Kaj naj naredim

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

najprej se ti želim zahvaliti za vprašanje in pripravljenost, da svoje doživljanje deliš z nami.
Ob prebiranju celotnega sporočila sem zaznala, da ti je težko in žal mi je, da to doživljaš. Omenila si stiske, povezane z različnimi področji. Omenjaš odnos s svojimi starši, odnos do vrstnikov in nekatere vidike tvoje samopodobe. Da bo odgovor bolj pregleden, ga bom v nadaljevanju zato razdelila v te sklope. Pri nekaterih izpostavljenih tematikah nisem bila povsem prepričana, če te prav razumem, ponekod mi manjka kakšna informacija. Zato sem ti napisala nekaj dodatnih vprašanj, ponekod pa sem napisala, da gre zgolj za moje predvidevanje. Odgovor je nekoliko dolg, vendar te iskreno spodbujam, da zdržiš z branjem do konca.

Najprej pa bi se želela osredotočiti na dva kratka odlomka. Napisala si, da "si včasih želiš, da bi se vse končalo" in da "preprosto ne moreš več". Ta del želim s tabo podrobneje raziskati. Kaj točno si imela v mislih, ko si to napisala? Si morda razmišljala tudi o tem, da bi storila samomor in končala svoje življenje? V kolikor je tvoj odgovor pritrdilen, ti najprej želim povedati, da v tvoji situaciji nisi sama. Na voljo je kar nekaj oblik pomoči in na tej povezavi si lahko prebereš več. Iskreno te spodbujam, da raziščeš, kaj bi bilo tebi blizu. Z veseljem sem ti tudi na voljo za več informacij, če bi jih potrebovala.

Glede odnosa s starši poročaš o svojem občutku, da te ne poznata in ne razumeta, ne vesta, kaj ti je všeč. Če sem te prav razumela, meniš, da ti postavljata preveč omejitev in ti ne dovolita stvari, ki bi bile zate dobre. Za razvojno obdobje mladostništva, v katerem si trenutno, je zelo značilno, da se v odnosu do staršev začnemo na videz oddaljevati. Veliko mladostnikov meni, da jih starši ne razumejo in jim dajejo nerazumne omejitve, oni pa bi si želeli več samostojnosti. Pri odraščajočih mladostnikih je smiselno, da postavljanje pravil poteka drugače kot pri mlajših otrocih. In sicer vedno bolj v obliki dogovarjanja med starši in mladostniki, ne pa toliko enostranskega postavljanja pravil in omejitev s strani staršev. V praksi bi to pomenilo, da bi mladostnik predstavil, zakaj mu je določena stvar pomembna in s staršema bi sklenili dogovor glede tega (na primer, koliko časa je lahko zunaj s prijatelji). Pomemben element tukaj pa je seveda zaupanje; v kolikor starš presodi, da se mladostnik drži dogovorov in mu lahko zaupa, mu lahko sčasoma dovoli več. Tako bi vse skupaj naj potekalo v idealnem svetu.

Sicer nimam dovolj informacij, vendar iz opisa sklepam, da sta tvoja starša precej stroga v omejitvah, ki ti jih postavljata. Kako to, da ti ne dovolita na treninge? Ti omejujeta število aktivnosti, h katerim si vključena? Je morda v ozadju skrb za kritje finančnih stroškov teh aktivnosti? Napisala si, da ti rečeta, da želiš preveč denarja in si ne zaslužiš enega ali dveh evrov. Osebno menim, da je pomembno, da z nekaj denarja lahko sama razpolagaš in se tako tudi učiš ravnanja z denarjem. Nisi sicer opisala konkretnega primera, kako pri vas poteka dogovarjanje. Napisala pa si, da v vaši družini vedno bolj manjka pogovora oz. celo, da se sploh ne spomniš, kdaj ste se nazadnje pogovarjali. V tem primeru sklepam, da si jima ti sicer skušala predstaviti svoj vidik in se pogovoriti, pa nisi bila slišana. Žal mi je za to. Zato se ponovno vračam k temu, kar sem napisala prej glede možnosti rednega pogovora s strokovnjakom. Ko boš z njim razvila zaupen odnos, bosta lahko postopoma predelovala in razreševala izzive, s katerimi se soočaš. Smiselno je, da strokovnjak k sodelovanju povabi tudi tvoja starša. Glede na opisano menim, da bi bilo zanju zelo koristno, da se vključita v oblike podpore in pomoči ter delata na njunem odnosu do tebe. Njuna naloga je namreč, da ti nudita podporo, te usmerjata, slišita tvoje doživljanje in ti pomagata razreševati stiske, ki jih doživljaš.

Če se za konec tega področja dotaknem še "kreganja", za katerega si napisala, da si ob njem prisotna. Si o tem že komu povedala? Vsekakor bi te spodbudila, da o tem poveš odrasli osebi, ki ji zaupaš. Bi to lahko bila šolska svetovalna delavka? Vsekakor pa ti želim sporočiti, da ni prav, da si tega deležna. Seveda pride kdaj do kakšnega nesoglasja, vendar pa je odgovornost odraslih, da to razrešujemo brez prisotnosti mladoletnih oseb. Tudi na tem področju bi strokovno svetovanje ali druge oblike pomoči tvojima staršema prišle prav.

