ADHD in psihoterapija

Pozdravljeni!

Stara sem 17 let in že v 6. r, ko so se mi začeli pojavljati anksioznost, panični napadi in depresija, sem pomislila, da bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč, vendar takrat o tem nisem govorila s starši in sem celotno situacijo potlačila in skušala ignorirati. Zdaj, dobrih 6 let kasneje, so "simptomi" še vedno tukaj, in v zadnjem letu in pol se pojavljajo pogosteje in močneje. Počutim se (pre)obremenjeno z vsem, kar moram storiti in z vsem, s čimer se moram soočati. Že sama misel na to, koliko odgovornosti nosim, me preplavi s tesnobo. Zdi se mi, da bi res potrebovala strokovno pomoč, saj se zavedam, da ne morem skozi vse sama, da ne morem v nedogled zavračati pomoči, četudi bi to morda rada. Strah me je, da če ne storim ničesar, me bo to (ponovno) pripeljalo do točke, kjer sem bila pred 5 leti, ko sem v obupu pri rosnih dvanajstih želela končati svoje življenje. Zdaj sem dosti starejša, zrelejša, z več izkušnjami, a hkrati je odraščanje prineslo ogromno odgovornosti in novih, dodatnih skrbi, ki me bremenijo (morda bolj, kot bi me smele). Zavedam se pomembnosti duševnega zdravja in res čutim, da moje počutje vedno bolj obremenjuje/moti moje delovanje, delo v šoli in učenje, odnose z ljudmi in konec koncev odnos do same sebe, in tega res ne želim. Ne vem sicer, kako naj to predstavim staršem, ker vem, da to vseeno predstavlja neko finančno obremenitev zanje. Vem pa tudi, da ni druge poti, če želim karkoli spremeniti in izboljšati na dolgi rok. Kar me (malenkost) skrbi je njun odziv, ker se mi zdi da bi bil lahko nekaj v smislu "zakaj bi plačevali neznancu, če pa imaš starše s katerimi se lahko pogovarjaš o problemih", vendar ne razumeta, da med nami ni in nikoli ne bo vzpostavljene takšne vezi in zaupanja, četudi bi si morda to vsi želeli in se pretvarjamo, da so navidezno prisotni. Tudi sama sta del izvornega problema in to je še en razlog, zakaj ki družina v tej situaciji težko bolj pomaga, kot da mi nameni podporo pri iskanju strokovne pomoči, saj vem, da sama na dolgi rok ne bom zmogla, naučila pa sem se, da ni dobro broditi v to sam, brez da karkoli spremeniš na dolgi rok in zavračaš pomoč.

Zdi se mi, da so moji možgani v konstantnem pogonu in se nikoli ne umirijo, tudi, ko imam čas zase in počnem nekaj sproščujočega (ali pa se takrat ustavijo, a le dokler aktivnost ne mine). V moji glavi se križa nešteto misli, kot da bi bila v - z ljudmi napolnjenem - prostoru, kjer bi se vsi en čez drugega glasno pogovarjali, kaj vse je potrebno storiti in kaj vse se je zgodilo. Nikoli se ne neha, niti, ko grem v posteljo in bi želela zaspati. Takrat je skoraj najhuje, pa tudi takrat, ko se moram učiti in se enostavno ne morem začeti ali pa začnem in se po nekaj minutah zasačim, da sem izgubila pozornost in počnem nekaj čisto drugega ali pa razmišljam o nečem čisto drugem. Sem izjemno nezorganizirana in imam težavo s sprotnim delom ali pravočasnim lotevanjem opravil. Sprijaznila sem se z dejstvom, da "tako pač je, da taka pač sem", da gre le za prokrastinacijo, ki je množično prisotna pri ljudeh, saj sem že od majhnega poslušala očitke (staršev in okolice), da sem nezorganizirana, površna, "furjasta", in nenatančna, pravtako pa so me večkrat okregali, ko sem enostavno pozabila osnovne naloge ali preproste podatke (npr. naj vzamem perilo iz stroja, ko se opere, naj prinesem nekaj iz zgornjega v spodnje nadstropje, ko pridem dol, naj pokličem nekoga itd.) Z natančnostjo v smislu ustvarjanja v umetnosti ali pri kuhanju ipd. nikoli nisem imela težav in sem bila neizmerno, celo nadpovprečno precizna, v primerjavi z vrstniki, vendar sem pri dolgočasnih opravilih, s težavo sledila temu, saj nisem imela potrpljenja in se mi je zdelo nesmiselno. Vendar, ko najdem nekaj, kar me izjemno privlači, pa naj bo učenje določenega predmeta, nek hobi ali branje, se lahko popolnoma zatopim v to za nekaj ur, in pozabim na druge stvari in dogajanje okrog sebe. Takrat se počutim izjemno fokusirano in kot da sem v "flow statetu". V učenje sicer nikoli nisem rabila vlagati ne vem koliko truda, bila sem odličnjakinja, pa tudi sedaj v srednji šoli mi gre zelo dobro, glede na vložen čas in trud. Me pa to skrbi, ker je količinako veliko veliko več stvari in nalog, snov je težja, moja organizacija pa je na nuli, za na konec, pa se zdi kot da moji možgani delujejo proti meni in želijo sabotirati kakršnokoli sprotno delo ali dodatno delo, ki ni nujno potrebno. Občutek imam tudi, da nekako prikrivam oz. maskiram pravo jaz, da bi se prilagodila pričakovanjem okolice in to me res utruja. Spomnim se, da so mi kot majhni deklici govorili da sem hiperaktivna in ne morem biti pri miru, vendar sem z odraščanjem enostavno sprijaznila s tem, da se morem vesti na določen način (govorim predvsem o sedenju pri miru in sedenju na določen način), saj sem bila v nasprotnem primeru deležna nejevolje in jeze staršev (in v zgodnjih letih včasih učiteljev). Zdaj v formalnem okolju seveda sedim pri miru in vljudno, četudi mi je to precej naporno. Opažam pa, da kadarkoli sem že v malo manj formalnem okolju in družbi, to pride na dan in podzavestno izkoriščam to, za vmesno vstajanje, premikanje, počenjanje drugih stvari, velikokrat pa tudi impulzivno na glas delim naključne misli, ki se mi pojavijo v glavi, ne da bi o tem prej premislila, tudi če niso nujno povezane z ljudmi okrog mene. Zdi se mi, da mi včasih to prilagajanje okolju ne uspeva najboljše, ker me enostavno tako utruja in pobira toliko energije, da se mi zdi da včasih nimam več energije, da to kontroliram in moje vedenje rahlo "uide", predvsem kadar sem s prijatelji ali profesorji, ki ne delujejo po klasičnem načinu "stare šole" in stroge discipline. Takrat sem pač morda označena z "malo čudno" ali nenavadno, kot so mi to ogromnokrat in pogosto govorili v osnovni šoli, ne nujno v negativnem smislu, pa vendar je imelo nek drugačen prizvok. Mislim, da sem se že hitro sprijaznila z dejstvom, da sem "pač malo posebna", ker mi je tako narekovala okolica, s starostjo pa sem vedno bolj opažala, kako zelo in kako prisiljeno se prilagajam temu, kar je v dani situaciji družbeno pričakovano in narekovano in to me resnično utruja. Muči me tudi dejstvo, da mi na testih zmanjkuje časa. Na to so me sicer opozarjali že v osnovni šoli, vendar temu nisem posvečala posebne pozornosti, odkar pa sem v srednji šoli, opažam, da mi to predstavlja vse večji problem in mi povzroča stres, še posebej ob misli na približajočo se maturo. Vem, da postavljanje samodiagnoze ni dobro in zanesljivo, zato se obračam na vas. Po branju določene strokovne literature, učenju psihologije in poznavanju ljudi, ki imajo podobne izkušnje in potrjen ADHD, sem začela razmišljati, ali je možno, sa ga imam tudi jaz? Rada bi morda naredila teste ali poskušala priti do dna tej "potencialni samodiagnozi", pa ne vem kako naj se tega lotim, kje naj začnem. Se lahko obrnem na osebnega zdravnika ali zato poteebujem psihoterapevta? Ali lahko to sploh poteka preko javnega zdravstva ali se moram s tem soočati po stranski poti, samoplačniško? Karkooli že je, nekaj bi rada storila glede tega, ker me res bremeni in zmeraj bolj ovira pri vsakdanu. Vesela bom vsakršnega odgovora in pomoči.

V naprej sem vam zahvaljujem za odgovor!

Zvezdicazaspanka