anksioznost

Živijo! Sem skoraj prepričana, da imam socialno anksioznost in tesnobo. Vse skupaj se je v meni nabiralo že dolgo časa, izbruhnilo, pa je med karanteno. Posledice so preveč mučne. Nisem sproščena, vedno razmišljam, kaj bom rekla, da bom zanimiva, sprejeta, itd., imam slabo samopodobo, ne morem se sprejet in se imet rada, občutek imam da nimam prijateljev in na splošno me je strah. Včasih mam tudi misli o samomoru. Zaradi tesnobe se mi je zdaj začela pojavljati še bolečina v prstnem košu(kot bi me nekaj peklo), ki je pomoje plod vsega tega. Obiskujem tudi neke terapije in jemljem lahke antidepresive, ki pa ne pomagajo(še?). Prosim pomoč, kdorkoli, ker mam občutek, da je vsak dan slabše. Hvala milijonkrat dobri ljudje<3

hejla, jaz imam podoben problem tako kot ti sem precej prepricana v mojo ankioznost in prevec razmisljam o vsem kar toliko bolj poslabsa mojo tesnobo. sicer ne vem ali bo to pri tebi delovalo ampak to poletje sem zase ugotovila da je najbolje da se zamotim, meni osebno zelo pomaga da berem knjige, ker takrat ne razmisljam o nicemer razen o knjigi.
upam da sem ti vsaj malo pomagala :))

Hej :) Nisem svetovalka, vendar si rekla kdorkoli, torej bom poizkusila. Sama sem tudi tesnobna, kar introvertirana in neprestano "overthinkam". Vem, kako je, ko neprestano paziš kaj boš rekla in podobne zadeve. Občutek imaš, da nimaš prijateljev ampak sem sigurna, da se motiš. Imaš jih in njim lahko, če so pravi, poveš vse brez slabe vesti. Tudi, če bo komu neumno se s tem ne smeš obremenjevati, ljudje imamo različne interese in poglede na svet. V družbi moraš biti ti. Nekaterim mojim prijateljem je čudno, ker poslušam kpop. Pa mi ni mar, ker me to osrečuje, ker so mi pomagali z glasbo čez stvari in to mi je bolj pomembno od tega, da se jim zdim neumna, ker poslušam nekaj kar ne razumem. Ne moreš se imeti rada, zakaj? Prepričana sem, da sk čudovita. Zapomni si, da moraš najprej imeti rada sebe in nato druge, tudi drugi te bodo imeli takoj radi, ko boš oddajala energijo, da se sprejemaš in se imaš rada. Strah je zato, da se ga premaguje. Moraš si zastavljati izzive in jim iti nasproti, ker to osvobaja. Samomor? Ne, prosim, nikoli. Starši bi te pogrešali, prijatelji, vsi. Nima smisla končatk življenja, ker je včasih hudo. Vse se da premagat, verjemi. Bolečina v prsnem košu je verjetno res zaradi tesnobe, poskušaj z dihalnimi vajami, preusmerjaj misli na lepe stvari, riši, beri, poslušaj glasbo, ki ti je všeč. Super je, da obiskuješ terapijo in jemlješ zdravila - vztrajaj! Pomagalo bo, le čas in potrpežljivost sta potrebna. Ne obupaj, prosim. Ljudje te imajo radi, zaupaj temu. :)

Jooojj, hvala, hvala, hvala!! Noro lepo je blo to prebrat, skoraj mi gre na jok! Hvala res iz srca! Bom se potrudila po najboljših močeh<3

Pozdravljeni!
Res se vam zahvaljujem za vaš odgovor. Zdi se mi, da gre moje stanje POČASI res na boljše. Redno hodim k psihologinji, s katero sem si dosti blizu, jemljem antidepresive, poskušam se zamotiti s sprostitvenimi dejavnostmi, poskušam preusmeriti svoje misli na pozitivo(čeprav je res, res težko in včasih rata, včasih ne), itd. Še vedno kdaj pridejo slabi dnevi in trenutki. Zelo mi niha razpoloženje, a se trudim ostati čim bolj pomirjena, in obvladovati svojo tesnobo. O vsem tem se tudi veliko pogovarjam z mami, ki me 100% podpira, ker je šla v mladosti tudi sama čez podobne težave. Tako, da se res boljše počutim, ko se ji lahko zaupam. Pa tudi v razredu smo dosti odprti do te teme, ker se sošolci srečujejo s podobnimi občutki(hvalabogu, da nisem edina). Še vedno se poskušam sprejemati, kar pa mi ne gre najbolje od rok. Ugotovila sem, da sem se že od malega podzavestno zaničevala, in v moji glavi se je oblikoval miselni vzorec, da so drugi vedno več vredni od mene. Res težko mi je sebe postavit na prvo mesto in se imeti rada. A poskušam. Vsak dan posebej. Ker globoko v sebi vem, da smo sami sebi največ, samo ozavestiti moram to.
Upam, da bom postopoma prišla do te točke, da bom tesnobo obvladovala tako, da mi ne bo več resno škodovala. Potrudila se bom, maksimalno. Lep pozdravček:)

Živjoo:)) že pred leti sem hodila k vsem možnim psihologom. Pri nekaterih sem dobila zdravila, drugi so mi predpisali depresijo. Zdravila sem nehala jemati po parih mesecih, niso unčikovala pa tudi imela so stranske učinke. Sedaj spet hodim k psihologinji, ki mi je predpisala anksioznost. Več kot pol leta čutim v psrnem košu bolečino, težko zajemam sapo, ves čas imam občutek, da se mi bo nekaj zgodilo. Nikoli nočem biti sama, ker me je strah. Sedaj pa sem že nekaj časa mehka, kot da ne čutim sveta okoli sebe, kot da ne obstajam. Velikokrat grem k osebni zdravnici da me pregleda in na koncu ne najde nič, ker je očitno vse v moji glavi. Bojim se da se tej občutki nebodo nehali in samo še slabšali, zdravila nočem ponovno začet jemat ampak si hočem pomagat sama, nevem pa kako naj sploh začnem.