Kaj naj naredim?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

upam, da boš odgovor prebrala čim prej. Žal mi je, da si se znašla v situaciji, ki je zate zelo obremenjujoča, tako resna, da vsak dan misliš na samomor. V svetovalnici ti želimo pomagati, te podpreti. Sprejemamo te prav takšno kot si, edinstveno in dragoceno.

Vabim te, da nam zaupaš kaj kaj stoji za tako hudimi občutki, kot si zapisala, kaj je lanska tako huda izkušnja, kako bi lahko razložili tvoje nesprejemanje sebe ali kot si zapisala - velikokrat se zelo težko sprejemam. Kaj vse te moti? Česa ne sprejemaš? Je to odnos do tvojega telesa, do svojega načina odzivanja v odnosih do drugih,  v odnosih z vrstniki, v domačem okolju? Ob tem pa te vabim, da poskušaš najti pri sebi tisto kar ceniš oz. sprejemaš, poskusi najti stvari, ki ji imaš rada in se v njih dobro počutiš - je to pogovor s prijateljico, sprehod v naravi, dober film, glasba...? S temi aktivnostmi si lahko tudi pomagaš.

Zapisala si, da vsak dan resno razmišljaš o samomoru. Si razmišljala tudi že o konkretnem načrtu, nameri kako bi izpeljala to dejanje, si mogoče že poskušala in ti ni uspelo. Si poskušala svojo psihično bolečino prenesti tudi na fizično samopoškodovanje?

Pomembno je, da imaš podporo in da si dovoliš pomoči. To je razvidno tudi iz tvojega sporočila, v katerem si zapisala prosim povejte mi, če še lahko kaj naredim. Usmerjam te, da svoja doživljanja, ki so tvoja realna in odrasli ali kdo drug, in jih ne gre minimalizirati ali celo presojati z vidika - saj to ni nič kaj takega ali pa v smeri ne pretiravaj itd., poveš, sporočiš svetovalni delavki o samomorilnih mislih, ki so prisotno vsak dan in o tem, da nujno potrebuješ pomoč. Bi to šlo? V kolikor ne bi zmogla tega sama, te usmerjam, da do svetovalne delavke stopiš s sošolko, prijateljico. Morda ti bo tako lažje. Dobro je, da si imaš zdravila. Vztrajaj pri jemanju. Namenjena so temu, da ti pomagajo. Verjetno so ti pred tem postavili diagnozo in ti v skladu s tem predpisali medikamentozno terapijo. Kdaj imaš ponovno srečanje z zdravnico? Usmerjam te, da skupaj s starši ali pa sama, pokličeš psihiatrinjo in ji poveš kaj se ti dogaja. Lahko tudi zapišeš na e- naslov zdravnice. Razmisli tudi kdo od odraslih, ki so ti blizu, te lahko podre, te posluša in ti pomaga. Je to mama, oče, kdo od sorodnikov, morda trenerka/trener, učitelj v glasbeni šoli, pri verouku, kdo od prijateljev. 

Ob tej oblikah pomoči, ki jih že imaš, pa te vabim da v teh trenutkih, ko je zelo težko pokličeš na TOM telefon (anonimno se boš lahko pogovarjala z usposobljenimi strokovnjaki), tu je tudi POSVET. V Ljubljani te bodo na pregled sprejeli v okviru urgentne psihiatrične pomoči, pokličeš pa lahko tudi svojo osebno zdravnico. Na povezavi, ki sledi imaš napisale vse kontakte in usmeritve: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/. Bi zmogla ta korak? Naj ti bodo te informacije opora, naj te varujejo. 

Pošiljam ti velik, velik objem in čakam na tvoje sporočilo. Skrbi me zate. 

 

 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, ker si se ponovno oglasila. Žal mi je, da si doživljala neprimerno vedenje s strani sošolk, pravzaprav je šlo za medvrstniško nasilje in ob tem še nasilje doma, ki je kot praviš, je še vedno prisotno, ob tem da ima še oče težave z alkoholom. Razumem, da je težko govoriti o tako težkih temah, o težavah, ki so vezane na dom, domače okolje, ki naj bi bilo čim bolj prostor varnega zavetja in topline.

Povsem razumem, da se hitro prebudijo občutki sramu, krivde, nemoči, jeze in žalosti ter kup vprašanj - zakaj se to dogaja meni, kaj sem naredila narobe, kaj bi bilo drugače, če bi bila jaz drugačna, drugačnega videza, zakaj sem samo jaz tako sama, osamljena, me kdo sploh razume, drugi pa so tako srečni, v njihovih družinah je mir in toplina (četudi to objektivno ne drži) itd.? Se najdeš v teh vprašanjih, ti gredo kdaj skozi tvoji glavo, v tvojih mislih? Pravico imaš in dolžnost nas odraslih je, da ti pomagamo, da poskrbimo zate. Krivda, odgovornost za vse te dogodke ne smeš prepisovati sebi, pomembno pa je, da poskušaš o njih spregovoriti oz. nekako sporočiti navzven, da ti ni ok, da tega kar se ti dogaja ne zmoreš več prenašati, da potrebuješ pomoč, podporo, pogovor in predvsem razumevanje, objem. Bi lahko naredila tako, da bi ta zapis, ki si ga posredovala na forum nesla k svetovalni delavki, poslala svoji psihiatrinji (kdaj se naslednji srečaš z njo)? Prejšnjič sva se pogovarjali o osebah, ki jim lahko zaupaš - kakšen odnos imaš z mamo, sorodniki, kdo bi ti lahko bil v pomoč? Te pospremil k pomoči in podpori. Pripenjam ti link z oblikami pomoči in razlago kako ti lahko različni strokovnjaki pomagajo: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/kam-po-pomoc-v-stiski/ in https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/. Vabim te tudi k branju prispevka,v katerem boš lahko prebrala razlago, kako je blažilno poiskati pomoč https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/ko-je-stiska-tako-velika-da-ne-ves-kako-naprej/. 

Usmerjam te v pogovor v živo, kjer ti bodo strokovnjaki lažje pomagali in predvsem ti zagotavljali dolgotrajno podporo. Verjamem, da je korak k pomoči težek in zahteven, a že imaš izkušnjo, kako je lahko pogovor razbremenilen, vpliva na zmanjšanje napetosti, občutkov krivde, omogoča razmislek o različnih vidikih problema, daje priložnost za iskanje poti pomoči. Dovoli si. Če bi bilo doma preveč naporno, so tudi krizni centri za otroke in mladostnike, kjer imaš prostor za pomoč in podporo, tudi bivanje. Upam, da je kakšen tudi v kraju, kjer živiš. Tega podatka žal nimam. 

V torek, 25.11. bo v odprt tudi chat kanal na To sem jaz, ob 17.00 do 18.00. Vabim te, da se priključiš. Svetovala bo zelo prijazna in strokovna socialna pedagoginja Maruša. Lahko pa pišeš tudi na uredništvo tosemjaz@nijz.si.  

Zaključiva z usmeritvijo, kaj bi lahko bil prvi korak, ki bi ga zmogla? Vabim te k zapisu. Skrbi nas zate in tu smo, da te podpremo. 

Pošiljam ti velik objem. Čakam na tvoj odziv.

 

 

 

 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

zadržanost, introvertiranost ni nič slabega, neumenega in kako drugače negativno opredeljenega, taka si in tvojo različnost tisti, ki so tvoji prijatelji, tudi spoštujejo in cenijo. Tvoj način funkcioniranja je takšen in to je povsem ok. Verjamem, pa da nikakor ni enostavno, in ti občutki, kako si ničvredna in predvsem v primerjavi z drugimi ne tako lepa, ne tako dobra, uspešna. Poskusi stran od primerjav, ker si z njimi le dokazuješ kaj s tabo ni ok. Se strinjaš? 

Sprašuješ na koga se še lahko obrneš. Svetovalni delavki, četudi ji ne upaš nesti zapisa, ji ga lahko pošlješ in pa prosiš sošolko, da gre s tabo. Verjamem, da ti bo prisluhnila. Tdi razrednik je pravi naslov. Zapisala si, da se pri psihiatrinji nisi dobro počutila. Verjamem, da je bilo naporno. Veliko vprašanj, na katere je včasih težko odgovoriti. Zakaj toliko - se morda sprašuješ. Ker je pred sprejetjem ustreznih oblik pomoči potrebno ugotoviti kaj se dogaja, koliko časa, kako intenzivno itd. Morda bo sedaj lažje, ker se že poznata in sta se že pogovarjali. Še vedno pa je tu tvoja osebna zdravnica, tudi oblike pomoči, ki sem ti jih že navedla. Morda bivaš v kraju, kjer deluje Posvet za mladostnike (Ljubljana, Celje, Kranj, Portorož, Slovenj Gradec, Idrija, Velenje in Zagorje ob Savi), na voljo je TOM telefon in pa urgenta psihiatrična ambulanta v Ljubljani (povezava do oblik pomoči: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/).

Verjamem, da te je strah, morda tudi sram. Kaj najslabšega pa se ti lahko zgodi, v kolikor si dovoliš pomoči in podpore? 

Pošiljam ti objem in ti želim, da bi zmogla prvi korak. Drugi bo že lažji.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja