Zakaj motim pouk?

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Pišeš, da je tvoj problem vezan na motenje pouka. Opažaš razliko v svojem vedenju, kadar sediš sama in kadar si v družbi vrstnikov. Glede na to, da sama ne veš, kako bi pojasnila svoje vedenje, mislim, da je zelo dobro, da si poiskala pomoč. S tem si namreč pokazala, da se problemom ne izogibaš, temveč jih poskušaš reševati.

Na podlagi tega, kar si zapisala, zelo težko sklepam, kaj je točen razlog tvojega razpoloženja med poukom. Zelo zanimivo je, da želiš pritegniti njihovo pozornost le v kolikor sediš v bližini ostalih mirnih sošolcev, ta želja pa se konča, ko te presede profesor.

Si že kdaj razmišljala o tem, kaj točno občutiš, kadar želiš, kot praviš, sama »motiti druge«? Npr. ali občutiš nemir, napetost ali kaj drugega? Na kakšen način to počneš? Si kdaj razmišljala o tem, kako se počutijo oni, kadar prekineš njihovo delo oz. so ti morda že sami sporočili, da jih motiš? Kako takrat reagirajo profesorji? Zakaj ti misliš, da si mirna šele zatem, ko te profesor presede? Ali tvoje ravnanje ovira tvoj učni uspeh? Si razmišljala morda o tem, da čutiš kakšen strah pred šolo ali sošolci? Kakšno je tvoje razmišljanje na začetku ure?

Predlagam ti, da o teh vprašanjih dobro razmisliš, saj si boš morda na ta način sama odgovorila na zastavljeno vprašanje. Iz tvojega pisanja pa je možno razbrati, da si si oblikovala precej trdno prepričanje o sebi kot nekomu, ki moti pouk. Na tvoje počutje, reakcije in doživljanje namreč vpliva tudi tvoj pogled na določene situacije, tvoja ocena situacije in tvoje mišljenje o njih. V  kolikor trenutno težko nadzoruješ svoje reakcije, pa lahko poskusiš s spremenjenim pogledom na situacijo. Primer negativnega razmišljanja: »Grozno! Vedno motim sošolce, kadar sem v njihovi bližini!« Primer pozitivnega razmišljanja: »Super, pričela  sem z reševanjem svojega problema! Verjamem, da mi bo kmalu uspelo.«

Na podlagi tvojega sklepanja namreč mislim, da gre za problem, ki ga želiš rešiti. Reševanje problema pa je sestavljeno iz več korakov.

1.     Korak je, da problem prepoznaš, ugotoviš in poimenuješ problem, kar si ti že storila. Tj. Kadar ne sedim sama, motim mirne sošolce.

2.     Naslednji korak je iskanje čim več možnih rešitev problema. Ena izmed tehnik za iskanje rešitve je »možganska nevihta« v kateri ne išči dobrih in slabih rešitev, le zapiši, kar pomisliš. Npr. Presedem se v klop, kjer v bližini ni drugih vrstnikov. Prosila bom učitelja, da mi pomaga. Pogovorila se bom s starši. Mirnim sošolcem bom rekla, da nisem kriva jaz. ipd.

3.     Med naštetimi rešitvami izberem tiste, ki so dobre in smiselne. Npr. »Odšla bom na pogovor v svetovalno službo. Pogovorila se bom s sošolci, kako bi rešili ta problem«.

4.     Pri izbranih rešitvah presodim negativne in pozitivne posledice. Npr. Odšla bom na pogovor, v svetovalno službo, lahko ima dobre posledice, da bom dobila oporo pri reševanju problema. Negativne posledice bodo te, da bom ta problem reševala med poukom in zamudila učne ure.

5.     Odločiš se za eno ali več dobrih rešitev, ki so zate najboljše, npr. šolsko svetovalno delavko prosim za pomoč pri reševanju problema in pogovorim se s sošolci o njihovem pogledu na moje ravnanje.  

6.     To, za kar se boš odločila, tudi uresniči. Lahko si npr. zamisliš tudi kakšno nagrado za uresničitev cilja.

7.     Premisli, ali je bila izbrana rešitev dejansko dobra in če je privedla do dejanske rešitve problema.

8.     Na koncu, če problem še vedno ni rešen, pa izberi naslednjo možnost za rešitev in jo preizkusi.

Morda pa je razlog tudi v tem, da ti je kakšna snov manj zanimiva ali pa ti je izobraževalni proces preveč naporen. Zato ti predlagam, da izvedeš vsaj kakšen gibalni odmor. Takšni odmori namreč omogočajo aktivni počitek od šolskih obveznostih, pospešujejo učno delo, motivirajo za nadaljnje delo, spodbujajo aktivnost in mišljenje, sprošča, spodbudi pomnjenje, pomaga pri vzdrževanju koncentracije in pripomore k dobremu počutju. Lahko narediš kakšne preproste gibalne vaje, (npr. kroženje z rokami ipd.), ali pa se o tem posvetuješ s profesorjem/profesorice športne vzgoje na tvoji šoli.

Sicer pa ti predlagam, da si pregledaš prispevke na temo samopodobe, čustev in šole ter učenja. Morda te kakšen izmed prispevkov nagovori in ti pomaga na tvoji poti do rešitve tvojega problema.

V kolikor imaš še kakšno vprašanje, pa ti nanj z veseljem odgovorim!

Ana Boršič, mag. prof. pedagogike