Nevem tocn

Odgovor svetovalca:

 Draga Mala.

Slišim tvojo stisko. Veliko stvari te zelo skrbi in občutek imaš, da je vsega preveč. Naštevaš stres zaradi šole, veliko premlevaš skrbi in pogosto jokaš, nimaš samozavesti, strah te je pristopiti k drugim, strah te je, kaj si bodo mislili … In začela si tudi z rezanjem. Drži, čas je, da nekaj ukreneš. Zato je super, da si se obrnila na nas. Poiskati pomoč, informacije, nasvet – karkoli, kar bi lahko pomagalo, je prvi in najpomembnejši korak!

Najprej rezanje. Zakaj pa ti misliš, da potrebuješ tako skrajno obliko bolečine in samopoškodovanja? Iskanje pozornosti je normalno, vsi potrebujemo pozornost drugih, zlasti pri tvojih letih. Ampak zakaj na tako boleč način? Bi jo lahko poiskala na bolj do sebe prijazen način? Morda tako, da spregovoriš, prosiš, da se ti prisluhne?

Pišeš, da veliko večerov prejočeš, tudi če ne veš zakaj. Obdobje najstništva žal prinaša ogromne čustvene in duševne spremembe, razpoloženje lahko zelo niha in gre iz ene skrajnosti v drugo. To je zelo naporno, ampak vse to je del normalnega odraščanja. Pomembno pa je, kako se na vse te čudne in težko obvladljive občutke odzoveš – kaj z njimi potem narediš. Če mene vprašaš, je jok povsem zdrav način. Daj si duška! Vsekakor naredi manj škode kot rezanje, ki pa lahko pusti posledice za vselej. Enkrat bo pubertete in tudi teh napornih čustev konec, koža pa lahko ostane polna brazgotin. Kaj ne bi bilo škoda?

To, da se težje približaš drugim, še ne pomeni, da je s tabo karkoli narobe. Pač nismo vsi »socialni ptički«. In bolj kot samozavest je pomembno samospoštovanje. Začni graditi na njem. Najprej tako, da ničesar na sebi ne jemlješ za samoumevno: zdravje, sposobnost učenja, gibanja, igranja na inštrument, zmožnost imeti rada, razvijati zanimanja in vrednot ... To je ogromno bogastvo, ki ga nosiš v sebi in s seboj. Okoliščine se bodo do odraslosti še zelo spreminjale, iz OŠ boš šla v SŠ in potem na fakulteto ali v službo … Največje priložnosti za spremembe in spoznavanje novih ljudi imaš še vse pred seboj. Edino, kar je in bo vedno s tabo, pa si ti sama. Čuvaj to!

Strinjam se s tabo, da pri 13. letih pri učenju ne potrebuješ več pomoči staršev. Podpora z njihove strani je super, a naj bo ta predvsem moralna. Mama ti je pokazala, kako si lahko olajšaš učenje, zdaj pa prevzemi stvari v svoje roke. Naredi si načrt učenja. Če ne maraš sedeti za knjigami in zvezki po več ur skupaj, potem si snov razdeli dovolj vnaprej na več dni in za manj časa. Ena super tehnik za učenje je pomodoro, predstavljena je tule. Če bi se rada znebila odlašanja, upoštevaj napotke, ki so opisani tule.

Ob težjih snoveh in izzivih se še vedno lahko obrneš na druge, morda na učiteljico, sošolke ali sošolce, ki snov že obvladajo, v skrajni sili pa so na voljo tudi inštrukcije. Gre bolj zato, da si začenjaš sama organizirati pomoč, ki jo potrebuješ. Pomoč boš tu in tam še vedno kdaj potrebovala, tudi ko odrasteš. Vsi jo kdaj potrebujemo, tudi jaz. :)

Stres je na žalost obvezni del življenja, ni pa obvezni del življenja, da nas stres izmuči. Že zgolj dober načrt in realna pričakovanja do sebe lahko ogromno pomagajo. Vabim te tudi, da si pogledaš še tale priročnik. V njem najdeš številne uporabne nasvete in vaje, kako se sprostiti, ko to potrebuješ, pa tudi ideje, kako biti do sebe bolj prijazna, kako se lotiti reševanja problemov, kako krepiti pozitivno samopodobo in še mnogo drugega.

Če boš potrebovala dodatno spodbudo, pa se kar še oglasi. :) Vesela bom, da se oglasiš tudi, ko ti bo kaj dobro uspelo. In prepričana sem, da ti bo!

Toplo te pozdravljam,

Maruša Bertoneclj, univ. dipl. socialna pedagoginja