Rabim pomoc????????‍♂️

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen! 

Ja, stiska, ki jo opisuješ, zveni zelo neprijetna, zato je super, da si se odločil pisati na naš forum. Pa poglejva.

Verjamem, da se počutiš, kot da je nekaj narobe s tabo. Ko izgubimo nadzor nad svojimi mislimi in čustvi, se zdi, kot da je nekaj v nas "odpovedalo". V resnici pa se bolj verjetno dogaja nekaj drugega. V adolescenci v naši glavi poteka nadgradnja. Nekaj časa bo še trajala (bolj intenzivna faza), potem pa se bo postopno stabilizirala. Torej, občutek te ne vara, ampak je del povsem normalnega razvoja možganov. Res je le, da nekateri to občutijo bolj blago, drugi pa - malo manj blago. ;)

Overthinking ali pretirano razmišljanje je del tega. Nisi pa pred tem povsem nemočen. Prav tako se da naučiti precej dobro obvladati izbruhe jeze - drugače kot s samopoškodovanjem. V nadaljevanju ti bom predstavila nekaj vaj, še prej pa bi rada poudarila sledeče: treba bo vaditi. In ne obupati, če kdaj ne uspe. Ni namreč mišljeno, da potem ne boš nikoli več imel teh občutij. Gre bolj za to, da jih zmanjšaš vsaj do stopnje, ko postane življenje bolj znosno. Ni ti treba postati popolnoma obvladan človek, nihče od nas ni in še najbolj uravnovešenim med nami kdaj življenje prinese kaj, ko povsem izgubijo tla pod nogami ... Samo, da veš. Že sedaj si okej. :)

Torej, zadevo lahko primerjava s treningom kateregakoli športa. Če karikiram z zelo ekstreminim primerom: Pogačar ne bi 5-krat zmagal na Touru, če bi šel pri 17-ih na kolo samo desetkrat in potem obupal. ;) Tudi naši možgani se skozi nadgradnjo utrjujejo tako, kot z njimi ravnamo. Če vsakič znova dovolimo, da zbezljajo (panika, agresija, obup), se bo utrjeval ta vzorec. Če pa jih dresiramo za regulacijo, se bodo počasi navadili pomagati nam počutiti se bolje.

Izražanje čustev je povsem zdrav del izkušnje biti človek, se pa pri tem vsi vsaj malo razlikujemo. Če ti gre na jok, jokaj, če ti ne gre na jok, se seveda nima smisla siliti. Ampak lahko pa narediš kaj drugega.

Lahko greš v gibanje: tek, metanje na koš, hitra hoja, metanje nogavic/žoge iz blaga v zid. Lahko greš v kreativnost: pisanje dnevnika, pesmi ali proze, risanje, špilanje kitare ... Lahko preizkusiš tehnike za sproščanje napetosti, ki simulirajo samopoškodovanje, a te ne poškodujejo: greš pod ledeno mrzel tuš, lahko pa pod mrzlo vodo daš samo obraz ali zapestja, lahko si s kulijem rišeš po koži (ne do krvi, seveda) ali pokličeš prijatelja in se mu izpoveš. Lahko daš gor kak komad, ki ti je ful všeč (obvezno zelo na glas ;)).

Nekaj konkretnih vodenih vaj za sproščanje jeze imaš tule. Ful priporočam.

Overthinking se da ustavljati na podoben način. Neželene misli lahko preprosto preusmeriš, lahko jih analiziraš, lahko pa tudi samo opazuješ in se vanje ne vpletaš. 

Če želiš, se lahko še bolj poglobiš v naše nove spletne tečaje - delaš samostojno in v svojem ritmu, samo treba je biti vztrajen. 

In če boš imel še kakšno vprašanje, se seveda lahko vedno oglasiš tule ali pa v klepetalnici v živo. Še zlasti je to pomembno, če je v ozadju tvojih občutkov kaj globljega in bi želel o tem povedati kaj več. Velja?

Za začetek pa upam, da ti pride prav vsaj kaj od naštetega in da ti vsaj malo olajša napetosti.

Čim bolj sproščeno poletje v družbi tvojega dekleta ti želim,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo!

Kako si danes? Ko si nam pisal, si zvenel zelo potrt. Napisal si, da se je vse podrlo. Upam, da danes že malček drugače vidiš stvari. Žal mi je tudi zaradi dekleta.

Veš, ta občutek brezupa je pri okrevanju žal precej pogost. Ampak je del okrevanja. Ne pomeni, da nič ni bilo vredno. Še posebej zdaj ti priporočam, da vztrajaš pri novih navadah. Kakšen zelo črn dan bo zagotovo še prišel. Gre za to, da te le-ta ne vrže več s tira. In postopno te res ne bo. Poudarjam - postopno, te stvari se ne spremenijo čez noč. Verjetno pa se strinjaš s tem, da večina stvari v življenju, ki so kaj vredne, terja tako čas kot vztrajanje.

Življenje ni nekaj, kar bi bilo ali ne bi bilo naklonjeno - ljudem, živalim, rastlinam. Življenje samo je. Odvzemi si breme, da moraš nekaj biti, da moraš nekaj doseči. Pri tem, da si prišel na svet, nimaš nič. Nič manj pomemben nisi kot vsi ostali, ki smo sočasno s tabo na tem planetu. Imaš doma kakšno žival? In če ne, lahko v misli prikličeš eno živalico, ki ti je všeč? Vprašanje: se ona sprašuje, ali je dovolj sposobna, koristna, pomembna? Ne. Samo je in vsakič hvaležno sprejme, kar se ji dobrega ponudi. Vmes si pa tudi kaj vzame (in samo toliko, kolikor res potrebuje). ;)

Če pogledava vse "pomembneže" tega sveta, veliko pogosteje delajo škodo svetu kot prinašajo rešitve in dobre stvari. V resnici si lahko najbolj koristen že z najmanjšimi dejanji. Da objameš nekoga, ki te ima rad. Da zaliješ rožo. Da pospraviš sobo ali posodo v kuhinji. Da nekoga, ki je osamljen, vprašaš, kako kaj je. Da nekoga, ki ima veliko dela, vprašaš, ali lahko kaj pomagaš. In podobno. 

To je več kot dovolj. Si že dovolj. Okej človek si, prisežem! To vem zato, ker nisi ne morilec, ne posiljevalec, ne nasilnež.

Predvsem pa - nisi sam. Še piši, če ti bo težko, ok? :)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Me veseli, da si bolje. :)

Kot rečeno, razpoloženje kdaj močno zaniha in to ni nič nenavadnega.

Želim ti, da bi bilo čim več takih dni, kot je bil tale.

Če pa bi še kdaj potreboval, smo tu. :)

 

Vse dobro tudi tebi,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja