Strah glede iskanja pomoči

Dober dan,

Nisem vedla koga naj še vprašam in tega ne morem narediti v realnem svetu. Zadnje nekaj tednov sem imela močno krizo. Moja slovenščina ni dobra in zato bom mogoče čudno razložila. Že od otroštva sem se vedno počutila kot vesoljec med vrstniki, imela težave s spominom, koncentracijo, prokrascinacijo in impulzivnostjo. V osnovni šoli so me zelo zaibavali ker sem bila čudna, moji starši pa ne verjamejo da težave kot npr depresija obstajajo. Vedno sem živela s tem da imam neke probleme in svoje čudnosti, ampak to je bilo samo moje, nikomur nisem zaupala. Zadnje čase je vsega postalo preveč, velika družina, ogromno ocen in projektov, prijateljice mi grejo na živce, preveč sem agressivna in občutljiva. Komaj spim, ispadajo mi lasje, vedno imam otečen obraz, zmeraj se tresem zvečer, čisto skozi sem tako jezna da se hočem udarjati z glavo po mizi. Nobenemu ne morem tega povedati. Skos jokam. Ampak to vedno pride ponoči, zato zjutraj vedno sama sebi povem da si vse izmišljam. Po več ur sedim na mrazu ker samo tako lahko ne razmišljam. Danes je še posebej slabo, in bi rada poiskala pomoč, ker zelo sumim na adhd že več let. Zelo me je strah da si vse te panične napade zmišljujem, in da če dejansko grem do zdravnika bodo vsi moji problemi postali večji in bolj realni. Ne smejo starši izvedet. Grozn me je strah in utrujena sem, komaj kej jem, pol pa pogoltnem kr neke sladkarije. Ne upam si dopoldan dejansko iti in poskušati rezložiti kaj je narobe, ne verjamem da me bodo sprejeli resno. Spuščam pouk zadnje čase, in se bojim iti do svetovalne delovke v moji srednji šoli ker na prejšnji šoli je bila ena grozna. Potrebujem nasvet. Kam naj grem, če je sploh vredno da grem, ali me bodo sprejeli resno in ali lahko ostane popolnoma anonimno? 

Lp, Taši