Vprašanje:
travma iz otroštva
Tema: Čustva, Odnosi v družini, Samomor, Samopoškodbe
-
pi
piškotek
piškotek
Objavljeno: 21 jan. 2025 19:38
živjo!
nevem kako naj to začnem, ker bosteprvi, ki boste to izvedeli, kar bom povedala. stara sem 14 let in to stisko oz. travmo držim v sobi že 9 let, kar je zelo veliko.
bilo je takole: pri mojih petih letih sta se mami in oče ločila. pač jaz sem bila pri očetu, ker sta se starša tako zmenila, da bom tam prespala. spomnim se, ko je mamiprišla sredi nočik očetu in se je začela dret, potem pa me je prišla iskat v mojo sobo in me dvignilain hotela, da odideva. takrat ji oče ni dovolil, ker se je želel z njo pogovorit ampak mami tega ni želela. najhuje pa je bilo, ko me je mami vprašala pri komu bi rada bilaoz.pri komu bi rada ostala. takrat nisem hotela reči nič. ker sem imela rada oba.ko nisem odgovorila nič je mami želela odditipa ji oče ni pustil, ker se je hotel samo v miru z njo pogovoriti, mami pa se seveda ni želela. jaz sem se zelo trudila, da ne bi jokala, kar mi je nekako uspelo.in še zdaj se tega zelo dobro spomnim, ko bi bil to film, ki sem si ga večkrat ogledala. in še zdaj včasih ne morem zaspat ali pa se zbudimv joku, ker i je hudo. najbolj pa me prizadane, ko v pričo mene grdo govori o očetu, kar se logično prizadane. takrat grem vedno nekam na samo in si dam slušalke v ušesa, ker se ne želim z nikomer pogovarjati. ali pa grem ven tečt, ker se lahko odmaknem od drugih, da se lahko v miru zjokam(to naredim,če smo sevea doma).
enostavno ne maram jokati v javnosti, ubistvu sploh ne, ker si nikoli nisem upala pokazati teh negativnih čustev. in še zdaj si jih ne.
ampak včasih se mi enostavno preveč nabere in v šoli npr. ko učiteljica opazi,da je nekaj narobe, čeprav trdim, da ni nič, me samo enostavno upraša kaj je narobe in ji to poskušam povedati ampak se mi samo ulijejo solze in takrat mi največ pomeni, ko me samo objame in nič ne reče. in potem me pospremi do svetovalne delavke, da bi se z njo pogovorila ampak včasih jji ne povem resnice,ker si enostavno ne upam, in potem ji rečem, da sem dobila samo slabo oceno.
večkrat, ko sem žalostna ali pa ko me je strah v prsih čutim bolečino, začne me stiskati v prsih in takrat grem največkrat ven iz razreda. zakaj to naredim res nevem, najberž zato ker nevem kaj bi v tiskem trenutku naredila in zato ker se bojim pokazati negativna čustva.
aja pa samo še to: jaz zelo skrivam žalost dokler me seveda ne izdajo solze, in takoje prišlo skoraj do samomora lansko leto, ker sem bila res zelo ubupanain nisem videla druge rešitve. ne bom lagala, da me še zdaj včasih zamika, da bi se rezala. želela pa bi si imeti tudi svoje terapije s psihologinjo, ampak tega ne zaupam nikomur povedati.
-
pi
piškotek
piškotek
Objavljeno: 29 jan. 2025 15:35
živjo! spet jaz
nebi rada težila ali karkoli samo zanima me, če bi mi lahko odgovorili na moje sporočilo ker se res želim soočiti s svojimi težavami.
pisala sem že prejšnji teden in mi še niste odgovorili.
brez zamere in prosim, če mi lahko čim prej odgovorite
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Špela Dugonik
Objavljeno: 29 jan. 2025 20:49
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
hvala, da si z menoj podelila svojo situacijo – posebej zato, ker o tem še nisi spregovorila z nikomer. To ni enostavno in želim, da veš, da tega ne jemljem zlahka.
Resnično mi je žal, da si vso to težo toliko let prenašala sama. Zavedam se, kako neverjetno težko je lahko soočiti se s takšnim dogodkom, še posebej, če vpliva tudi na naše sedanje življenje (npr. težave s spanjem, podoživljanje dogodka). Posledice se lahko pojavijo in vplivajo na nas tako na psihični kot fizični ravni, pogosto na načine, ki si jih ne moremo niti predstavljati. Povsem razumljivo je tudi, da te to še vedno obremenjuje.
Razumem tudi, da te mamin odnos do očeta prizadene ali vznemirja. Biti v osredju konflikta, še posebej takrat, ko imamo občutek, da nimamo nadzora nad situacijo, lahko na nas pusti močan pečat. Omenjaš načine, kako si takrat pomagaš (poslušaš glasbo, tečeš). Zaznavam, da so ti zate zelo pomembni in ti kot takšni prinašajo občutek olajšanja ter ustvarjanja prostora, kjer si lahko za trenutek sama s seboj. Vse to so načini obvladovanja močnih čustev in razumljivo je, da stvari včasih raje »predeluješ« sama. Hkrati pa je to lahko naporno.
Praviš tudi, da je to čas, ko se razjočeš, saj tega v javnosti ne počneš rada. Podobno nisi jokala tudi, ko te je mama pred leti želela odpeljati. Misliš, da je to nekaj, kar je vplivalo na tvoj današnji način (ne)izražanja negativnih čustev?
V tvojem zapisu sicer vidim kot zelo pomembno to, kako – čeprav običajno pred drugimi ne jočeš – jočeš takrat, ko te učiteljica vpraša, kako si. Zdi se, da ti vajin odnos daje vsaj malo občutka varnosti. Se strinjaš? Morda je vredno razmisliti, kako se nasploh počutiš ob tej učiteljici. Kaj meniš, da bi se zgodilo, če bi vsaj delček tega, kar si delila z menoj, povedala tudi njej? Seveda, ko boš pripravljena. Prav tako ni treba vsega na enkrat, a morebiti je to ravno tisti »začetek«, ki ga potrebuješ. Morda ji lahko napišeš tudi pismo, v katerem podeliš, kako se počutiš – podobno, kot si naredila tukaj.
To je lahko praksa, ki jo uporabiš tudi s svojima staršema. Ne vem sicer, s kom živiš trenutno, niti zagotovo ne, s kom se bolje razumeš. A tudi, če jima pisma ne predaš, je lahko pisanje zelo dober način obdelave čustev in izražanja stvari, ki jih je nekoliko težje povedati na glas. Pomaga ti lahko razjasniti misli in olajšati odločitev, če in kdaj bi se želela s katerim od njiju pogovoriti.
Prav tako želim poudariti, da omenjaš, da poleg težav s spanjem ter podoživljanjem dogodka doživljaš tudi druge fizične učinke (npr. bolečino in stiskanje v prsih). Naše telo se lahko na stres odziva na različne načine in pomembno je, da prepoznamo, kdaj je treba ukrepati.
Obisk psihologa se mi tako zdi zelo dobra ideja. Psiholog lahko namreč zagotovi varen in ne obsojajoč prostor za raziskovanje čustev ter izkušenj. Pomaga ti lahko pri predelavi vsega, kar se je zgodilo, spoprijemanju z morebitnimi izzivi ter nasploh razvijanju zdravih strategij obvladovanja.
Razumem, da se bojiš povedati drugim in tudi razumem, zakaj. Toda iskanje pomoči ni slabost ali znak šibkosti, ravno nasprotno – kaže tvojo notranjo moč, pogum in željo po izboljšanju. Če se trenutno ne počutiš dovolj udobno, da željo po terapiji izraziš sama, meniš, da bi ti pri tem lahko pomagala tvoja učiteljica? Morda kdo drug?
V tem času so ti na voljo tudi drugi viri pomoči, še naprej pa sem zate tukaj tudi jaz. Se lahko dogovoriva, da mi pišeš, če ti bo kdaj res težko? Lahko kar v tem pogovoru :)
Bolj kot karkoli pa upam, da boš tudi okoli sebe našla nekoga, s komer se boš lahko pogovorila o tem, kako se počutiš, pa naj bo to tvoja učiteljica, svetovalna delavka, starši, psiholog ali kdo drug. Če se kdaj ponovno znajdeš v situaciji, kjer več ne vidiš druge rešitve, želim, da resnično veš in čutiš, da nisi sama. Obstajajo ljudje, ki jim je mar zate, te želijo podpreti in ti pomagati – tudi v najtežjih trenutkih.
Želim ti vse dobro,
Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
pi
piškotek
piškotek
Objavljeno: 30 jan. 2025 14:25
pozdravljeni
pišem vam, da boste vedeli da sem prebrala vaš odgovor in mi res veliko pomeni. vse to je res težko sploh , ker se težko odprem pred drugimi in sem vam res hvaležna, da ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo.
tudi vam želim vse dobro!
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
pi
piškotek
piškotek
Objavljeno: 15 apr. 2025 17:15
Živjo!
Pišem vam, ker res ne vem na koga naj se obrnem. Zadnje čase mi gre vse narobe. Sploh ne vem kje naj začnem:(
V šoli imam grozne ocene. Prejšnji teden sem popravljala fiziko še 1. test. Učila sem se res veliko, cele dni. Večkrat zaporedoma sem šla spat tudi po tretji uri zjutraj in potrm na koncu nisem popravila. Šlo mi je zelo dobro dokler mi učitelj ni dal zadnje naloge, kjer se morala pretvoriti minute v ure. Izračunala sem s kalkulatorjem in v kalkulatorju sem imela pravilen rezultat ampak ga nisem zapisala na tablo, ker nisem bila sigurna če je prav, ker se moj učitelj za fiziko začne "hecati" iz tebe če imaš narobe ( pa ne samo iz mene). Potem sem šla do druge učiteljice, ki tudi uči fiziko in mi je povedala da je ta rezultat v resnici pravilen. Takrat sem se počutila ful bedno. Potem sem še dva tedna nazaj popravljala biologijo ( tudi test) in nisem popravila. in potem mi je učitelj za bio rekel da je edini pogoj da popravljam to oceno, da test pišem pozitivno(test pišemo maja in takrat imam se pet drugih testov), če ne pišem dve mi bo dal avtomatsko popravni izpit. enako je pri matematiki. Pri angleščini imam že dve enki zaporedoma in sem uprašala učiteljico, če lahko pač popravljam in je rekla da ni treba. In kaj če zadnji test, ki ga pišemo junija dobim ena. Potem mi lahko da samo še popravni izpit. in Če imaš več kot dva popravna izpita avtomatsko padeš razred, jaz pa si tega res ne želim ker se res trudim da bi prišla na srednjo zdravstveno šolo. Zdaj sem osmi razred in tega razreda ne sme padt ker sem že šestega ponavljala, kar bi v bistvu pomenilo da bi morala direktno v kr eno srednjo šolo z dvoletnim programom, ki me zihr ne bi zanimal. Zaradi tega dodatnega stresa sem še bolj pod stresom in slabe volje, pa še z nikomer se nimam za pogovarjati ker ni več tiste svetovalne delavke na katero sem se lahko kadar koli obrnila. Sej so še druge ampak ni to to. Pa še tista me je čisto poznala, vedela je kako diham, kaj mora naredit ko mi je težko... Z mami mam pa čist preveč groznih dogodkov iz preteklosti in se enostavno ne bi mogla z njo pogovarjati v takih stvareh, ker ji ne zaupam dovolj. In zaradi tega pogosto razmišljam o psihoterapiji. Pa še manjka mi ta materinska ljubezen in topli in varni objemi.
vsak dan si želim, da ko bi prišla domov da bi me čakala mama , ki se ne bi drla name ampak bi bila tam ko bi jo rabila po napornih dneh v šoli.
Zato ker nimam nikogar pa vse to zadržujem v sebi. In potem ko to najmanj pričakujem vsa ta čujstva kar naenkrat "zletijo" iz mene( začnem jokati kot dež).
in to je to. Hvala ker ste si vzeli čas zame.
lep pozdrav
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Špela Dugonik
Objavljeno: 25 apr. 2025 21:47
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
hvala, da si se ponovno zglasila in z menoj podelila, kaj se trenutno dogaja v tvojem življenju. Zelo cenim tvoje zaupanje in odprtost. Vidim lahko, da si trenutno res zelo obremenjena – z vsemi testi, ki te čakajo, in z občutkom pritiska, da se moraš dobro odrezati. Zdi se, da daješ od sebe vse, kar zmoreš – in to ni enostavno.
