ADHD in šola

Odgovor svetovalke:

Živjo, Milica.

Če povzamem: zanima te, kako se učiti po novem. Dejstvo, da stari način ne deluje več, te spravlja v stisko. Še posebej to občutiš pri angleščini. Hkrati pa imaš občutek, da imaš motnjo pozornosti (angleška okrajšava je ADHD).

Pa poglejva. Res je, v gimnaziji običajno strategija učenja iz osnovne šole ne zadostuje več. Še posebej, če si med bolj nadarjenimi (snov hitro razumeš in si tudi veliko zapomniš). To pomeni, da ti v OŠ ni bilo treba veliko sedeti za zvezki, kar si omenila tudi sama.

Gimnazija je šola, kjer se povečata tako obseg snovi kot njena zapletenost. Zato je treba nadgraditi tudi način učenja. Verjetno pri kakšnem predmetu še vedno deluje, če snov ponavljaš sproti, pri drugih pa bo res bolje, če si za učenje narediš učni načrt (npr. dva tedna pred kontrolko). To gotovo najbolj velja za predmete, ki ti grejo težje. 

Tule si lahko prebereš nekaj splošnih nasvetov, kako se sploh učiti iz knjig/zvezkov/učnih gradiv. Učenje si lahko popestriš tudi tako, da se ga lotiš skupaj z izbranimi sošolkami in sošolci. Morda ustanovite študijsko skupino? Snov najbolje obvladamo, ko jo znamo razložiti drugemu. Nič pa ni narobe, če se obrneš tudi na učiteljico in jo prosiš za nasvet, kako se je najbolje lotiti njene snovi. Namigujem na angleščino. Če ti ta jezik pač ne leži, se je najbolje sprijazniti, da pri tem predmetu ne boš blestela - in s tem ni absolutno nič narobe. Če je v razredu kdo, ki mu gre angleščina gladko, lahko prosiš za pomoč tudi njo/njega. 

Glede ADHD pa mislim takole. Koliko je pomembno, da veš, ali imaš to motnjo ali ne? Pa kaj, če si bolj nemirne narave? Do sedaj ti to ni delalo težav, če prav razumem? Z diagnozami velja biti previden - ne smejo postati nekaj, kar nas v celoti definira oz. nekaj, kar bi nosili kot značko na prsih. Si, kakršna si. Celota vseh tvojih lastnosti te dela posebno na svoj način. 

Kot zanimivost: sama sem bila prve razrede osnovne šole zelo nemiren otrok. Ves čas sem klepetala, med poukom vstajala, nemalokrat sem domov prinesla podpis (pisna pritožba učitelja, ki so jo morali videti starši - ne vem, če to še obstaja). Nikomur ni na misel padlo, da bi me poslal kam na diagnozo. Ker sem kljub temu imela v redu ocene, so mi raje dali kakšno kazen za vedenje. :) In evo, dokončala sem vse želene šole ter se izučila za poklic, ki me veseli. 

Smisel diagnoze je samo in zgolj v tem, da zaradi nje določeni učenci lahko dobijo uradno pomoč oz. da lahko šolo izdelujejo pod prilagojenimi pogoji. Po potrebi dobijo za nekaj časa tudi zdravila, da se lažje koncentrirajo.

Past diagnoze pa je lahko v tem, da motnji začneš pripisovati vsak svoj neuspeh ali izogibanje učenju. Če začneš o sebi razmišljati kot o "nezmožni" za zbrano delo, boš temu začela tudi vse bolj verjeti - in zato je verjetnost za neuspeh veliko večja. Temu se v psihologiji reče samouresničujoča se prerokba. 

Dokler te tvoj nemir ne meče s tira do te mere, da se nikakor ne moreš zbrati niti za 20 minut skupaj, mislim, da ni potrebno, da se s tem ubadaš. Če ti hoja pomaga pri pomnenju, to ni motnja, ampak celo priporočljiva metoda! Dokazano je, da možgani v gibanju bolje delujejo. Mnogi veliki misleci in izumitelji so svoje najboljše ideje dobili med tem, ko so šli premišljevat na sprehode. Pa še dobra rekreacija je to. ;)

Držim pesti, da kmalu ujameš nov ritem. Predvsem se ne sekiraj, če ne bo takoj vse uspelo. Važno je, da vztrajaš in da si do sebe prizanesljiva!

Lep pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja