Vprašanje:
Živeti ni smiselno - 2
Tema: Čustva, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samomor, Telesna samopodoba, Žalost in depresija
-
en
en luzer
en luzer
Objavljeno: 19 feb. 2022 20:38
O mojih težavah poskušam v zadnjem času razmišljati brez pretiranega poglabljanja v preteklost, ampak na podlagi trenutnih dogajanj. Na tem forumu sem že zastavil vprašanje in se razpisal o mojem življenju - o nesmiselnosti življenja.
Še vedno jemljem antidepresive (ki učinkujejo tudi proti tesnobi), a jih nameravam začet opuščati (seveda ob dogovoru z zdravnikom). Nisem jim več naklonjen Antidepresivi so odslužili namenu, zaradi katerega sem jih jemal.
Nimam več okupiranega mišljenja in ne sanjarim v občutenjih globoke žalosti. Takrat nisem imel volje za nič in sem bil kot rastlina. Od začetka jemanja antidepresivov je minilo približno leto in pol. V tem času sem tudi ugotovil veliko o sebi. Sem introvertiran človek in imam verjetno neko motnjo – najbolj se najdem pod opisom shizoidne osebnostne motnje, ali pa tudi izogibajoče motnje.
Sicer bi se rad družil več kot se, a v druženju nikoli ne uživam, zato sem ugotovil, da je bolje, da se družim približno enkrat na teden (ali na dva tedna). Ponovno dobim željo po druženju takrat, ko izgine slab vtis iz zadnjega druženja. Tudi pri dejavnostih, kot so hoja v hribe in na izlete grem raje sam, ker sicer to ni oddih, ampak stresen dogodek.
Večina ljudi sicer reče, da sem zgovoren. Ponavadi sicer govorim, a govorim zato, ker mi je nerodno. In dandanes govorim veliko manj, kot sem včasih. Škoda se mi zdi izgubljat besede. O ničemer nimam za razpravljat… In naj se drugi potrudijo, če se že hočejo pogovarjat. Jaz nimam potrebe. Velikokrat se ravno v moji prisotnosti pojavlja bedno vzdušje/tišina, oziroma »awkward silence«. Dejstvo je, da sem se vedno trudil biti sprejet v družbo, pa mi to ne uspeva. Trenutno mi je večina ljudi nadležnih, vsi znanci in kao »prijatelji«... Povsod so sami bedaki. Vsi bi se pogovarjali o brezveznostih. Nevem kako je lahko komu kaj zanimivo. V resnici sem največji bedak itak jaz…
Danes sem veliko bolj samozavesten, kot sem bil pred enim letom. Ni mi več problem reči ne. Če mi nekaj ne ustreza tega ne bom počel in to tudi povem. Življenje mi ves čas daje »ne«. Nevem zakaj bi se moral jaz razpolavljat in dokazovat. Na koncu, pa tako ni nobene hvaležnosti od nikogar. Za delo sem dober, za druženje sem pa že odveč. Tako to pač ne gre.
Moja postava mi sicer ni všeč. A lahko bi bilo dosti slabše. Imam obdobja zelo nizke samopodobe in slabo se počutim ob prisotnosti privlačnih ljudi. Rad bi se drugače napravljal, pa mi to moja telesna konstitucija ne omogoča. Kakšen kilogram moram shujšat. Če se še malo vržem nazaj v šport, bom čisto ok. Recimo.
Velike probleme imam tudi s spominom. Imam zelo slab spomin. Zaradi tega sem oviran tako v službi, ko ob druženju. Če bi mi spomin dobro deloval, bi šel v kakšno dobro službo in bi bila vsaj plača malo bolj spodobna. A sem glup in ne morem se več učit. Nič si ne zapomnim. Ves čas si moram obnavljat pojme. In v naprej se moram pripravljat za preprosto poročanje nadrejenim o opravljenem delu, sicer sploh ne morem povedat enega stavka. Zato opravljam službo, kjer je treba pokazat nekaj ročnih spretnosti - sposobnosti, natančnosti, nekaj razmišljanja, nekaj dela z računalnikom… Sovražim pa delo s strankami. Tega ne prenašam.
Sem apatičen, melanholičen. Nimam nekih želja. Dopust na koncu izkoristim zato, da delam doma, ali pa nič - sploh nevem za kaj ga naj porabim. Vseeno mi je za vse stvari. Nimam ambicij. Nimam ciljev. Nimam potrebe, da bi moral v življenju kaj narediti, kaj doseči, se za kaj zavzemati. Doma delam to kar rečejo in kar je glih treba postoriti. Ne gledam televizije, ne spremljam športov. Nimam niti spolnega nagona...
Zakaj vam sploh pišem te stvari?
