#to sem jaz

»Grozno, ja. Ali je v puberteti … ali kaj?!«

Avtor: doc. dr. Tina Bregant, dr.med., specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine

Zdi se mi, da je puberteta in biti najstnik nekaj podobnega kot zmerljivka. Ko se odrasli pogovarjajo, in se kdo ne vede tako, kot bi si oni želeli, rečejo: »Grozno, ja. Ali je v puberteti ali kaj?!«

Dobro opažanje! Je pa res, da včasih puberteto uporabimo tudi kot olajševalno okoliščino – torej ne samo v škodo najstnika. Tako lahko zaradi najstništva oprostimo tudi kakšno prenagljeno odločitev ali celo nenameren kazenski prestopek, ki bi ga sicer v odrasli dobi kaznovali. Najstništvo ni težava, je priložnost, da dozorimo v odraslega. Zato ob dobri biološki osnovi potrebujemo tudi zglede, zaupanje in spodbudno okolje.

Nujno, če želimo odrasti …

young people g1f40d201e 1920

Najstništvo je obdobje, ko “otroci” postavijo oz. zmorejo ali si upajo postaviti ogledalo pred starše in družbo. Se pa vse skupaj pravzaprav začne mnogo prej, z obdobjem okoli drugega leta starosti, ko otrok prvič prepozna sebe v ogledalu. Takrat prvič reče sebi “Da” in drugim, ponavadi staršem, “Ne”. To je tako imenovano obdobje trme. Pri približno dveh letih, ko otroci z zorenjem določenih možganskih struktur vzpostavijo zavest o samih sebi in prvič rečejo staršem ne, se vzpostavi t.i. boj za prevlado, prepovedi, smeš/ne smeš dovoljenj in različnega postavljanja meja, ki se v še bolj izraziti obliki vrne v obdobju najstništva. Raziskovanje lastnih meja in iskanje samega sebe je nujno, če želimo odrasti. Se pa tudi kasneje, v odrasli dobi, soočamo s situacijami, ko moramo znova odkriti, kdo smo in kaj želimo. Tako proces odkrivanja in spoznavanja samega sebe pravzaprav nikoli ni zaključen.

Drugačno delovanje možganskih struktur pri najstnikih

Biološko, pa tudi sociološko in družbeno dejstvo je, da se z najstništvom začenja obdobje neodvisnosti, ko mora skoraj-že-odrasel človek dovolj poznati sebe, da ve, kdaj sebi reče da in drugim ne. Pomembno je, da prične z osamosvajanjem (sam skuha, pospravi za sabo, prične z vožnjo avtomobila ipd.) in kasneje v  zgodnji odraslosti tudi osnuje (genetsko) novo družino. Vse te zahteve in spremembe so zelo naporne, so pa nujne. Edino tako si najstnik namreč nabira dragocene izkušnje. Za povrh pa še njegovi možgani delujejo drugače. Na McLean Hospital v Belmontu so s poskusi s slikanjem s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI) ugotovili, da najstniki izraza na obrazu niso prepoznali na enak način kot odrasli. Kar so odrasli prepoznali kot strah, so najstniki prepoznali kot zmedenost, šok ali jezo. Ob tem so najstniki uporabili bolj senčnične režnje možganov, ki ležijo za in nad našimi ušesi in amigdalo. Amigdali sta parni mandljasti jedri, globoko v možganih, ki ju smatramo za ključni možganski strukturi, ki sodelujeta pri prepoznavi emocij (čustev), kot je npr. strah, in pomembno vplivata na reakcijo boj ali beg.  Odrasli so za isto dejavnost, torej prepoznavo čustev na obrazu, uporabili prefrontalno možgansko skorjo, ki leži za našim čelom. Nerazumevanje enih in drugih, povezano z različnim delovanjem možganskih struktur, pri tako običajnih stvareh, kot so čustva, pa neizogibno vodi v konfliktne situacije.

Velikokrat nerazumljeni …

Najstniki torej izkušnje sprejemajo in interpretirajo drugače kot odrasli. Mladostnik se tako zelo rad obrača k svojim vrstnikom in zglede išče pri njih. Poleg tega pa mu včasih niti najožji družinski člani, vključno s starši, niso ravno za vzor. V družbi pa, praktično še iz antike, veje nezaupanje do najstništva. Prevratniki, revolucionarji, pa tudi  narodni junaki so namreč pogosto najstniki, mladostniki in mladi odrasli. Malo za šalo, malo za res: ker nimajo dovolj izkušenj, ne vedo, da nekatere reči niso mogoče in jih zato uresničijo!

Zato je bolj smotrno, če razumemo puberteto, najstništvo in mladostništvo kot obdobja, ki so polna izzivov, ne vedno lahka in sploh ne vedno najlažja in najsrečnejša obdobja našega življenja, hkrati pa pomenijo pomembne stopničke na poti odraščanja, ki vodijo v samouresničene, zrele, odrasle ljudi. Zelo pomembno je, da najstnika in mladostnika na teh stopničkah spremljajo odrasli in vrstniki, ki mu zmorejo nuditi oporo. Če je na poti odraščanja kaj res pomembno in vredno našega truda, je to skrb za soljudi, povezovanje, tkanje in vzdrževanje odnosov z ljudmi, ki jim zaupamo, jih imamo radi in ki imajo radi nas. Največja vrednost je imeti ob sebi ljubeče, zanesljive ljudi - takrat ko je tako hudo, da je treba žalost deliti in ko je tako lepo, da je treba veselje pomnožiti!

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja