Želim ga nazaj

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala za tvoje sporočilo. Soočanje z izgubo nekoga, ki je bil pomemben del našega vsakdanjega življenja in ga imamo še vedno radi, je naloga, ki je pogosto zelo zahtevna, zaradi česar je naravno razmišljati tudi o možnostih za ohranjanje stika.

Pišeš, da kljub temu da se v živo ne vidita, redno spremljaš njegova socialna omrežja, če ti je kaj napisal, poslal ipd. Verjamem, da ti je trenutno težko. Razumem tudi občutek izgube in hkrati hrepenenje, še posebej glede na to, da sta se predhodno pogovarjala vsak dan, fant pa ti še vedno veliko pomeni. Po drugi strani pa si predstavljam tudi, da sta stalno preverjanje telefona in miselna preobremenjenost zate precej izčrpavajoča.

Res je, da nam lahko po končanem razmerju koristi, če si vzamemo nekaj časa in prostora zase, vključno z vsaj začasno prekinitvijo fizičnega stika ter komunikacije. V tvojem primeru to pomeni tudi, da omejiš brskanje po njegovih socialnih omrežjih. Ali se bo tako spet zanimal zate? Lahko se zgodi, da v tem času do tebe ponovno razvije čustva in te začne pogrešati, a tega zagotovo ne moreva vedeti, niti ni to nekaj, kar bi lahko načrtno nadzorovala. Zato se je smiselno v tem času osredotočiti na stvari, na katere lahko vplivaš in ti bodo hkrati tudi pomagale.

V tem obdobju lahko razmisliš o svojem življenju. Kaj si želiš zase, tako kratkoročno kot dolgoročno? Koristi ti lahko prinašajo tudi osredotočanje na osebnostno rast, ukvarjanje z dejavnostmi, v katerih uživaš, in obkrožanje z ljudmi, ob katerih se počutiš dobro. Praviš, da nimaš nobenih hobijev, ki bi olajšali obdobje, v katerem si trenutno. Morda pa je to pravi čas, da najdeš nekaj, kar te veseli. To so lahko na primer branje, slikanje ali sprehod v naravi. V primeru, da gre za skupinsko aktivnost (npr. kakšen krožek, šport, dogodek), pa lahko skleneš tudi nova prijateljstva, ki segajo v popoldanski čas. Če želiš, lahko zraven povabiš tudi kakšnega_o sošolca_ko. To ti lahko pomaga zapolniti praznino, ki jo trenutno čutiš, hkrati pa poveča občutek smisla. Navsezadnje pa se lahko do določene mere zamotiš tudi z delom za šolo. V primeru, da boš na tem področju še vedno imela težave, se lahko obrneš na posamezne profesorje ali šolsko svetovalno službo, kjer te bodo ustrezno usmerili.

Vse to pa še ne pomeni, da si ne smeš pustiti čutiti stvari, ki jih čutiš; normalno je, da po razhodu občutiš vrsto bolj ali manj pozitivnih čustev. Če se boš želela s kom pogovoriti – o svojih občutkih glede samega razmerja, razhoda ali čemer koli drugem – predstavljajo pomemben vir opore tudi tvoji bližnji in drugi, na katere se lahko obrneš ter z njimi podeliš svoje doživljanje. V kolikor ti je lažje, lahko svoje občutke zapišeš tudi na papir.

Seveda je to bolj splošen odgovor, saj nimam informacij o tem, kakšno je bilo vajino razmerje, preden sta se razšla, in podrobnostih vajinega razhoda. Če si pripravljena, bi želela o tem slišati še kaj več, da ti lahko lažje pomagam.

Možno je namreč, da bosta sčasoma oba ugotovila, da še ne želita dokončno prekiniti stikov. Vsekakor pa je nujno, da pri tem ohranita zdrave (fizične in čustvene) meje. Morda pa se boš znašla v situaciji, kjer boš ugotovila, da je bolje, če se postopoma odpreš novim izkušnjam in odnosom, ki so prav tako izpolnjujoči. Pri tem je ne glede na izid pomembno, da daješ prednost svojemu dobremu počutju in sreči.

Ostani potrpežljiva do sebe in bodi ponosna na vsak majhen korak naprej. V primeru dodatnih vprašanj ali pojasnil, kot tudi, če želiš z menoj podeliti več o svoji situaciji, sem ti na voljo.

Držim pesti zate,

Špela Dugonik, univ. dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

veseli me, da si se ponovno oglasila in z menoj podelila več o svoji situaciji, kljub temu, da o tem, kar se je zgodilo, nerada govoriš.

Strinjam se, da tvoja odločitev ni bila najboljša; zaupanje in odkritost sta namreč temeljni sestavini vsakega odnosa. Hkrati pa razumem, da si izhajala iz svojih čustev in tega, kar si takrat želela (tj. z njim ohraniti stik). Nekaj pri njem te je pritegnilo – lahko, da je bila to njegova zrelost ali pa tudi kaj drugega – in v trenutku si izbrala način doseganja cilja, ki se ti je zdel najlažji. Tudi nasploh je včasih tako, da se podamo na pot, brez da bi prej v celoti dojeli vse, kar nam ta lahko prinese. Takrat je pomembno, da prepoznamo posledice svojih dejanj in jih uporabimo pri sprejemanju bolj zdravih odločitev v prihodnosti.

Kljub temu pa želim pohvaliti to, da si se z njim pogovorila in mu povedala resnico, četudi kasneje. Res je namreč, kot si omenila, da je »laž pač laž«; ne glede na njeno vsebino gre za zavajanje druge osebe.  Hkrati pa težko predvidevamo tudi, kakšen bo odziv te osebe, ko izve resnico. Zato si predstavljam, da je bil to zate težek korak, še bolj, ker si se zavedala tveganj za vajino razmerje, ki stojijo v ozadju. Menim pa, da je bila ta odločitev pomembna in prav je, da si jo sprejela, četudi izid ni bil takšen, kot si upala.

Naravno je čutiti željo, da se stvari ponovno vrnejo nazaj, na čas, preden si se z bivšim fantom odkrito pogovorila. Razumem tudi kanček upanja, ki ga še vedno imaš, za morebitno ponovno združitev z njim. Situacija, v kateri sta se znašla, pa ni preprosta, kar mislim, da se zavedaš tudi sama. Tako je treba razumeti odločitve obeh – tako tebe kot njega.

Nič ni narobe, če po razhodu občutiš čustva, kot sta žalost ali jeza, in pomembno je, da si dovoliš predelati tudi to doživljanje. Nasploh pa je pomembno tudi, da se iz takšnih in podobnih izkušenj česa naučimo, tokrat na primer smiselnosti iskrene ter odprte komunikacije v odnosih (vseh, ne zgolj partnerskih).

Izkoristi to priložnost za razmislek o svojih pričakovanjih in motivih – pa tudi preferencah, ki si jih v zadnjem času opazila glede partnerjev – saj lahko razumevanje teh vidikov vodi do boljših odnosov z drugimi. Izkoristi jo za osredotočanje na lastno rast in si dovoli raziskovati nove interese ter dejavnosti. Obkroži se s tistimi, ki te podpirajo, in ne oklevaj z iskanjem pomoči, ko jo potrebuješ.

Upam, da sem ti z odgovorom vsaj malo pomagala, vesela pa bom tudi, če mi sporočiš, kaj meniš o zapisanem.

Želim ti obilo sreče,

Špela Dugonik, univ. dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena ponovno,

najprej odgovarjam na vprašanje, ki si ga zastavila v povezavi z mojim prejšnjim odgovorom. Z omenjenim sem te želela vpeljati v splošen razmislek o tem, kaj si želiš v partnerskem odnosu. Katera so tista pričakovanja (npr. kako naj po tvoje razmerje deluje, kaj pričakuješ od sebe in druge osebe), motivi (npr. stvari, ki vodijo tvoja dejanja in vedenje) ter preference (npr. glede starosti in drugih lastnosti, ki se ti zdijo privlačne v partnerju ali razmerju), ki jih nosiš v sebi.  S tem lahko pridobiš dodaten vpogled vase in svoje želje, kar ti lahko v prihodnosti omogoči sprejemanje boljših odločitev, postavljanje zdravih meja in negovanje izpolnjujočih odnosov.

Kar se zadeva tvojega daljšega zapisa, pa ti sporočam naslednje. Predstavljam si lahko, da je občutek, da so vsi jezni nate, neverjetno obremenjujoč in izolirajoč. Tisti majhen glasek v tvojih mislih, ki ti pravi, da te drugi ne marajo ali da nisi dovolj dobra zanje. Pri tem je pomembno vedeti, da lahko ti občutki izhajajo tudi iz lastnih občutkov negotovosti in ne iz dejanskih odzivov okolice. Pogosto se dogaja, da se naše misli poigravajo z nami in nevtralne ali celo pozitivne reakcije z drugimi interpretirajo kot negativne.

To lahko preveriš tudi sama. Ena koristna strategija za izpodbijanje teh misli je na primer, da se vprašaš, ali obstajajo dejanski dokazi, ki podpirajo to misel (da so vsi jezni nate). Nasprotno lahko razmisliš tudi o protidokazih, tj. tistih, ki morda kažejo obratno. Že v tem, kar si zapisala sama, na primer vidim en takšen protidokaz. Če bi bil tvoj bivši fant jezen nate, se verjetno s teboj sploh ne bi pogovarjal. Razlogov, zakaj tvojega zadnjega sporočila še ni pogledal, pa je lahko veliko. Tudi nasploh lahko razmisliš o svojih preteklih interakcijah z ljudmi v tvoji okolici in tem, ali morda obstajajo druge razlage za njihovo vedenje, napram tem, da so jezni nate.

Pomiriti um in ublažiti stres, ki ga doživljaš, pa ti lahko pomagajo tudi tehnike preusmerjanja misli, dihalne vaje, meditacija ali sprehodi v naravi. Sporoči mi, če boš kaj od tega preizkusila in kako ti je šlo, kako si se pri tem počutila ipd.

Prav tako se je včasih dobro spomniti, da vsi delamo napake. Vsakdo ima trenutke, ko bi lahko storil kaj drugače, trenutke nerazumevanja ali napačne komunikacije, a to še ne pomeni, da je slaba oseba. Seveda tvoja odločitev ni bila optimalna, a to še ne pomeni, da je s teboj kaj narobe. Ne pomeni, da si v življenju ne zaslužiš dobrih stvari ali dobrih odnosov z drugimi. Tudi v odnosu s tvojim bivšim fantom si se trudila in se še trudiš stvari popraviti. Delaš vse, kar glede na situacijo, v kateri si, lahko.

Praviš tudi, da nimaš nobenega, s komer bi se lahko o tem pogovorila. Skrbi te, da bosta starša jezna nate, če jima poveš, kaj se je zgodilo. Razumljivo je, da se pri tem obotavljaš, doživljaš dvome. V resnici pa se lahko zgodi ravno nasprotno in te presenetita s svojim razumevanjem ter podporo, sploh, če so odnosi doma na splošno dobri. Če ti z njima ni prijetno razpravljati, pa se lahko obrneš tudi na šolsko svetovalno službo ali druge vire pomoči. Pogovore s strokovnjaki v živo na primer nudimo tudi na To sem jaz (urnik lahko pogledaš tukaj).

Vsi našteti lahko predstavljajo tisto podporo in ne obsojajoč prostor, ki ju potrebuješ za nadaljnje raziskovanje svojega doživljanja.

Glede na to, da tvoji občutki vztrajajo že več mesecev in praviš, da pomembno vplivajo na tvoje vsakdanje življenje (težave v šoli in nasploh s koncentracijo), pa se lahko na katerega izmed strokovnjakov za duševno zdravje obrneš tudi neposredno. Ti te lahko opremijo z dodatnimi tehnikami in orodji za reševanje tvojih skrbi. Določeni vidiki, ki jih omenjaš (npr. obsedenost), so namreč takšni, da je treba na njih aktivno delati in pogosto je lažje, če tega ne rabimo početi sami.

Ne pozabi torej, da so na voljo ljudje, ki ti lahko pomagajo spoprijeti se s čustvi, ki jih doživljaš. Če ti lahko še kako pomagam, pa mi le sporoči.

Želim ti vse dobro!

Špela Dugonik, univ. dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, ker si se ponovno javila.

Iskreno ne mislim, da si slaba oseba. Si zgolj oseba, ki je sprejela slabo odločitev (ki je nato vodila v slabo dejanje). »Biti dobra oseba« in »narediti slabo stvar« se med seboj ne izključujeta; »dobre« osebe ne delajo samo dobrih stvari, tako kot tudi »slabe« osebe ne delajo samo slabih. Tako si lahko dobra oseba tudi, če si naredila nekaj, kar ni bilo prav.

Bolj pomembno je to, kar si naredila zatem. Res je, da si lagala, a spoznala si svojo napako in jo skušala popraviti, kljub zavedanju možnih posledic za vajino zvezo. Prevzela si torej odgovornost za svoja dejanja, o njih si razmislila, kot tudi poiskala pomoč za njihovo razreševanje. To kaže ne samo na visoko stopnjo poguma, temveč tudi zrelosti in samozavedanja.

Težko je reči, kaj o vsem tem meni ta fant; na situacijo namreč gleda iz druge perspektive kot ti ali jaz. Tudi nasploh je tako, da težko vemo, kaj si misli druga oseba, če je o tem ne povprašamo. Do takrat lahko le sklepamo, kako se počuti in o čem razmišlja. Pri tem lahko imamo prav ali pa tudi ne.

Kar se zadeva vprašanj, ki jih imaš glede vajinega odnosa, me zanima, kaj meniš o tem, da bi jih naslovila neposredno nanj. Kaj misliš, da bi se zgodilo?

Seveda pa je to odločitev, ki jo moraš sprejeti sama. To, da si tiho in čakaš, da ti kaj napiše, je lahko dober način, kako preveriti, kakšna so njegova čustva do tebe. Poleg tega pa je treba razmisliti tudi o občutkih, ki jih pri tem doživljaš ti. Če se med čakanjem počutiš preobremenjeno, kot da te čustva in misli preplavljajo, je treba razmisliti, ali je takšen »pristop« resnično funkcionalen. Pomembno je namreč skrbeti za lastno počutje in ne dopustiti, da je naša sreča odvisna od pozornosti in dejanj drugih.

Lepo bodi,

Špela Dugonik, univ. dipl. psihologinja (un)