Drugo širše področje, ki ga omenjaš, so tvoji odnosi z vrstniki. Občutek imaš, da te nihče ne mara, omenjaš tudi, da ne znaš najti novih prijateljev.

Prej sem pisala o razvojnem obdobju mladostništva v povezavi z odnosom s starši. Če se tukaj osredotočiva na vrstnike, pa lahko trdimo, da je želja pa stiku z njimi v tem obdobju vedno večja. Predstavljajo ti krog, kjer se počutiš sprejeto, kjer lahko raziskuješ nove interese in pomembno ti je, kaj si o tebi mislijo drugi.

Omenjaš tri prijatelje, s katerimi pa ti starši večkrat ne dovolijo, da bi se videla. Najprej se mi zdi pomembno sporočilo, da se zavedaš, da je pomembna kakovost odnosov, ki jih vzpostavljamo in ne njihova količina. Z drugimi besedami: tudi, če imaš "samo tri" tesne prijatelje, je to lahko zelo dragoceno in pomembno. Veliko bolj, kot če bi bila obdana s celo kopico vrstnikov, s katerimi pa ne bi mogla vzpostaviti zaupnega odnosa. Zato bi ti svetovala, da si selektivna pri tem, katere vezi vzdržuješ in neguješ. In ne glede na količino, osredotoči se na odnose, ki jih imaš. Ustvarite priložnosti za povezovanje. Če se osebno ne morete vedno videti, poiščite druge načine.

Če pa bi vseeno rada razširila svoj krog prijateljev, ti v branje pošiljam še tale članek, kjer najdeš konkretne nasvete, kaj lahko narediš za vzpostavitev novih prijateljev, pa tudi dve zmoti o prijateljstvu in nasvete za pogovor z drugimi.

Sedaj pa bi nekaj misli rada zapisala še glede tvoje samopodobe. Napisala si, da te vsi zbadajo, da imaš prekomerno telesno težo. Hkrati si odlično prepoznala, da si si to "pustila verjeti". Torej si nespoštljive komentarje vrstnikov (ki so dostikrat povsem v neskladju z realnostjo) začela ponotranjiti, jim verjeti oz. jih "vzela za svoje".

Pišeš, da igraš veliko športa za šolo, kar je odlično. Vse pohvale za to! Seveda je gibanje pomemben vidik skrbi za naše zdravje. Sem pa sodi tudi zdrava prehrana. Napisala si, da vedno jeste samo isto hrano. Predvidevam, da si govorila o domačem okolju. Si morda staršema že kdaj predlagala kakšno novo jed, ki je še niste jedli? Morda lahko to poskusiš ali pa se ponudiš, da tudi ti pomagaš pri pripravi kakšne jedi. Kako se ti to sliši? Predlagam pa ti tudi, da skušaš čim več hrane pojesti že v šoli. Šolska prehrana načeloma sledi smernicam zdrave prehrane in je dovolj raznolika.

Napisala si, da te silijo jesti preveč. Seveda je pomembno, da poješ dovolj hrane, ki je zate v tem razvojnem obdobju še posebej pomembna in vir energije. Ko pa si sita in imaš dovolj, prenehaš jesti. Če sem te prav razumela, ti takrat odrasli (predvidevam, da starši?) rečejo, da moraš še pojesti, ali pa da moraš pojesti do konca. Kako potem poteka pogovor? Svetujem ti, da skušaš na spoštljiv način postaviti mejo in jasno reči, da ne moreš več, da si sita, da imaš dovolj.

Iz vsega napisanega sicer vidim, da že imaš veliko informacij o zdravem načinu življenja. Preveri še ta članek o telesni samopodobi, kjer lahko morda najdeš še kakšno idejo.

Danes, ko to pišem, je test iz matematike že mimo. Vse pohvale za tvoj trud pri učenju! Vidim, da si res vložila veliko energije in časa. Upam, da si bila pri testu uspešna. Navijam zate tudi v bodoče!;)

Težko mi je bilo prebrati, da meniš, da ne moreš nikomur zaupati in da si cele dneve v svoji sobi. Zato bi za zaključek še enkrat ponovila to, kar sem v okviru tega svojega pisanja že nekajkrat omenila. Res ti svetujem, da znotraj virov pomoči izkoristiš brezplačno pomoč, ki ti je na voljo. Prvi korak si seveda že storila, ko si nam pisala, vendar pa je drugače, če lahko redno o vsakodnevnih stvareh govoriš z nekom v živo. Še bolj pomembno pa je po mojem mnenju, da bi pomoč sprejela tvoja starša in se okrepila v svoji starševski vlogi, vi pa bi skupaj delali na vašem odnosu.

... iiiin prebila si se do konca tega mojega dolgega pisanja. Bravo, čestitam ti tudi za to!

Vesela bom tvoje povratne informacije, morebitnih dodatnih vprašanj ali pa zgolj občutkov po prebranem sporočilu.

Vse dobro!

Lucija Krajnc, mag. psih.