Predstavljam si tudi, kako zelo frustrirajoče mora biti, ko se stvari ne razvijajo tako, kot bi si želela. Pri fiziki ti je na primer vse do zadnje naloge šlo zelo dobro, dokler zaradi negotovosti odgovora na tablo nisi napisala, čeprav je bil pravilen. Vem, kako močno lahko strah vpliva na to, da dvomimo vase – tudi takrat, ko imamo prav. To je povsem človeško in se dogaja mnogim (tudi »najboljšim«).
Misel na popravne izpite in možnost padca razreda ti povzroča velik stres – posebej zato, ker si razred enkrat že ponavljala in veš, kakšne so posledice, če se to ponovi. A ne pozabi, da še ni konec. Še vedno imaš čas, da se lotiš učenja in se maksimalno potrudiš pridobiti pozitivno oceno. Prav zato je zdaj res pomembno, da si postaviš jasen in izvedljiv načrt.
Najprej si poglej datume testov, nato pa si razporedi učenje glede na posamezne predmete. Če si vsak dan zastaviš realne, manjše cilje, boš lažje ohranila osredotočenost. Uči se v krajših intervalih, delaj si opombe ali miselne vzorce in se pri vsaki snovi vprašaj, ali jo res razumeš. Pri tem se uči v miru in ne pozabi na krajše odmore. Pomembno je tudi, da se ne učiš do zgodnjih jutranjih ur. Kakovosten spanec je ključen za pomnjenje informacij ter regeneracijo – kot potrebuje počitek telo, ga potrebujejo tudi tvoje misli.
Če ti kakšna snov povzroča več težav, je povsem v redu, da poiščeš pomoč. Lahko se obrneš na učitelja, ki predmet poučuje, ali na sošolko, ki je v njem dobra. Če imaš to možnost, ti lahko koristijo tudi inštrukcije – sploh pri predmetih, kot sta matematika in fizika.
Čeprav je šolski uspeh pomemben z vidika, da olajša pot do želenega poklica, pa te ocene ne določajo kot osebo. Imaš številne dobre lastnosti – trdoživost, vztrajnost, skrbnost – in prav te te bodo dolgoročno vodile k tvojemu cilju.
Popolnoma razumljivo je, da doma določene stvari držiš v sebi – še posebej, če z mamo nimaš veliko pozitivnih izkušenj. A ravno to dodatno otežuje že tako zahtevno situacijo. Vsakdo si zasluži občutek varnosti in da ga po napornem dnevu doma čaka topel objem. Žal mi je, da ti mama tega ne nudi in vem, kako prazno in osamljeno je lahko, ko si tega tako zelo želimo.
Omenjaš tudi, da žal več nimaš osebe, ki ti je bila v šoli v oporo. Iz tvojega zapisa je razvidno, kaj ti je pomenila svetovalna delavka – bila je oseba, ki te je poznala, razumela in podpirala v težkih trenutkih. Popolnoma razumem, da je to izguba, ki boli, in da je težko oziroma nemogoče najti nekoga, ki bi jo popolnoma nadomestil. Menim pa, da bi ti bilo lažje, če bi našla nekoga, kateremu lahko zaupaš vsaj majhen delček tega, kar doživljaš, in ki bi ti lahko pri tem tudi pomagal. Kaj o tem praviš ti?
Pogosto svoje občutke raje zadržimo zase, ker ne vemo, komu bi sploh lahko zaupali. Ampak s tem samo večamo čustveno breme, ki ga nosimo. Zato me veseli, da razmišljaš tudi o psihoterapiji. To je ena najboljših odločitev, ki jih lahko sprejmeš zase. Terapevt ti lahko nudi varen prostor za raziskovanje, pomaga razumeti sebe ter druge, umiriti misli in najti notranjo moč. Kaj meniš, da bi se zgodilo, če bi to željo omenila tudi očetu?
Prosim sporoči mi, kako si trenutno. Držim pesti zate in verjamem, da ti lahko uspe – korak za korakom.
Želim ti vse dobro,
Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
pi
piškotek
piškotek
Objavljeno: 01 maj 2025 19:24
Pozdravljena,
najprej bi se vam rada iz srca zahvalila, da vam lahko zaupam in da lahko z vami delim vse moje občutke in težave.
Glede šole res dajem vse od sebe. Pri fiziki me je bilo res strah. Prvič, ko sem bila mi je učitelj zastavljal res čudna vprašanja. Potem pa se je začel še smejati in me je čisto zmedel in me spravil v jok. Potem je pa še rekel, da se ne rabim jokat, ker mi ni nič takega rekel(nekaj v tem smislu).
Inštrukcije bi mi sicer res koristile ampak je problem v tem ker moja mami misli da imam pri fiziki in matematiki pozitivne ocene. Najbolj me je stran 8. maja, ko so v šoli govorilne ure in moja mami gre in kam bo izvedela za vse moje negativne ocene in itak me bo nadrla in mi bo začela grozit kako me bo dala na socialno da ona ne bo več skrbela zame. Takrat mi bo seveda čisto zbila moralo, ker jaz že imam načrt kako bom vse te ocene popravila. Tisti dan in še naslednjih nekaj dni bom itak seveda po cele dneve v sobi in si niti upala ne bom iz nje. Po vsej verjetnosti bo mami klicala mojega očeta in mu bo vse to povedala in mi bo prepovedala, da bi lahko šla k njemu. Že zdaj ga zelo dolgo nisem videla.
Jaz si zelo želim tudi, da bi našla nekoga kateremu bi lahko zaupala vsaj majhen delček tega kar doživljam. Ampak nevem kdo bi bila ta prava oseba.
željo o psihoterapiji si ne želim ravno omeniti očetu, ker se tako že zelo malo vidiva in slišiva, in on ne bi bil najbolj vesel, če bi to slišal. Najverjetneje bi mi rekel, da jaz tega ne rabim. iskreno ubistvu sploh ne vem kaj bi rekel na to.
trenutno sem zelo žalostna ampak to čim bolj poskušam skrivati in počutim se zelo osamljeno.
lep pozdrav
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
ži
življenje56789
življenje56789
Objavljeno: 02 maj 2025 11:20
Pozdravljena piškotek.
Prebral sem tvojo zgodbo in me je rahlo spomnila na moja leta, ko sta se tudi moja starša ločila. Najhuje je bilo, da se je to zgodilo, ko bi morali starši resno razmisliti o svoji zakonski zvezi, ne pa vse potisniti pod preprogo in iti vsak po svoje. To je najlažje narediti. Potem pa te še vprašajo, pri komu hočeš živeti. To je pika na i. Spomnim se filma Ujemi me, če me moreš, kjer igrata Leonardo DiCaprio in Tom Hanks. Je že star film, ampak zabaven in zelo poučen. In v tem filmu vidiš, kako pomembno je imeti nekoga, s katerim se lahko pogovoriš o ključnih težavah, zlasti, če se to zgodi že v mladih letih. To niso le koraki, to je proces. Še posebej zdaj, ko si v najstniških letih, zahteva čas in resen pogovor. V današnjem svetu, polnem hitenja in brez premisleka, je še težje, ampak mislim, da so še vedno ljudje, ki ti lahko pomagajo. Moja zgodba je tudi podobna, saj sem dolga leta vse nosil v sebi. V osnovni šoli sem imel slabe ocene, doma pa sem se o tem pogovarjal. Neke dni pa vse enostavno izbruhne ven, kar ni dobro za duševno in telesno zdravje. Zdaj, tudi jaz tečem ven, ampak še vedno imam v podzavesti tiste neprijetne trenutke, ki so se mi zgodili. In rabil sem res veliko časa, da sem se z njimi spopadel. Lahko se tudi meni zaupaš, če želiš, sem tu za pogovor. Pomemben je resen pogovor, ne pa prelaganje na pozneje. Skozi čas sem prebral nekaj člankov o človeških možganih. Če niso na pravem mestu, če psiha ne deluje, potem je težko pričakovati dobre rezultate. Lahko mi verjameš, ker se tudi jaz nisem mogel učiti, ker me je nekaj preganjalo v ozadju. Tudi če greš ven ali samo na zrak. Na koncu vsi potrebujemo nekoga, na kogar se lahko obrneš, če so težave.
Seveda, sem tukaj za vsak pogovor, če rabiš.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Špela Dugonik
Objavljeno: 06 maj 2025 19:45
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
tudi sama sem iskreno hvaležna, da mi še vedno zaupaš svoje misli in občutke – to mi res veliko pomeni.
Zelo mi je žal za to, kar se je zgodilo pri fiziki. Čeprav ti je učitelj rekel, da ni bilo “nič takega”, je zate bilo. Biti izpostavljen pred razredom, ko si že pod stresom, potem pa slišati nenavadna vprašanja in se znajti v zmedi – vse to ob prisotnosti učiteljevega smeha – je lahko izjemno boleče in zlomi kogarkoli. Navsezadnje bi moral učitelj nuditi varnost in podporo, ne pa povzročiti še večje stiske.
