POGOSTI NAPADI JEZE

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Hvala, da si se obrnila na našo svetovalnico in nam zaupala svojo težavo. Iz tvojega zapisa je moč razbrati, da si se znašla v precejšnji stiski in verjamem, da ti trenutno ni lahko.

Če prav razumem, imaš težave z jezo – se hitro razburiš, potem pa se imaš težavo umiriti. Jeza se ti pojavi tako doma, zaradi sorojencev, ki ti nagajata in zahtev staršev, prav tako pa jezo občutiš tudi v šoli, zaradi sošolk, ki govorijo laži o tebi. Ob tem imaš občutek, da ti nihče ne verjame.

Razumem in verjamem, da ob opisanih situacijah občutiš jezo, ki je lahko zelo močno, intenzivno čustvo. Jezo po navadi občutimo v situacijah, ko zaznamo, da se dogaja krivica, ko nekdo krši naše osebne meje, lahko pa tudi, če naše osnovne potrebe niso zadovoljene. Jeza je čustvo, ki nas opremi z neke vrste energijo, motivacijo, zato da bi spremenili, to kar nam ni všeč. Je pa lahko velik izziv v trenutku, ko smo jezni, jo izraziti na ustrezen način in se umiriti. Veliko ljudi ima s tem težave, tudi zaradi tega, ker se jezo pogosto tretira kot »slabo« čustvo, za katero je bolje, da ga ne občutiš oz. da je prepovedano biti jezen. Kar nikakor ni okej. Vsako čustvo ima svoj namen, pomembno je to, da se naučimo na primeren način uravnati svoja čustva. Je pa pri jezi to toliko večji izziv, ker nas jeza potiska v akcijo in je to energijo težje uravnati. Zelo super se mi zdi, da si ti sama pri sebi že prepoznala, katero čustvo občutiš, katere situacije v tebi zbudijo jezo in da tudi že sama iščeš načine, kako se s tem soočati. Bravo za to! So to veliki in pomembno koraki. O jezi in kako jo obvladati, lahko najdeš veliko člankov na naši spletni strani v rubriki »Za krmilom svoje jeze« (https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/?topic=23).

Na koncu vprašanja si omenila, da si poskusila že vse dihalne vaje in ne pomaga. Kot sem omenila, je jeza čustvo akcije in nas želi potisniti v neko delovanje, zato jezo lažje predelamo s pomočjo aktivnega delovanja. Je pa res, da v danem trenutku ni vedno to mogoče. Npr., če te v šoli med poukom razjezi sošolka, nimaš možnosti, da bi šla nekam ven in npr. odtekla nekaj krogov. Za take trenutke je super, če imaš kakšno dihalno tehniko, s katero se pomiriš, nekaterim pomaga tudi kakšno štetje ali pa stiskanje antistres žogice. Ko pa npr. prideš domov, pa je dobro da poskusiš to jezo preusmeriti v aktivnost – za ene je to šport (npr. tek), nekaterim pomagajo sprehodi, spet drugim pomaga, da grejo v gozd in kričijo, nekaterim pomaga kričanje v blazino, trganje papirja, močno čečkanje po papirju. Kar bi ti priporočila je, da poskusiš s pisanjem dnevnika oz. da preprosto na list papirja/v beležko zapišeš vse, kar v tistem trenutku čutiš, vse misli, ki se ti pojavijo. Že to, da boš izlila svojo jezo na papir, ti lahko prinese olajšanje. Ne pozabi – papir prenese vse in če boš v tistem trenutku začutila, da bi napisala kakšno grdo besedo, jo zapiši. Tisto je samo za tebe in ne bo noben drugi tega bral. Nadalje kar lahko probaš je tresenje telesa – nastaviš si glasbo, ki ti je všeč in ki je malo bolj živahna. Potem pa 2-3 minute pleši in tresi svoje celotno telo, od glav do stopal, čisto vse. Ne sekiraj se, kako izgledaš, bolj boš stresla svoje telo, bolj se bo tvoje telo otreslo stresa in jeze.

