#to sem jaz

Izguba in žalovanje

Avtor: mag. Alenka Seršen Fras, univ. dipl. psihologinja in Martina Kukovec, mag. psihologije, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor

Izgube so zelo različne. Lahko izgubimo prijateljstvo, zdravje, hišnega ljubljenčka, šolo (npr. zaradi selitve), lahko nas doleti ločitev staršev ali smrt ljubljene osebe.

Izguba je vedno težka in vsak potrebuje čas, da jo preboli. Smrt bližnjega je ena izmed najtežjih stvari v življenju. Zdi se ti, da se je okoli tebe vse podrlo. Lahko se počutiš zelo osamljenega, če nihče od tvojih prijateljev ni doživel česa podobnega in meniš, da te ne more razumeti.

pexels ivan samkov 6788756

Žalovanje je intenzivna čustvena in telesna reakcija na izgubo, hkrati pa tudi proces spoprijemanja z novimi okoliščinami. Vsak žaluje drugače, ni pravih ali napačnih načinov žalovanja. Žalovanje zahteva čas in potrpežljivost. Namen procesa ni, da pozabimo na ljubljeno osebo, ampak da najdemo načine, kako se je bomo spominjali in se prilagodili življenju brez nje.

Ob izgubi večina ljudi občuti mešanico žalosti, šoka (če je bila nepričakovana), olajšanja (npr. po dolgotrajnem trpljenju osebe), občutka krivde in obžalovanja (če je bil z osebo v konfliktnem odnosu), jeze, tesnobe, obupa in nemoči in potrtosti. Občutiš lahko tudi telesne bolečine, nespečnost, stiskanje v prsnem košu, napetost, upad energije, nemir ali težave s koncentracijo.

Sprva so čustva zelo močna, sčasoma pa njihova intenzivnost upade. Normalno je, da se čez čas začnemo počutiti bolje in to ne pomeni, da smo na osebo pozabili.

Žalovanje je proces, ki ga vsak doživlja drugače, pogosto pa poteka v naslednjih fazah:

Zanikanje:

v smislu »to se ni zgodilo«, »to ne more biti res«, ki nam služi kot obrambni mehanizem, da si omilimo bolečo izkušnjo in preživimo šok ob novici. Začasno otrpnemo, trudimo se, da preživimo vsak dan posebej. Ko postanemo močnejši, lahko čustva, ki smo jih zanikali, počasi privrejo na površje.

Jeza:

iščemo krivca, sprašujemo se, zakaj se to dogaja nam, jezni smo na ves svet, tudi na umrlega. Lahko imamo občutke krivde, smo tesnobni, tudi besni. Jeza nas ponovno poveže s svetom, zato je bolje občutiti jezo kot ničesar. Ne pozabimo, da se pod jezo skriva bolečina.

Pogajanje:

dobiti želimo še eno priložnost, sprašujemo se, »kaj če« ali »če bi le« naredili nekaj drugače, pa bi se lahko vrnili v normalnost.

Žalost:

kot naravna in primerna reakcija, ko se posameznik sooči s svojo bolečino.

Sprejemanje:

ko bolečina popusti do te mere, da lahko izgubo priznamo, se ji prilagodimo in se naučimo živeti z njo.

pexels liza summer 6382530
Tudi če ti ni do pogovora, ti lahko pomaga že samo to, da si z nekom.

Pogovor o izgubi je pomemben del žalovanja. Včasih se bomo lahko pogovorili z nekom, od katerega pogovora ne bi pričakovali. Lahko je to družinski član, ki je prav tako doživel izgubo, ali pa bližnji prijatelj, ki je dober poslušalec. Tudi če ti ni do pogovora, ti lahko pomaga že samo to, da si z nekom. Nič ni narobe, če si želiš biti sam, a pretirana izolacija ti ne bo v pomoč.

Morda ti bo pomagalo, da pri izgubi bližnjega zbiraš zgodbe in spomine o njem. Lahko narediš fotoalbum, pišeš dnevnik ali blog, zasadiš drevo. Pomembno je, da najdeš svoj način izražanja žalosti.

V procesu žalovanja imaš pravico do izražanja občutkov, pogovora o žalosti, do podpore drugih, do občasnega slabega počutja in izbruhov jeze, do spremembe razpoloženja in do informacij o smrti osebe. Proces žalovanja traja različno dolgo, tedne, mesece, leto. V njem lahko imaš vzpone in padce, zdi se ti, da si že iz najhujšega, pa slišiš vajino pesem na radiu, srečaš koga podobnega, bližajo se prazniki in se intenzivnejši občutki žalosti lahko znova vrnejo. Vzponi in padci so normalen del procesa.

Strokovno pomoč je smiselno poiskati, če imaš velike težave z izražanjem občutkov, če se o izgubi ne zmoreš pogovarjati in se ti zdi, da ne zmoreš nadaljevati življenja brez ljubljene osebe.

Nadaljuj na naslednji članek: Znaki depresije v mladostništvu

Vprašanja vrstnikov

Vsa vprašanja