Moj lajf

Odgovor svetovalke:

Draga NekaPunca,

zahvaljujem se ti za zaupanje, čestitam ti za pogum, ki si ga potrebovala, da si svojo stisko zaupala na portalu To sem jaz. Tvoj zapis sem skrbno prebrala, na začetku pa bi ga vseeno želela povzeti. Zapisala si, da si odlična učenka, v družbi z vrstniki družabna in da treniraš balet. Oče ima kot si zapisala težave v duševnem zdravju in ima psihiatrično podporo. Sklepam - prosim, da me popraviš, v kolikor to ne drži - s tvojo mamo se slabše razume, prepričan je, da mama slabo vpliva na tvoje odraščanje in si "prizadeva", da bi te dali v rejništvo. Ti mamo vidiš kot tisto, ki skrbi zate in kot si zapisala, je edino ona tista, ki ti stoji ob strani. Poročaš, da si želiš umreti. V stiski izbiraš samopoškodbeno vedenje, želiš posegati po različnih substancah in imaš starejšega fanta. 

Iz povzemanja tvojega zapisa bi lahko rekli, da s svojo učno odličnostjo, družabnostjo in treniranjem baleta, ki od tebe zahteva tako telesni napor kot tudi psihično vzdržljivost, poskušaš ohranjati videz dekleta, ki nima težav in je z njo vse ok. Pod to "masko" pa vre in je stiska velika, čustvena napetost pogosto tako izrazita, da posegaš po samopoškodbenem vedenju in rešitvah, ki bi ti jih lahko ponujala še kakšna substanca. Takšno stanje, kjer ohranjaš sliko "popolnosti" za druge in v sebi nosiš veliko bolečino, je zelo naporno. 

Kakšen je tvoj pogled nase? Katere so tiste lastnosti, vedenja, izkušnje, ki jih ceniš pri sebi? Kateri bi bili lahko tvoji viri moči, tvoji lastni? Predvsem te želim usmeriti v razmišljanje, da si najprej pomembna ti, ti s svojimi občutki, čustvi, razmišljanji in informacijo, da si neponovljiva, edinstvena, in kot taka imaš pravico, da si taka kot si in da to drugi razumejo ter upoštevajo. In tu naprej sledi razmišljanje koliko si v odnosih iskreno ti ali poskušaš igrati igro, v kateri je tvoja vloga - biti takšna, da me bodo drugi sprejeli in mi zaradi tega povedali - si ok, odlična si. Govoriva o tvoji samopodobi. Tu se sprašujem kakšno vlogo ima tu tvoj fant, kakšen je vajin odnos, kako ga gradita, kako v vajin odnos vpletata spolnost, v kolikor sta že vajin odnos razširila tudi na ta del partnerskega odnosa? Z njim zmoreš iskreno govoriti o sebi in tvojih občutkih? 

Poročaš o želji po smrti, samopoškodbenem vedenju in pa o želji po preizkušanju različnih substancah. Odmik od težav z uporabo substanc pomeni začasen odklop, a težav ne rešuje. Se strinjaš? Razmišljajva v smeri kako si lahko pomagaš, ko je vsega preveč in na površje priplava jeza, morda bes, pa žalost, nemoč, občutki krivde. Je možno, da izbirava bolj ustrezne načine pomiritve, ki ne prinašajo občutke krivde. Je mogoče, da bi izbrala npr. pisanje dnevnika, zapis na list takrat, ko je hudo, odhod v naravo, pogovor z nekom, ki mu zaupaš, poslušanje glasbe, uporaba tehnik sproščanja. Bi kaj od tega zmogla? Bi ti bil tu lahko v podporo fant? Morda kdo od sorodnikov? Je kdo v tvoji širši družini, ki je lahko tvoja opora, podpora? 

Naprej pa se prestaviva na polje odnosa s starši. Kot si zapisala ima oče težave v duševnem zdravju, mama ti stoji ob strani. Kakšen je odnos med mamo in očetom, kako deluje oče, ko so njegove težave bolj izrazite? Imate v okviru obravnav tudi vidve z mamo podporo psihiatra, psihologa? Sta z mamo govorile o tvojih občutkih, samopoškodbenem vedenju, želji po smrti? Podpora družini je tu zelo na mestu, in tu vam je lahko v podporo psihiater očeta in pa tudi CSD. Odgovornosti za vedenje in doživljanje očeta ni tvoja odgovornost, tudi mamina ne. Tudi odnos med mamo in očetom, njun partnerski odnos morata reševati onadva in ne ti v vlogi odraslega. Se strinjaš? 

Spodbujam te, da se v šoli pogovoriš s svetovalno delavko, razrednikom. Verjamem, da ti bosta v uporo. Ko je hudo, te vabim, da pokličeš ali preko chata stopiš v stik s TOM telefonom, tu je še POSVET, ne pozabi tudi na chat, ki ga ponuja To sem jaz. V pomoč so ti lahko tudi prispevki na To sem jaz, tu ti jih nekaj prilagam: 

Članek 1

Članek 2

Članek 3

Članek 4

Vabim te, da poskušaš ohranjati higieno spanja, da dovolj spiš in da se ustrezno prehranjuješ (brez odrekanja hrani - razmišljam - ali to počneš mogoče zaradi baleta?). Dovoli si pomoč in podporo, maske, ki jih nosimo, so naporne in nam onemogočajo, da bi bili mi kot mi, nadzor nad sabo, ki ga moramo držati in strah, da ne bo kdo prepoznal, opazil kaj sem nam dogaja, je naporen in žre. 

Obljubiva si, da se bova še brali in razmišljali o korakih pomoči ter podpori.

Pošiljam ti velik objem in čakam na tvoj odgovor. K pogovoru vabim tudi mladostnico Niko, ki je zapisala svoj zapis pod tvoj  zapis. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja