Odlašanje

Odgovor svetovalke:

Draga Sophie, 

super, da si se oglasila na forumu. V chatu nama je zmanjkalo časa za poglobljen pogovor, sploh, ker je bilo le še nekaj minut do konca termina.

Če sem si prav zapomnila, si trenutno na študiju v tujini. Drži? 

Biti uspešna, opraviti dobro izpite, biti razgledana, prebrati knjige, početi to in ono, izstopa iz tvojega zapisa, ob tem pa tudi govoriš o perfekcionizmu, pa o togi miselni naravnanosti in težjem prilagajanju, pa situacijah, kjer bi rada, pa si ne dovoliš česa narediti prej kot tistega, kar je bilo že prej na listi. In vse to te je začelo ovirati, kako biti in doseči zastavljeno, biti dovolj ambiciozna, hkrati pa govoriš o kar nekaj ovirah, ki ti to na obdobja preprečujejo. 

Pred tabo je študijsko gradivo, ki se ga moraš naučiti za izpit, za zapis seminarske naloge, drugih obveznosti. Ocenjuješ, da si prepozna, da te skrbi ali boš zmogla vso snov obdelati, čeprav moraš, čeprav si želiš cilja, ki je pred tabo. Pa ne gre v prvi korak k učenju, ne v drugi... itd. 

Kako naj vendarle začnem, ko pa vem, "slutim", si napovedujem, da bom težko uspešna, popolna, znala vse. Kaj lahko v takem primeru naredim - poskušam se začeti učiti, a odlašam, ob tem pa se pod površjem skriva morda strah povezan z nedoseganjem visoko postavljenih ciljev. Kaj temu sledi? Odmik, ali pa odlašanje in s tem opravičevanje situacije - saj je premalo časa itd. Tako vzroki mojega "nedela" postanejo zunanji. 

Biti popoln, ob tem pa še misli - moram, a ne smem prej tega naredit, ker moram najprej tisto itd. Sprašujem se ali imaš rituale npr. nujno oprati roke, sicer ne jem; pojav vsiljivih misli, naučiti se je potrebno popolno, sicer..., pa tudi spremembe, nepričakovani dogodki so zame naporni, me blokirajo, ne zmorem fleksibilnosti, ki bi jo zahtevali od mene ali pa jo jaz zahtevam od sebe. In to ob vključevanju še v novo izobraževalno okolje, ki zahteva precej napora, prilagodljivosti in pričakuje rezultate (poleg že visoko postavljenih lastnih pričakovanjih). 

Kaj se zares dogaja s tvojimi možgani bom jaz težko presodila, sklepam pa lahko, da velja razmisliti o vzrokih odlašanja skozi zgoraj nevedene razmisleke in ob tem tudi raziskati vprašanje zakaj si postavljati vse te omejitve. Se strinjaš, da je to precej naporno?!

Del rešitve je vsekakor razmislek in na podlagi tega načrt, ki ga ne boš spreminjala, kdaj začneš in kakšna so tvoja pričakovanja, kaj boš storila, ko ne bo šlo v skladu s tvojimi stališči, pričakovanji. Enako je tudi z ocenami. Drži se načrta, pri tem pa se, ob tem, če ne bo šlo, ne dovoli pretentati možičku, ki ti sedi na rami, da se sploh ne splača začet, če ne bo boljše. Seveda se ob tem pojavi vprašanje ali je to tako pri vseh predmetih ali le nekaterih, v vseh ali le nekaterih življenjskih situacijah? Kaj bi bil vzrok? Vsekakor vredno raziskati. Tako kot si brala o odlašanju, ki ima svoj pomen, bi ti morda predlagala, da si prebereš prispevek o perfekcionizmu npr. https://www.tosemjaz.net/razisci/sola-ucenje-in-prosti-cas/obvladajmo-perfekcionizem/ in pa prispevek o miselnih pasteh, ki ti bodo morda dale odgovor zakaj tudi lahko funkcioniraš kot si zapisala: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/analiza-misli-ali-izzovi-svoje-anksiozne-misli/.

Nikakor ne bi želela, da bi te branje potegnilo v vrtinec samodiagnosticiranja. Želim si, da bi morda usmeritve iz teh prispevkov in razmislekov skozi zapis, ki je pred tem, imela kot prostor za razmislek in oblikovanje možnih oblik samopomoči. Ena od teh je lahko prvi mini korak, kaj bi bilo zate dovolj sprejemljivo, da bi poskusila in kako bi se lahko ob tem nagradila, izrazila hvaležnost. Bi to šlo?

Pred tabo je tudi poletje. Kako ga boš preživela? S prijatelji, knjigo, kaj te navdušuje?

Sopfie, oglasi se še. Vesela bom tvojega odgovora, razmislekov.

Želim ti prijeten konec tedna in vse dobro,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja