Odnos z mamo doma

Živjo, potrebujem pomoč, ker sem res zmedena glede odnosa z mojo mamo. Imam občutek, da me vse, kar naredi, samo spravi ob živce. Ko je bila na potovanju v Nemčiji, je bilo doma mirno. Moj ati me je pustil pri miru, ni bilo kričanja, nihče se ni z nikomer prepiral, nisem jokala, vse je bilo bolj sproščeno. Ampak takoj, ko se je vrnila, so se začeli prepiri, kričanje, vse me začne motiti. In ne gre za to, da je ona grozna oseba – zna biti res prijazna, se pogovarjava o marsičem, ampak ko pride domov, dobim občutek, kot da ne morem zadihati. Takoj mi začne govoriti, naj nekaj naredim – pospravi sobo, pojdi se učit, pojdi ven s psom – vse hkrati. In če nekaj naredim, kot na primer učim se, me čez pet minut že zmoti z novo nalogo. Počutim se, kot da se nikoli ne morem sprostiti ali imeti miru.

Pred nekaj dnevi sva imeli dogovor, da če bom pospravljala kuhinjo in sobo, mi bo pomagala kupiti torbo, ki si jo želim. Danes sem kuhinjo očistila, vse razen ene skodelice, krožnika in nekaj nožev v umivalniku. Prišla je domov in se začela dreti, da je kuhinja neurejena, da torbice ne bom dobila. Potem je prišla v mojo sobo in rekla, da je »obupna«, čeprav so bile na tleh samo njena torba, ene hlače in nakupovalna vrečka. Zdelo se mi je tako nepošteno. Počutim se, kot da karkoli naredim, ni nikoli dovolj.

Poleg tega me moti, da je stalno na telefonu, ampak meni reče, da nima časa za počitek in da moram jaz vse postoriti. In če ji kaj rečem nazaj tudi v šali, se razjezi. Danes me je celo porinila v sobo, ker sem nosila kratke pižama hlače in čipkast top. Rekla je, da se ne smem tako oblačiti po hiši. Da se ne smem afnat in neke fore. Nič ni bilo neprimerno, samo pižama. Počutim se, kot da ne smem biti jaz. Hkrati pa se počutim še krivo, ker imam takšna čustva do nje.

Prosim za nasvet, kaj naj naredim? Ji naj poskusim sama povedati? Kako naj ji to povem, da ne bo izpadlo, kot da jo napadam? Počutim se, kot da mi bo eksplodirala glava, ko jo slišim govoriti, in nočem več živeti v takšnem stresu. Hvala vnaprej za vsak nasvet.

Počutim se čisto isto kot ti, mama me nikoli ne pusti pri miru, vedno nekaj zahteva od mene in nikoli ni zadovoljna neglede na to kaj naredim, ne zaveda se da se trudimo in da nerabi samo ona pocitka, okej razumem da so mame ze starejse in da delajo, ampak mi najstniki tud rabimo pocitek in malo neznosti in prijaznosti. Kadar ji pa povem kako se pocutim, da mi ni vsec to kako me skos kritizira itd. pa je spet problem, rece da ni res in zanika, rece tudi da sem lahko vesel da imam tako prijazno mamo kot njo. Dere in jezi se namene namesto da bi se kdaj pogovorila o mojih prijateljih ali splosno o mojem zivljenju. razmem te, nisi sama v tem, Lp