#to sem jaz

Kako naj laže shajam s stresom?

Avtor: doc. dr. Tina Bregant, dr.med., specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine

»Nimam slabih ocen in mi gre v šoli kar dobro. Vendar pa je zame šola vir stresa. Ali lahko kaj naredim, da bom lažje prenašal pouk in šolo?«

Zelo dobro vas razumem. Šola je zahtevna, od učencev in dijakov zahtevamo veliko, podatkov pa kljub sodobnim tehnologijam ni vedno manj, pač pa vedno več. Načine poučevanja sicer spreminjamo, vendar pa pri tem nismo najbolj uspešni.

pencil ge594f6611 1920

Vendar naj vas potolažim. Ljudje smo evolucijsko opremljeni za spopadanje s stresom. V naših možganih se preko osi hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica pričnejo sproščati stresni hormoni: adrenalin, noradrenalin in kortizol, ki našemu telesu pomagajo rešiti dano situacijo. Že mali otroci imajo ta sistem spopadanja s stresom vrojen, je pa res, da pri njih ta sistem še zori. V najstništvu je sistem že kar dobro delujoč, vendar pa ste najstniki celo v primerjavi s kakšnim odraslim - ki hodi v službo, na katero je navajen, nihče ga vsakdan ne preverja - bolj obremenjeni. Zato je vprašanje, kako povečati odpornost proti stresu, povsem na mestu.

Odpornost proti stresu ali … miselna žilavost

Raziskovalci na University School of Sport, Health and Exercise Sciences na Univerzi v Birminghamu so to odpornost proti stresu poimenovali miselna žilavost. Raziskava je bila sicer narejena na več kot 400 vrhunskih igralcih kriketa, v obdobju poznega najstništva, vendar pa so izsledki uporabni tudi za naše vsakdanje življenje. Ugotovili so, da so se »pod pritiskom« najbolje odrezali tisti mladeniči in mladenke, ki so bili občutljivi za kazen in razmeroma neobčutljivi za nagrado. »Miselno žilavi« posamezniki so prepoznali grožnje in napake, z njimi čim hitreje  opravili in bili tako pripravljeni na nadaljne pritiske. Tako so lahko celotno tekmo uspešno odigrali do konca.

Kaj se dogaja v možganih ob meditaciji

stones g87cc49a44 1920

Miselno žilavost utrjujemo tudi s čuječnostjo. Pomaga nam tudi občutek osredotočenosti, ki ga lahko krepimo z meditacijo. Nevroznanost nam ponuja uvid, kaj se dogaja v možganih ob meditaciji. Sam dogodek meditacije vpliva na spremenjeno delovanje možganov.  Usmerjena pozornost in osredotočenje aktivirata področje v zadnjem predelu cingulatne možganske skorje. Predeli, ki so dejavni ob občutjih anksioznosti (tesnobnosti) in strahu, kot sta možganska skorja inzule in amigdali, postanejo manj dejavni. Ko se vživimo v drugega in smo razumevajoči, se aktivirajo področja ob temporo-parietalnem stiku, ki je področje v možganski skorji ob strani glave. Občutimo sočuje in naklonjenost, tudi do oseb, ki nas sicer »živcirajo«. Če obrnemo pozornost na lasten ritem dihanja, se aktivira dorzolateralni del prefrontalne skorje – področje globoko za našimi očmi. Občutki strahu, vključno s ključnima strukturama hipokampusom in amigdalo, se pomirijo in postanejo manj vzdražni.

Prakticiranje čuječnosti in empatije se je izkazalo kot uspešna promocija zdravja in preventivne dejavnosti pri stresu, zdravljenju kronične bolečine, depresiji in anksioznosti (tesnobi); verjetno pa zaščitno vpliva tudi na srčno-žilne dogodke in funkcije. Najbolj prepričljivi dokazi so na nivoju preprečevanja stresa in dovzetosti zanj ter imunskih funkcij.

Najstništvo je sicer tisto zadnje obdobje v razvoju in zorenju možganov, ko nam narava omogoči – zaradi plastičnosti možganov, priložnost spoznati same sebe. Čuječnost nam pomaga spoznavati tudi samega sebe in svoje lastne telo ter občutke. Šele prepoznavanje lastnih čustev  omogoči nadzor nad njimi. Če so naši občutki zmedeni, nismo prepričani, kako se počutimo oz. mislimo, da se počutimo drugače, ker so drugi tako rekli. Če starši, vzgojitelji ali celo naši prijatelji prevzemajo vlogo tistega, ki »ve, kako se jaz počutim«, se znajdemo v zmešnjavi občutij, čustvenih stanj in besedilnih opisov, ki jih ne razumemo. Če pa drugi prepoznajo naša občutja, nam jih pomagajo ubesediti in opisati, ter nas tudi na ta način priznajo kot osebo, potem se počutimo sprejeti in potrjeni z njihove strani. Zato je izjemno pomembno, da se obdamo z ljudmi, ki to zmorejo – lahko sta v nekaterih situacijah to naša dedek in babica, dobra prijateljica ali prijatelj, tudi sestra ali brat, ali pa mama in oče ali pa učitelj v šoli. Ne pozabimo tudi na strokovne delavce v šoli in zdravstvu: zdravniki, psihologi in socialni delavci smo ljudje, ki smo izučeni za nekatere situacije in smo tudi po profesionalni dolžnosti sposobni nuditi oporo takrat, ko je hudo.

Izjemno pomembno je, da znamo poiskati pomoč. Vsi kdaj v življenju potrebujemo oporo – življenja namreč ne sestavljajo samo srečne in uspešne zgodbe, pač pa tudi take, ki nas razžalostijo in se ob njih zjočemo. Deležni smo vzponov in padcev, ki smo jim kos, če smo nanje pripravljeni in imamo ob sebi nekoga, na katerega se lahko zanesemo.

Učenje je del življenja – je vrojena veščina in biološka danost neokrnjenih možganov. Učimo se vse življenje za življenje. Poleg kupa podatkov in akademskih znanj se učimo tudi spretnosti za življenje. Spopadanje s stresom je ena od takih veščin. Prav najstništvo je obdobje izzivov in priložnosti, ki nam omogoči »dozoreti« naše možgane, da postanemo samouresničeni posamezniki in če zmoremo živeti kljub stresu dovolj srečno in izpolnjeno, smo uspeli!

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja