapse so podvržene izginotju. Tako lahko pozabimo tudi že dobro usvojena znanja in veščine.

Za usvojitev novih veščin je potrebna uskladitev velikega števila sinaps, pogosto celih področij možganov. V občutljivem obdobju, ki ga uravnavajo posebne molekule, vezane na biološko notranjo uro, izkušnje nepovratno vplivajo na razvoj določenih predelov živčevja. Pomembno vlogo igra vtisnjenje oziroma učenje.

Za učenje je pomemben vzgled. Raziskave so pokazale, da znajo otroci pri dveh letih tudi do 300 besed več od svojih vrstnikov, če se starši z njimi pogovarjajo bolj intenzivno. Branje na glas spodbuja razvoj otrokovih možganov. Otrokova sposobnost učenja se ob vzpodbudnem okolju lahko poveča tudi za četrtino. Prehrana in ljubeča skrb za otroke je za razvoj možganov izredno pomembna.

Kaj se dogaja v možganih otrok

Tri dejstva o učenju in možganih:

1. Učenje spremeni strukturo možganov.
2. Učenje organizira / reorganizira delovanje možganov.
3. Različni predeli možganov so na spremembe pripravljeni v različnih obdobjih.

Za vsako spremembo v našem spominu je ključno kompleksno delovanje nevronov, ki vodi v spremembe v možganih. Kajti v vsaki izkušnji, spominu je vključeno celovito obravnavanje dogodka, izkušnje. Učenje je vedno vezano na delovanje nevronov. Če poenostavimo, lahko rečemo, da nevroni delujejo po nekaterih principih:

• uporabi ali izgubi (Use it or lose it.)
• brez zveze se nikamor ne prileze (Out of sync, loose your link.)
• skupaj pri delu, skupaj pri jelu (Fire together, wire together.)

Ugodje učenja

V možganih nevronska omrežja tvorijo spominske sisteme. Novi spomini in podatkovne baze nastajajo v procesu sinaptične plastičnosti. To pomeni, da se povezave med nevroni  spreminjajo. Lahko nastajajo nove sinapse, uporabne povezave se okrepijo, tiste, ki jih uporabljamo redkeje, pa oslabijo ali celo izginejo. Možganska aktivnost torej določa strukturo možganov.

V shemi 1 je predstavljena pot informacije: od takrat, ko jo zaznamo (npr. zaslišimo, vidimo) do takrat, ko jo prikličemo iz spomina. Prikazano je tudi pozabljanje, ki je sestavni del procesa učenja. (Vir: Bregant T. - prav tu.)

Poznamo kratkoročni (delovni) spomin, ki aktivno vzdržuje informacije le kratek čas in dolgoročni spomin, ki predstavlja večje, bolj pasivno skladišče informacij. V delovnem spominu si zapomnimo približno 7 elementov – toliko, kot ima telefonska številka števk. Predel delovnega spomina se nahaja v čelnem in temenskem režnju možganov. Slušni del se nahaja v istih režnjih leve možganske poloble, kjer sodeluje s področji za govor, načrtovanje in odločanje; vidno prostorski del pa se nahaja večina v desni možganski polobli. Ker ima delovni spomin pomembno vlogo pri učenju jezika, je verjetno, da se je razvijal skupaj z govorom. Dolgoročni spomin si lahko predstavljamo kot veliko skladišče znanja, ki se deli na različne sisteme. Vanje vstopijo informacije skozi senzorične sisteme, nato pa se bolj podrobno obdelujejo v čedalje bolj specializiranih sistemih. Poznamo sistem, ki omogoča vidno prepoznavo stvari ter sistem, ki hrani vsa dejstva oziroma znanje o svetu, ki nas obdaja. To je semantični spomin. Semantični spomin informacije organizira v kategorije, kar omogoči učinkovit priklic dejstva. Izkušeni učitelji znajo ustvarjati kategorije, ki jih učenci razumejo in si jih zapomnijo.V spomin shranjujemo tudi veščine in celo čustva. Veščine usvajamo preko zavestnega, aktivnega treninga. Kadar učenje vežemo na čustva, pa je učenje znatno hitrejše. Takšno učenje imenujemo pogojevanje, saj so vanj vpete evolucijsko starejše strukture: bazalni gangliji in amigdaloidno jedro.

Naše čustveno stanje vpliva na sposobnost učenja. Lažje si zapomnimo vesele, boleče ali žalostne izkušnje ter ko smo motivirani in pozorni. Vzrok leži v snoveh, imenujemo jih nevromodulatorji. Tako se med stresom izločajo kortizol, noradrenalin in adrenalin; med povečano pozornostjo acetilholin, med odkrivanjem neznanega dopamin. Te snovi vplivajo na delovanje nevronov, zlasti nekaterih receptorjev, ter direktno aktivirajo posebne gene, ki so povezani z učenjem. V shemi 2 je prikazan krog prijetnega učenja, ki ga želimo vzdrževati pri učencih.

Shema 2: Pri usvajanju novih znanj skušamo zagnati krog prijetnega učenja. Pri otrocih to najlažje naredimo z radovednostjo, saj na ta način spodbudimo iskalni/raziskovalni sistem v možganih, ki sloni na dopaminskem sistemu. Ob tem je nujno poudariti pri usvajanju veščin in novih znanj tudi utrjevanje (ponavljanje, trening), ki vodi v sicer zmanjšan dopaminski odziv, prispeva pa k obvladanju in avtomatizaciji ter tako znižuje stresni odgovor z zmanjšanim kortizolnim odzivom. Vir: Bregant T. Nevrofiziološke osnove učinkovitega učenja otroka in mladostnika V: Fleksibilni predmetnik in aktualni izzivi osnovne šole - strokovni posvet, Zbornik Zavoda RS za šostvo, Podčetrtek, Slovenija, 2011.

Učenje omogoči pridobitev znanj, veščin, sposobnosti in razumevanja, ki so nujni za razvoj miselnih, čustvenih, socialnih in telesnih sposobnosti, ki omogočajo dobrobit v danem trenutku kot tudi v prihodnosti. Učenje je del življenja – je vrojena veščina in biološka danost neokrnjenih možganov. Učimo se vse življenje za življenje.