Nekakšen čuden občutek

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena, 

Najprej se ti opravičujem, ker si morala na odgovor malo počakati. Upam, da bo vseeno pravočasen in ti bo v pomoč. Pišeš, da se že nekaj časa srečuješ z občutkom, kot da ti nisi ti in da stvari, ki se ti dogajajo, niso resnične, temveč jih samo gledaš. Takšno doživljanje se po navadi pojavi na novih krajih, kjer še nisi bila, in takrat, ko si sama in se z nikomer ne pogovarjaš. Praviš tudi, da pogosto občutiš strah v zvezi s prihodnostjo in izgubo ljubljenih oseb. Strah te je tudi, da je s teboj nekaj narobe, ker doživljaš stvari, ki si jih ne znaš razložiti.

Naj te takoj pomirim, da se to, kar doživljaš, pri ljudeh ne pojavlja redko in zagotovo nisi edina s takšnimi občutki. Čeprav je takšno doživljanje neprijetno, ni nevarno in navadno izzveni samo od sebe, lahko pa ga zmanjšamo tudi z različnimi tehnikami. Občutek, da nisi ti in da svoje življenje zgolj opazuješ, se imenuje depersonalizacija. Simptomi depersonalizacije vključujejo občutek odcepljenosti od lastnih misli, občutkov ali telesa, zato se nam takrat lahko zdi, kot da sebe opazujemo od zunaj. Lahko imamo občutek, da so naši deli telesa drugačni ali da sploh niso naši. Svoje telo in duševnost lahko čutimo na drugačen način ali pa celo ne čutimo ničesar. Takšnega doživljanja se pogosto prestrašimo ali si mislimo, da izgubljamo razum oz. da je z nami nekaj hudo narobe. V resnici pa je to stanje večinoma povezano z motnjami razpoloženja (npr. depresijo ali anksioznostjo), stresnimi in travmatskimi izkušnjami ali zlorabo psihoaktivnih substanc. Glede na to da sama poleg depersonalizacije doživljaš veliko občutkov strahu, menim, da gre pri tebi za obliko anksioznosti. Več o pojavu depresonalizacije si lahko prebereš na tej povezavi, članke na temo anksioznosti pa najdeš v tejle naši rubriki  pod zavihkom "Stres in anksioznost".

Že sama si ugotovila, da ti pri premagovanju občutka depersonalizacije pomaga, da se z nečim zamotiš. To je lahko pogovor z drugo osebo ali ukvarjanje s prijetno aktivnostjo. Predvsem se v takih trenutkih priporočajo telesna aktivnost, delo z rokami in koncentracija na miselne naloge (npr. reševanje ugank, križank, sudokuja,...). Podobno velja tudi za situacije, ko doživljaš intenzivne občutke strahu, ki so verjetno prav tako povezani z anksioznostjo. Kadar te strah in neprijetni občutki preplavijo, je priporočljivo, da se lotiš kakšne telesne dejavnosti ali tehnike sproščanja. Obstaja veliko različnih tehnik, od bolj telesnih, kot sta denimo joga in postopno mišično sproščanje, do različnih dihalnih tehnik, meditacije, vizualizacije ipd. Če se s takšnimi tehnikami še nisi srečala, se lahko z njimi seznaniš s pomočjo zvočnih gradiv za samopomoč, ki jih prav tako najdeš v tej rubriki. Se oblike sproščanja, pri katerih se osredotočaš na lastno telo in misli, odsvetujejo v trenutkih, ko je prisotna depersonalizacija. Takšne tehnike raje izvajaj, kadar se počutiš "le" tesnobno oz. prestrašeno, lahko pa jih vadiš tudi, ko se počutiš čisto v redu. Pogosteje kot izvajamo tehnike sproščanja, manj bo trenutkov, ko se bomo počutili slabo in neprijetno.

Svetujem ti tudi, da se o svojih občutkih kdaj pogovoriš z osebo, ki ji zaupaš in veš, da te ne bo obsojala. Na ta način se boš lažje že sproti znebila neprijetnih misli in občutkov, posledično pa bo verjetno manj trenutkov, ko se bo stiska stopnjevala do močnega strahu in depersonalizacije. V kolikor ti moji nasveti ne bi bili v pomoč ali bi se doživljanje neprijetnih občutkov stopnjevalo, pa bo najbolje, da se pogovoriš s strokovnjakom za duševno zdravje. Seznam različnih virov pomoči najdeš tu.

Želim ti prijetne in sproščujoče počitnice ter vse dobro v novem letu. Če imaš še kakšno vprašanje ali pomislek, pa veš, kje me najdeš. 

Lepo bodi,

Anja Rakovec, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Ponovno pozdravljena,

Popolnoma razumem tvojo skrb, saj gre za precej neprijetna doživetja. Kot sem omenila, so občutki depersonalizacije zelo verjetno povezani z visoko ravnjo anksioznosti, ki jo opisuješ (pogostimi in močnimi občutki strahu v zvezi z različnimi stvarmi). Pogosto se zgodi, da se občutki anksioznosti in depersonalizacije z razvojem zmanjšajo ali celo izzvenijo. Tudi zdrav življenjski slog in redno izvajanje tehnik sproščanja so lahko pri tem v veliko pomoč. Pri nekaterih posameznikih pa lahko ti občutki vztrajajo dalj časa in v takšnih primerih je priporočljivo, da se oseba obrne na psihologa oz. psihiatra ter se vključi v psihoterapevtsko obravnavo. Prav psihoterapija se namreč najpogosteje uporablja za zdravljenje depersonalizacijske motnje.

Če se ti zdi, da te opisani občutki že sedaj močno obremenjujejo in ovirajo v vsakodnevnem življenju, pri ukvarjanju z aktivnostmi in v odnosih z drugimi, ti svetujem, da se obrneš na psihologa v enem izmed centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov (seznam teh centrov najdeš tu). Včasih je bolje, da se na strokovnjaka obrnemo, še preden situacija postane zelo huda, saj tako lahko težave lažje in hitreje odpravimo.

Hvala za zaupanje in držim pesti, da se situacija kmalu uredi!

Anja Rakovec, mag. psihologije

Pozdravljen!

Ker sprašuješ po izkušnjah vrstnikov, ti zaenkrat ne bomo dodelili svetovalca. Če imaš vprašanje zanj, pa nam sporoči!

Lep pozdrav iz uredništva!