Ne zmorem več

Živjo, 

pred enim letom sem že pisala sem za pomoč in jo tudi dobila. Vendar nekatere stvari se še niso izboljšale. Najprej preberite to: https://www.tosemjaz.net/razisci/seznam-vprasanj/ne-morem-vec-kaj-naj-30260

1. Kar se tiče depresije se je od takrat izboljšalo. Zdaj nisem več tako depresivna, ne razmišljam več o samomoru. Še vedno pa imam probleme s tistima dvema prijateljicama. Takrat sem bila 8.razred (na koncu besedila mi je chat gpt popomoti napisal da sem bila 9), zdaj pa sem 1 letnik gimnazije. Z eno od tistih prijatelcij, ki se poznamo že od 1 razreda osnovne šole sem še vedno na isti šoli, na gimnaziji, v istem razredu. Druga pa je na drugi srednji šoli. S tisto drugo se manj družim, čeprav si občasno dopisujeva. S prijateljico s katero pa sva sošolki pa se vsak dan druživa in zelo jo imam rada. Poveva si vse, se druživa. Mislila sem, da bo zdaj boljše, ko sem na srednji šoli. Že v osnovni šoli sta se ove prijateljice družile zelo pogosto in nikoli z mano. Vedno sta hodile na sprehode ven, se družle z družinama-vse. Jaz nikoli nisem bila povabljena, nikoli mi nista povedali v naprej. Za to sem izvedela šele par dni kasneje v šoli, ko sta se obnašali kot da to ni nič takega. Zdaj se dogaja enako. Vedno se družita. Samo da zdaj mi same od sebe nikoli ne povesta. Jaz pa vidim ker mi kaže njuni lokaciji na Snapchatu. Nisem neumna in vem da to skrivata pred mano. Obe imam zelo rada. Vedno jima pomagam s kakršnim koli problemom. Vem, da ni prav, da primerjam probleme, to se ne počne, a njuni problemi niso 0 v primerjavi z mojimi, pa jima vseeno pomagam. Ko sem jaz nekajkrat povedala za moje probleme z depresijo, samopoškodovanjem ali mislimi o samomoru je bila reakcija le "o brt kva" in to je to. Nič nista naredili, nič vprašali, nič preverili name. Nič. Samo naprej sta se pogovarjale in govorile o čem drugem in se smejali bednim foram. Vedno je tako. Včasih sem jima rekla, zakaj me nista povabile ven in da bi jaz tudi rada šla, pa sta odgovorile "ja pol pa pejt". Kako? Kako naj grem, če mi ne povesta kdaj? Me niti ne povabita, biti povesta, da sta šli. V isti sapi pa mi govorita, da se moramo več skupaj družiti kot trio in da smo super in nevem kaj vse. Saj mi povesta, da me imata radi ampak ne verjamem več ničemur. Čisto vedno sta duo v trio in mislita, da je to čisto normalno. Ko pa jaz z tisto prijateljico s katero sva sošolki grem v trgovino, samo da kupiva darilo za tisto tretjo, prav ona, tretja začne pisati kaj delava zunaj. In potem se obnaša vsa užaljena. Isto ta moja sošolka. Kaj bi jsz morala potem njima vse očitati in jima zameriti, ko gresta tolikokrat ven brez mene? In mi govorita neke svoje inside joke-e in potem " oh ona ne ve, a ti nisva povedale"- ne. Nista. In nikoli ne. Ne morem več. Vsakič, ko vidim njuni lokaciji skupaj mi srce nekam pade. Obe imam zelo rada, a s to sošolko se bolj razumeva in njej tude več povem, saj se edino z njo še videvam, glede na to da tista tretja gre ven samo z to mojo sošolko. Ampak zdaj v gimnaziji pa je še ena sošolka, ki se je začela družit z mano in to mojo prijateljico sošolko. In ker mi gre v življenju vse super in lepo (sarakzem) sta me začeli izločati-pravzaprav ta nova punca. Potem sem povedala moji priajteljici, da imam občutek da me ta punca izloča in oddaljuje od nje. Ta prijateljica je potem poskusila malo bolj vključiti mene in ignorirati tisto punco, tako da sem bila tudi jaz vključena. Ampak vseeno imata neke skupne hece, ta punca pa meni skoraj nič ne piše. Dovolj imam vsega.  Na treningu sem potem imela še 2 prijateljici. Ena je letos nehala trenirati, ker se je preselila v dom za gimnazijo v drugo mesto. Ampak onedve sta že od prej prijateljici zato sem tudi tam malo bolj nespoznana z njunimi inside joke-i ampak sta me zelo lepo sprejeli. In ko vidim razliko vseh teh treh trojic-nekje sem čisto izločena, nekje delno, nekje pa se obe punci lepo trudita, da smo vse enako vključene in si vse povemo. Boli. Zelo. Želim si, da bi imela le eno pravo prijateljico. Raje 1 kot več fake. 

2.  Takrat, ko sem napisala tisto objavo sem povedala tudi nekaj o anksioznksti in paničnih napadov, zaradi katerih me je oče peljal k zdravniku, ker smo mislili, da je astma, saj jo ima oče tudi. Tam se mi je zdravnica smejala, da je to "vse v glavi" in da je to samo anksioznkst, ki jo najstiniki izkažemo, kot občasno težje dihanje. No, ni imela prav. Zdaj imam leto in pol diagnozirano astmo in končno imam zdravila. To sem samo želela pojasniti in mogoče to komu pomaga, ker včasih zdravniki NIMAJO prav. Zato morate vztrajati in iti k specialistu vseeno. 

3. Kar se tiče favoritizma- da imajo starši in družinski člani veliko raje mojega brata se še vedno ni izboljšalo. Še vedno je to zelo velik problem pri meni. Vedno sem jaz prva obtožena, vedno kriva, tudi če se na koncu izkaže, da nisem bila jaz. Z očetom imam slabše odnose. Z mamo tudi ne najboljše. Z očetom sva se veliko preprirala od vedno. Zelo sem mu podobna po karakterju in vseh boleznih in zdravstvenih problemih. Pa tudi po izgledu. On ima zelo rad mojega brata, to mu pove, pove mu, da je ponosen nanj in ga spodbuja. To sem opazila že zelo majhna. Ko je oče rekel, da se ne more igrati z mano, ker ni punca in ker se "ne zna" in se odšel igrsti z mojim bratom. Ko sem se želela priključit sem slišala, naj se grem igrat s svojimi igračami za punce. Vedno. Zdaj zelo težko slišim in vidim majhne punčke, katerih očetje so vesno preživljali čas z njimi. Jaz in oče se niti nikoli sama ne druživa. Zadnjič, ko sva bila sama sva šla k zdravniku za astmo pa še takrat me je nadrl, enkrat me je peljal k babici in tudi takrat ni bilo fino. Očetu nič ne povem. Ocene, šola, imena prijateljic-kar je nujno. Ostalo niti malo. Saj ga niti ne zanima. Zato sem nehala govoriti karkoli. Sploh me ne pozna. Nima pojma o meni. Ptroški spomini na njega so samo, ko me je nadiral, me kregal ali pa dal kakšno klofuto, ko ga "nisem ubogala". To ne vidim ravno kot nasilje v družini- prosim povejte če je, vednar se mi zdi da par klofut še ni to. Je po vsem tem normalno, da se počutim nelagodno ob njem? Da se ne morem normalno obnašati? Da me je strah, kaj bom rekla/naredila narobe? 

3. Samo še hitro vprašanje z zdravjem. Ali je možno, da imam nizek pritisk? Moja mami ga ima in pravi, da ga verjetno imam. Zelo pogosto se mi vrti. Ne glede na to ali vstanem počasi ali hitro. Tudi ko imam astmatski napad se mi vrti. Vedno, ko se mi tako vrti, se mi tudi stemni pred očmi in za zelo kratek čas zaboli glava. Potem pa je v redu. Zelo pogosto sem utrujena in brez energije-ne kot depresivna ampak kot da me vleče k tlom. Kava pomaga, samo je ne smem piti pogosto saj sem šele 15 konec koncev. Je to mogoče kakšna možnost, da imam res nizek pritisk? Tudi profesor za šport mi je rekel, da ga imam mogoče. 

Hvala, če je kdo prebral. Pomoč bi mi mogoče koristila, ampak že to, da sem vse napisala nekam je malo lažje.