Inštrukcije meniš, da bi ti koristile, a te skrbi položaj, v katerem si, pri čemer mama sploh ne ve, kakšne ocene imaš pri fiziki in matematiki. Verjamem, da to predstavlja dodatno obremenitev, saj ti manjka prostor za odprt pogovor o težavah. Vem tudi, da je pomoč včasih težko iskati, še posebej, ko želimo svoje težave zakriti. Morda je lahko prvi korak to, da za pomoč poprosiš sošolca ali sošolko (seveda lahko tudi koga iz drugega razreda, če v tvojem ni nobenega takšnega). Za to tvoja mama ne bo vedela, če ji ne poveš. Če ti je kateri od učiteljev bolj blizu, lahko tudi njega/njo prosiš za usmeritve, dodatne vaje ali razlago – večina ceni, ko učenec pokaže pobudo. Pri fiziki morda druga učiteljica, ki ji omenjaš. Bi šlo?
Vidim tudi, da te močno bremenijo prihajajoče se govorilne ure. Je pa v takšnih trenutkih včasih dobro razmisliti, kako lahko sami prevzamemo vsaj majhen del nadzora nad dogajanjem. Če veš, da bo mama izvedela za ocene, bi morda bilo lažje, če ji sama poveš že prej – tako bo informacija prišla od tebe in ne nepričakovano od druge osebe. S tem pokažeš, da ne skrivaš težav, temveč jih želiš reševati. Pri tem ji lahko predstaviš tudi svoj načrt za učenje, kar bo pokazalo, da si k problemu pristopila aktivno.
Morda pa lahko razmisliš tudi o tem, da se pred govorilnimi urami pogovoriš z razredničarko_jem ali katerim drugim učiteljem, ki mu zaupaš, in razložiš situacijo (vključiš tudi skrb glede tega, kako bo mama reagirala). Kaj meniš o tem?
Pišeš tudi, da bi želela občutke deliti z drugo osebo v tvoji okolici, a ne veš, s kom. Verjamem, da taka oseba, ki bi te znala slišati in sprejeti, obstaja. Mogoče ni očitna že na prvi pogled – lahko je to šolska svetovalna delavka, učiteljica, kakšen sorodnik, ali kdo izven družine. Lahko začneš tudi pri osebi, ki se ti preprosti zdi "v redu" (zapomni si: majhni koraki).
Kar se tiče psihoterapije oziroma drugih oblik pomoči – razumem, da o tem ne želiš govoriti z očetom, saj ne veš, kako bi reagiral (zgolj predstavljaš si lahko). Če je to nekaj, kar bi želela raziskati, te pri tem spodbujam, v nasprotnem primeru pa te toplo vabim na ponoven pregled drugih virov pomoči – pomembno je le, da nekje začneš. Med drugim so tukaj na primer številne anonimne in brezplačne telefonske linije (npr. TOM telefon) ali svetovalne točke, na voljo za pogovor pa so tudi naši strokovnjaki (urnik preveri tukaj). Je kaj takšnega, da ti pade v oči?
Razumem, da si trenutno žalostna in osamljena ter tudi, da skušaš to skrivati. Tvoje doživljanje je upravičeno. Veliko nosiš na svojih ramenih in predstavljam si lahko, kako težko ti mora biti. A vedi, da nisi sama, tudi takrat, ko se tako zdi.
Držim pesti zate,
Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
ir
iris_tuki2012
iris_tuki2012
Objavljeno: 07 maj 2025 15:22
pozdravljena,
Jaz mam tudi ful velik problem z kazanjem negativnih custev in sem se tudi ze samoposkodovala, ampak sem zdaj zdrzala brez ze cez 3 mesce in sem veliko bolje tako da ti bi samo rada rekla, da stvari res grejo na bolje cez nekaj casa in da verjamem da bos nasla nekoga da mu vse zaupas, jaz sem tudi, in bos spet ok, nisi sama v tem, veliko ljudi se sooca z takimi stvarmi, in ti moram recit da jaz na tvojem mestu nebi zdrzala in da si ful mocna.
Srecnoo <3
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.