Vprašanje:
depresija
Tema: Čustva, Komunikacija, Odnosi v družini, Ostale duševne stiske
-
ja
jagode_in_malince
jagode_in_malince
Objavljeno: 10 okt. 2024 22:00
Vsebina je skrita.
-
Ka
Kaja Kovač
Kaja Kovač
Objavljeno: 13 okt. 2024 17:13
Želela bi da mi pomagate kako se spopasti z depresijo
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Uredništvo
Objavljeno: 14 okt. 2024 08:06
Kaja, pozdravljena.
Ne vemo, če si avtorica zgornjega sporočila, v vsakem primeru boš v odgovoru svetovalke gotovo našla kaj tudi zase. Odgovor bo pripravljen v kratkem.
V vmesnem času pa si lahko prebereš o znakih depresije in o soočanju z njo.
Prijazen pozdrav iz uredništva
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Grešak
Objavljeno: 16 okt. 2024 14:05
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen,
Tvoja objava je seveda skrita. Moj odgovor pa bo javno objavljen, vendar se bom potrudila, da ne bom razkrila informacij, ki bi lahko ogrozile tvojo anonimnost.
Tvoje prvo vprašanje je, kako psihologinji razložiti, kako se počutiš. Moram ti povedati, da si meni zelo dobro razložil, s čim se soočaš. Opisal si občutke nesmisla, otopelost, brezupa, veliko pomanjkanje energije, pa tudi samosovraštva in zavračanja samega sebe. Pravzaprav si zelo podrobno in z veliko uvida in samorefleksije razložil, s čim vse se spopadaš in s čim se pravzaprav kljub vsej tej veliki stiski ne (recimo praviš, da čeravno se samopoškoduješ, nisi samomorilen – in to je popolnoma možno in ti verjamem). Tvoj strah, ali boš lahko psihologinji objasnil svoje notranje stanje, je po mojem mnenju odveč. Vendar pa te razumem, da vse to, kar si zapisal, mogoče vseeno ne zadane točno tistega, s čimer se soočaš. Psihične stiske so pogosto še toliko težje, ker za doživljanje tistega najtežjega, velikokrat nimamo čisto pravih besed – in tako se počutimo še bolj same in nerazumljene. Verjamem pa, da te bo psihologinja kljub temu uspela razumeti; predvsem pa ti tudi dati občutek, da si razumljen. Rada bi poudarila še to, da ni tvoja naloga, da boš vso svojo notranjost razložil psihologinji in to že na prvem srečanju. Skupaj bosta odkrivala, kaj se dogaja, kaj čutiš, kaj bi ti pomagalo. So ti te misli lahko malo v oporo?
Da se navežem še na vsebino tvojega doživljanja. Ko berem, kako se počutiš, mi na misel najprej pade nevzdržen občutek ujetosti. To čutiš na telesni ravni (bolečine v prsnem košu), omenjaš tudi to, da se bi najrajši sesedel in se ne več pobral. Zatekaš se k samopoškodovanju, ki ti predstavlja obliko sproščanja nakopičenih negativnih čustev. Kaj je izvor vsega tega? Predstavljam si, da je situacija zakomplicirana. Pomislila pa sem na možnost, da je eden izmed poglavitnih izvorov tvoje stiske verjetno slab odnos s staršem, kar si tudi večkrat omenil. Verjamem, da to ni edini problem, je pa verjetno izhodiščna točka, pri kateri bi bilo smiselno začeti. Omenjaš na primer jezo, ki jo čutiš, pa se nima prostora izraziti. Vsekakor bi te spodbudila, da skupaj s psihologinjo iščeta načine, kako to jezo na varen in konstruktiven način »dati ven«. Takšna močna čustva se, v kolikor niso izražena, nabirajo v psihi, na koncu pa puščajo svoje usedline tudi na našem telesu (pogosti simptomi so izgorelost, rane na želodcu, upad imunskega sistema). Trenutno to jezo obračaš nase – sovražiš se, skrivaš svoja prava občutja in vso energijo daš v to, da drugim kažeš masko, ko si sam pa se samopoškoduješ. Zaslužiš si prostor, kjer boš lahko to jezo usmeril na pravo osebo in jo izrazil na način, ki ne bo ranila tebe. Praviš, da te je o težavah s starši strah spregovoriti s psihologinjo. Lahko poveš morda več o tem, česa konkretno se bojiš, da bi se zgodilo? Bi mogoče lahko napisal malo več (lahko pod skrito objavo), kaj se dogaja doma? V kolikor je eden izmed staršev zate ne-varen (v fizičnem ali čustvenem smislu), bo psihologinja naredila vse, da te najprej zaščiti. To pomeni tudi, da bo s starši govorila šele pod pogojem, da se tebi po tem pogovoru ne bo zgodilo nič hudega.
Vesela bom, če mi boš odgovoril. Želim ti, da najdeš oporo in varno okolje, ki si ga zaslužiš in ga potrebuješ.
Lep pozdrav,
Maruša Grešak, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
ja
jagode_in_malince
jagode_in_malince
Objavljeno: 17 okt. 2024 21:41
Vsebina je skrita.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Grešak
Objavljeno: 25 okt. 2024 13:11
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen,
Hvala, da si se ponovno javil in mi zaupal še malo več o tem, kaj se dogaja doma. Ko sem brala tvoje sporočilo, sem si enostavno lahko predstavljala, da v takšnem okolju seveda ne moreš biti v redu. Rada bi te podprla, da ne obupaj pri iskanju rešitev in pomoči.
Bom začela kar pri najbolj bistveni stvari – odnosu z očetom. Če sem prav razumela, je osnovna naravnanost tvojega očeta do tebe ponižujoč in posmehljiv odnos. Kakor razumem vajino dinamiko, ti da oče ves čas vedeti, da nisi okej, takšen, kot si. Predstavljam si, da se močno identificira s »klasičnimi« moškimi lastnostmi, ki pa so v resnici zelo toksične in mu onemogočajo vzpostavljanje zdravih odnosov – s potrebo po moči in nadvlado (samo on določa kakšno bo vzdušje – ali bo na vas znašal svoje nezadovoljstvo, v naslednjem momentu pa bo želel, da ste pripravljeni na hece), neobčutljivostjo (je »tough« in takšen moraš biti tudi ti), neempatičnostjo (ne izkaže razumevanja do tvoje stiske) in egocentričnostjo (v ospredju je to, kako se on počuti, hkrati pa tebe in tvojih potreb ne sliši). Moram ti iskreno povedati, da to, kar opisuješ, zagotovo že pade v kategorijo čustvenega nasilja. Dretje, poniževanje, zbadanje, transfobne, homofobne in seksistične izjave ter norčevanje iz psihične bolečine, so vse vzorci nasilnega vedenja. Se strinjaš z mano? Kako doživljaš to, kar sem napisala?
Če prav razumem, imaš potrebo o obremenjujočem odnosu z očetom z nekom spregovoriti. Ne upaš pa (še?) tega zaupati psihologinji. Tvoje psihologinje ne poznam in ne vem, kako bi na tvojo zgodbo reagirala. V kolikor bi prepoznala nasilje, ne bi bilo smiselno o tem govoriti s starši, ampak najprej zaščititi tebe. Ne vem pa, kako bi situacijo precenila ona. Razumem te, da bi te bilo najbolj strah tega, da bi straši izvedeli, da si o svoji situaciji govoril s tretjo osebo, hkrati pa se pri tebi doma ne bi čisto nič spremenilo. Verjetno te je strah, da bi bilo po tem še hujše in da bi ti doma kaj očitali, zaradi česar bi imel ti še več slabe vesti. Kljub temu strahu, te močno spodbujam, da o svoji situaciji z nekom spregovoriš. Tu vidim dve možnosti. Ena je, da psihologinji najprej razložiš svoje strahove in jo prosiš, če te lahko najprej samo posluša in še ne reagira. Lahko jo prosiš, da v kolikor bo presodila, da mora ukrepati dalje, to naredi na način, da se boš ti počutil varnega – torej, se o tem s tabo pogovori, ti razloži tvoje možnosti, skupaj naredita načrt itd. Druga možnost je, da se obrneš na institucijo, ki je pristojna za pomoč mladostnikom, ki so vpeti v nezdrave družinske dinamike. Najbolj primerna ustanova je Krizni center. V Sloveniji imamo 11 Kriznih centrov, kamor se lahko obrnejo otroci in mladostniki do 18. leta starosti. Tam delajo socialni delavci in socialni pedagogi, ki so usposobljeni za presojanje in razreševanje težkih družinskih situacij. V Krizni center lahko greš samo na pogovor, v kolikor pa bi se počutil, da se želiš umakniti od doma, pa lahko tam za nekaj časa tudi ostaneš. Toplo bi ti priporočala, da se obrneš še na njih. Tu najdeš telefonske številke vseh Kriznih centrov v Sloveniji.
Omenil si tudi krivdo, ki jo čutiš, ko po resnici poveš, kaj počne tvoj oče in kako slabo se ob tem počutiš. Rada bi zelo jasno povedala, da je za svoja dejanja in posledice le-teh, odgovoren tvoj oče in ne ti. To odgovornost se bo morda naučil sprejeti. V kolikor pa tega ne bo storil, boš ti iskal način, kako preživeti, se oddaljiti od njega, se zavarovati, vzeti življenje v svoje roke. Da občutimo krivdo, ko »grdo« govorimo o svojih staršev, je normalen odziv vseh. Vendar ta krivda niti slučajno ne pomeni, da smo zares krivi ali da smo naredili kaj narobe. Kaj pa misliš ti o tem?
Za konec bi rada osvetlila še nekaj, kar sem opazila preko tvojega pisanja. Občutek imam, da si se do določene mere že precej okrepil. V tvojem sporočilu sem večkrat zaznala odločnost, da se boš umaknil in postavil zase – do tiste mere, do katere ti je to pač dovoljeno in omogočeno. Na primer, vztrajaš pri naslavljanju z zaimkom, s katerim se identificiraš; ne smejiš se očetovim šalam, če ti ni smešno; ne želiš se pogovarjati z njim, saj je do tebe nesramen. Vse to so znaki postavljanja zdravih mej in na to si lahko zelo ponosen! Občutka, da stvari niso okej, nimaš zato, ker ti nisi okej, ampak ker se v tvoji družini tvoje meje in potrebe očitno ne spoštujejo. Iz tega, kar si napisal, pa bi rekla, da jih ti znaš postavljati in to je zelo veliko vredno – v tem se lahko krepiš in to ti bo tudi za naprej v življenju lahko v močno oporo.
Preden se poslovim pa bi te še enkrat spodbudila, da o družinski dinamiki spregovoriš z odraslo in za to usposobljeno osebo.
Če ti lahko kako še pomagam, pa mi lahko seveda lahko ponovno pišeš.
Lep pozdrav,
Maruša Grešak, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
ja
jagode_in_malince
jagode_in_malince
Objavljeno: 25 okt. 2024 17:08
Vsebina je skrita.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Grešak
Objavljeno: 11 nov. 2024 19:04
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen,
najprej se ti opravičujem za pozen odgovor.
Razumem te, da v vedenju tvojega očeta ne prepoznaš čisto vseh potez čustvenega nasilja. Primeri na internetu in v knjigah so seveda stereotipni. V resničnem življenju so dinamike lahko zelo kompleksne. Verjamem tudi, da tvoj oče ni samo napačen. Da ima tudi dobre poteze. Iz tvojega zadnjega sporočila pa razberem predvsem to, da se oče navzven obnaša na videz neproblematično (ni na primer direktno nesramen), dobivaš pa od njega implicitna, vendar jasna sporočila, da nisi okej, takšen, kot si. Da bi bilo boljše, če bi bil drugačen. Menim, da je to velik problem zate in za vajin odnos, da imaš vso pravico, da te to moti in boli in da niti slučajno ne pretiravaš.
Razumem, da si presodil, da bi bilo zate najlažje, da pustiš stvari med vama nekako »pri miru«. Nimaš veliko upanja, da bi očeta spremenil in predvidevaš, da bi kakršnokoli drezanje samo poslabšalo stvari. Iz tega, kar pripoveduješ, pa dvomim, da bi psihologinja kar takoj poklicala Center za socialno delo ali pa policijo. Verjamem torej, da ji lahko zaupaš, kaj se dogaja in jo prosiš za čustveno podporo ter pomoč pri predelovanju odnosa, pa tudi postavljanju mej očetu.
Vem, da imaš včasih občutek, da pretiravaš. Lahko pa ti odgovorim, da ta občutek ne izhaja iz dejstva, da dejansko pretiravaš, temveč bolj iz tega, da si navajen, da od očeta ne dobiš tistega, kar res potrebuješ in moraš posledično svoje potrebe zatreti. Vsi, ki so jih starši na kakšne načine ranili, imajo obdobja, ko se počutijo krivo za svoje občutke ter se borijo s prirojeno zvestobo do staršev. Poglaviten del procesa zdravljenja teh ran pa je, da se naučimo biti zvesti in podporni sebi.
Lep pozdrav
Maruša Grešak, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.