Omenila si tudi, da te moti nagajanje sorojencev in to da npr. mama odloča, kako se moraš obleči. Razumem in verjamem, da te to moti in jezi. Lahko se poskusiš o tem na miren način pogovoriti z mamo. Pri tem si lahko pomagaš z načinom komunikacije, ki ima tri dele:

1) Najprej poveš, kaj je tisto, kar te moti. (Na primer: Ni mi všeč, da si nikoli ne morem sama izbrati, kaj bi imela oblečeno za šolo).

2) Potem poveš, kaj ti ob občutiš, katera čustva začutiš. (Na primer: Ob tem se počutim jezno in žalostno, imam občutek, da mi ne zaupaš).

3) Na koncu pa poveš, kaj si ti želiš. (Na primer: Želela bi si, da bi našli način oz. sklenili dogovor, kako bi lahko sama sprejela odločitve in bi bilo obema v redu).

Ti seveda povej svoje misli, občutke in želje. Dodatno kar bi ti jaz priporočila pa je, da poskusi vsak dan ali pa vsaj nekajkrat na teden nameniti nekaj časa za sebe in delaj v tistem času nekaj kar tebe veseli in da lahko počneš točno tako kot si ti želiš – naj je to ustvarjanje nakita, risanje, slikanje, kuhanje, ples, kakšen šport. Karkoli kar te veseli in kjer lahko sama odločaš, kako si želiš neko stvar ustvariti ali izpeljati. Lahko je to tudi vroča kopel, kjer se boš sprostila, da greš sama na sprehod, bereš knjigo… Kakšen uporaben nasvet pa lahko najdeš še tudi v našem priročniku: https://live.editiondigital.com/e/221cpgqsc/prirocnik-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje#!page1.

Na koncu si omenila, da bi si želela pomoči oz. pogovora. Glede na vse opisano in da je že bilo tako hudo, da si se tudi samopoškodovala, bi ti res toplo priporočila, da si poiščeš strokovno pomoč. Imate mogoče na šoli šolsko psihologinjo/psihologa in bi se lahko z njo/njim o tem pogovorila? Ali te v šoli noben ne sliši in razume? Pomoč lahko poiščeš oz. jo s starši poiščete tudi v vam najbližjem zdravstvenem domu, kjer se lahko naročite na obravnavo k psihologu. Na žalost so trenutno precej dolge čakalne dobe in se lahko zgodi, da boš nekaj časa čakala na obravnavo. Morebiti lahko poskusite poiskati pomoč tudi tukaj: https://posvet.org/. Kako se s staršema o tem pogovoriti, si lahko nekaj več prebereš v naslednjem članku: https://www.tosemjaz.net/razisci/druzina-prijatelji-in-vrstniki/mami-oci-imam-problem-se-lahko-pogovorimo/.

Vem, da sem ti zapisala, kar nekaj informacij in dodala veliko povezav. Upam, da ti bo kaj v pomoč. Če pa ti kaj ne bi bilo povsem jasno, pa ti z veseljem dodatno razložim. Prav tako, če bi potrebovala kakršnokoli pomoč pri iskanju strokovne pomoči ali karkoli drugega, se prosim ponovno oglasi. Smo tu za tebe in ti bomo z veseljem pomagali. Pogumna si in verjamem, da ti lahko uspe se naučiti, kako uspešno obvladati svojo jezo.

Objem, 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Sem vesela, da si se ponovno oglasila. Vidim, da imaš prijateljico, ki se sooča s hudo stisko in zelo lepo od tebe, da si ji opora in ji pomagaš, kot ji lahko.

Če o svojih težavah ne spregovorimo, drugi ne morejo vedeti zanje, tudi psihologinja ne. Čisto vsak se lahko v življenju sreča s težavami, za katere rabi strokovno podporo in pomoč. V tem ni nič slabega, nič narobe. Prav je, da gremo po pomoč. Zato nič ne skrbi. Pojdi do psihologinje, ji povej, da se soočaš s težavami, o katerih bi se rada z njo pogovorila in jo prosila za pomoč, nasvete. In to je to, ni potrebno nič komplicirati.

Če boš še kaj potrebovala, smo tu za tebe.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psihologije