Lost in the gender journey

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen, 

hvala za tvoje vprašanje. Žal mi je, da doživljaš tako stisko in povsem razumem, da ti vsakodnevno skrivanje svojega pravega sebe pred ostalimi vzbuja negativne občutke.

Razkritje spolne identitete je sicer eden najpomembnejših, hkrati pa tudi stresnih dogodkov v življenju LGBTQIA+ oseb. Razkrivanje je lahko dolgotrajen proces, predvsem pa je za vsako osebo edinstven, zato razmisli, kateri od spodaj navedenih nasvetov so smiselni zate in jih po potrebi prilagodi lastnim okoliščinam. Ljudje razkritje sprejemajo na zelo različne načine, saj je to odvisno od njihovega znanja o temi, lastnih izkušenj in osebnostnih lastnosti. Njihovega odziva zato ne moreš napovedati, lahko pa poskusiš poskrbeti, da bo samo razkritje potekalo čim bolje, pri čemer so ti lahko v oporo spodnji nasveti.

Če pričakuješ, da starši razkritja ne bodo dobro sprejeli, je dobro, da se prej razkriješ drugim (odraslim) osebam, ki bi ti lahko nudile podporo. Če obiskuješ šolo, je smiselno, da si podporno osebo najdeš (tudi) med delavkami_ci na šoli (npr. pri razredničarki_ju, učiteljici_u, profesorici_ju, v svetovalni službi). Če presodiš, da bi bilo to zate bolj varno, lahko izbrano podporno osebo prosiš, da je prisotna ob razkritju staršem. Preden se pogovoriš s starši je dobro, da razmisliš točno, kaj bi jim želel povedati (razmisli tudi, v kolikšni meri ti je prijetno govoriti o svoji spolni identiteti) in se pripraviš, da bodo verjetno imeli nekaj vprašanj. Morda bi bilo smiselno razmisliti, kako bi na čim bolj preprost način odgovoril na vprašanja, ki jih lahko pričakuješ (npr. o tem, kaj je transspolnost, nebinarnost, kako pomembna je uporaba pravilnih zaimkov itd.). Staršem povej, da se želiš o nečem pogovoriti, pri čemer jim lahko tudi neposredno sporočiš, da te je strah njihove reakcije (npr. »Želel bi se z vama pogovoriti, ker sem glede sebe odkril nekaj pomembnega in si želim, da sta tudi vidva del tega. Me je pa zelo strah, ker ne vem, kakšna bo vajina reakcija ...«). Nato poskusi razložiti, kako dojemaš svojo spolno identiteto in kako se ob tem počutiš. V primeru, da se odločiš, da napišeš pismo, je pomembno, da ostaneš v prostoru in počakaš, da starši preberejo pismo, saj bodo imeli najverjetneje kakšno vprašanje. Starše lahko tudi prosiš, da se o transspolnosti in spolni identiteti izobrazijo preko literature oz. spleta, da te bodo tako lahko lažje razumeli. Razkritje lahko izvedeš postopoma, tako da se najprej razkriješ samo enemu staršu – tistemu, ki ti je bližje. Imej v mislih, da čisto prva reakcija staršev ne odraža nujno njihovega dolgotrajnejšega odnosa do tebe, saj lahko nekateri potrebujejo čas, da se navadijo in sprejmejo tvojo identiteto. Vsekakor pa se ti, kot ugotavljaš sam, z razkritjem ne mudi, zato se tega procesa loti, ko se boš sam počutil pripravljen. 

Več informacij o razkritju lahko najdeš tudi tukaj:

https://www.tosemjaz.net/razisci/spolnost/razkriti-se-ali-ne-razkriti-se-to-je-zdaj-vprasanje/

O spolni identiteti pa tukaj:

https://www.tosemjaz.net/razisci/spolnost/spolna-identiteta-kdo-sem-jaz/

V kolikor bi potreboval dodatno pomoč oz. podporo pri soočanju s stisko, se lahko vedno obrneš na svetovalnico Legebitre. Na Legebitri izvajamo brezplačno psihosocialno svetovanje, ki poteka v obliki osebnega, telefonskega in spletnega svetovanja, podpore in opolnomočenja. V okviru naše svetovalnice lahko dobiš tudi več informacij in v varnem prostoru raziskuješ svojo identiteto. Za srečanje se lahko dogovoriš na 01 430 51 44, na 030 361 281 ali na elektronskem naslovu svetovalnica@legebitra.si

Lep pozdrav,

Blažka Plahutnik Baloh, mag. psih.

svetovalnica Legebitra