travma iz otroštva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si z menoj podelila svojo situacijo – posebej zato, ker o tem še nisi spregovorila z nikomer. To ni enostavno in želim, da veš, da tega ne jemljem zlahka.

Resnično mi je žal, da si vso to težo toliko let prenašala sama. Zavedam se, kako neverjetno težko je lahko soočiti se s takšnim dogodkom, še posebej, če vpliva tudi na naše sedanje življenje (npr. težave s spanjem, podoživljanje dogodka). Posledice se lahko pojavijo in vplivajo na nas tako na psihični kot fizični ravni, pogosto na načine, ki si jih ne moremo niti predstavljati. Povsem razumljivo je tudi, da te to še vedno obremenjuje.

Razumem tudi, da te mamin odnos do očeta prizadene ali vznemirja. Biti v osredju konflikta, še posebej takrat, ko imamo občutek, da nimamo nadzora nad situacijo, lahko na nas pusti močan pečat. Omenjaš načine, kako si takrat pomagaš (poslušaš glasbo, tečeš). Zaznavam, da so ti zate zelo pomembni in ti kot takšni prinašajo občutek olajšanja ter ustvarjanja prostora, kjer si lahko za trenutek sama s seboj. Vse to so načini obvladovanja močnih čustev in razumljivo je, da stvari včasih raje »predeluješ« sama. Hkrati pa je to lahko naporno.

Praviš tudi, da je to čas, ko se razjočeš, saj tega v javnosti ne počneš rada. Podobno nisi jokala tudi, ko te je mama pred leti želela odpeljati. Misliš, da je to nekaj, kar je vplivalo na tvoj današnji način (ne)izražanja negativnih čustev?

V tvojem zapisu sicer vidim kot zelo pomembno to, kako – čeprav običajno pred drugimi ne jočeš – jočeš takrat, ko te učiteljica vpraša, kako si. Zdi se, da ti vajin odnos daje vsaj malo občutka varnosti. Se strinjaš? Morda je vredno razmisliti, kako se nasploh počutiš ob tej učiteljici. Kaj meniš, da bi se zgodilo, če bi vsaj delček tega, kar si delila z menoj, povedala tudi njej? Seveda, ko boš pripravljena. Prav tako ni treba vsega na enkrat, a morebiti je to ravno tisti »začetek«, ki ga potrebuješ. Morda ji lahko napišeš tudi pismo, v katerem podeliš, kako se počutiš – podobno, kot si naredila tukaj.

To je lahko praksa, ki jo uporabiš tudi s svojima staršema. Ne vem sicer, s kom živiš trenutno, niti zagotovo ne, s kom se bolje razumeš. A tudi, če jima pisma ne predaš, je lahko pisanje zelo dober način obdelave čustev in izražanja stvari, ki jih je nekoliko težje povedati na glas. Pomaga ti lahko razjasniti misli in olajšati odločitev, če in kdaj bi se želela s katerim od njiju pogovoriti.

Prav tako želim poudariti, da omenjaš, da poleg težav s spanjem ter podoživljanjem dogodka doživljaš tudi druge fizične učinke (npr. bolečino in stiskanje v prsih). Naše telo se lahko na stres odziva na različne načine in pomembno je, da prepoznamo, kdaj je treba ukrepati.

Obisk psihologa se mi tako zdi zelo dobra ideja. Psiholog lahko namreč zagotovi varen in ne obsojajoč prostor za raziskovanje čustev ter izkušenj. Pomaga ti lahko pri predelavi vsega, kar se je zgodilo, spoprijemanju z morebitnimi izzivi ter nasploh razvijanju zdravih strategij obvladovanja.

Razumem, da se bojiš povedati drugim in tudi razumem, zakaj. Toda iskanje pomoči ni slabost ali znak šibkosti, ravno nasprotno – kaže tvojo notranjo moč, pogum in željo po izboljšanju. Če se trenutno ne počutiš dovolj udobno, da željo po terapiji izraziš sama, meniš, da bi ti pri tem lahko pomagala tvoja učiteljica? Morda kdo drug?

V tem času so ti na voljo tudi drugi viri pomoči, še naprej pa sem zate tukaj tudi jaz. Se lahko dogovoriva, da mi pišeš, če ti bo kdaj res težko? Lahko kar v tem pogovoru :)

Bolj kot karkoli pa upam, da boš tudi okoli sebe našla nekoga, s komer se boš lahko pogovorila o tem, kako se počutiš, pa naj bo to tvoja učiteljica, svetovalna delavka, starši, psiholog ali kdo drug. Če se kdaj ponovno znajdeš v situaciji, kjer več ne vidiš druge rešitve, želim, da resnično veš in čutiš, da nisi sama. Obstajajo ljudje, ki jim je mar zate, te želijo podpreti in ti pomagati – tudi v najtežjih trenutkih.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)