Ker se mi bo enkrat zmešalo. Očitno je, da moje življenje nima smisla. Poskušam biti zamoten ves čas, da nimam časa razmišljati. Mečem si pesek v oči. Najbolj pa me moti, da se ne znam družit. Da se nisem sposoben družit. Dolgočasim sogovornike nasproti mene, na smrt jih dolgočasim, zato se me izogibajo. Z nikomer ne morem vzpostavit neke vezi – pravega prijateljstva ali celo kaj več.
Potrditev mojega doživljanja predstavljenih problemov sem doživel tudi ta vikend, ko me je ena mlada kelnarca naveličano vprašala, če sem spet prišel filozofirat, kot pred kakšnim tednom. In take komentarje sem slišal že večkrat od različnih ljudi. In tudi iz pogledov ljudi, so mi bile stvari že večkrat jasne. In ker je situacija takšna, si ne morem obetat, da bom kdaj kaj pametnega doživel. Ostajam na enako bednem nivoju socialnih spretnosti, kot se jih imel 10 let nazaj (ali pa celo življenje).
Nevem sploh kaj naj bi bilo moje vprašanje. Rabil bi nek komentar. Recimo, da je vprašanje cel zapis sam po sebi.
Lep pozdrav.
(PS.: Prosil bi za mnenje še kakšnega drugega svetovalca kot nazadnje, ki bo opisane zadeve morda videl iz drugačnega zornega kota.) -
Uredništvo
Marjetka Gojkošek
Objavljeno: 19 feb. 2022 20:39
Odgovor svetovalca:
Lepo pozdravljen.Hvala, da si se ponovno obrnil na nas in nam zaupal svojo stisko. Zdi se mi super, da si veliko napisal o sebi, ker tako lažje razumem, kako razmišljaš in kako se počutiš.
Pa greva kar po vrsti, da lahko obdelava vse, kar si napisal.
1) Razmišljanje o sedanjosti brez vračanja v preteklost je točno to, kar si psihologi želimo naučiti druge ljudi, saj so naši možgani zelo pogosto nagnjeni k temu, da preveč mozgajo in iščejo negativne primere iz našega življenja, ko nam stvari niso uspele. Seveda se potem res ne moremo dobro počutiti, tako da to, da se osredotočaš na sedanjost, je super začetek ????
2) Antidepresivi – so najbolj učinkoviti s kombinacijo psihoterapije. Do tega bova kasneje še prišla, saj me zanima, kako ti je šlo na posvetovalnici Posvet. Pogovor z zdravnikom glede doze ali ukinitve zdravil je dober načrt.
3) Vidim, da si kljub globokim stiskam, ki si jih lani navajal in danes tukaj opisal, vseeno naredil kar nekaj korakov naprej. Spoznati sami sebe je največ kaj lahko sebi v življenju damo, ker potem točno vemo, kaj si želimo, kdaj nam ni fajn, kdaj se umakniti, kdo ali kaj nam ni všeč… je pa to tudi priložnost, da zacelimo tiste dele sebe, ki pa nam še vedno povzročajo težave, da se na tistih področjih ojačamo in krepimo tiste veščine, katerih še nismo osvojili do te stopnje, da bi bili zadovoljni. Kaj se pa shizoidne ali izogibajoče motnje tiče, bi pa jaz na tvojem mestu raje prosila osebnega zdravnika za napotitev h kliničnemu psihologu, da ugotovita, ali je to res, predvsem zato, ker se nekateri ljudje včasih samodiagnosticirajo in potem resnično verjamejo, da je to njihova diagnoza. S tem se poistovetijo in potem delujejo tako, kot da to oni zares so. Tu sploh ne izpodbijam možnosti, da imaš mogoče nekatere simptome, saj te premalo poznam, vseeno pa te prosim, da počakaš, da te testira in obravnava za to usposobljen strokovnjak, on ti bi v tem primeru tudi znal svetovali glede nadaljnega zdravljenja.
4) Introvertirani ljudje res raje živijo v svojem svetu, in so raje zase oz. imajo manjši krog prijateljev. Vedeti moraš, da s tem ni nič narobe. Če si človek, ki ne mara verbalnega hrupa okrog sebe, je veliko bolje, da se manj družiš, in da stvari počneš sam. Lahko pa pri tej odločitvi naletiš tudi na pasti, ki so ponavadi povezane z izogibanjem in ocenjevanjem drugih kot 'ne dovolj dobrih' oz. 'butastih'. To bova obdelala v naslednji točki.
5) Tukaj ti dejansko pokažeš, kako razmišljaš o ljudeh. Tebi se zdi škoda izgubljat besede in nimaš o čem govorit. Naj se drugi potrudijo, naj drugi najdejo način, drugim je awkward poleg tebe… Verjamem, da so to tvoje izkušnje, žal pa so to postala tudi tvoja prepričanja, ki usmerjajo tvoje razmišljanje ('butasti so'), občutke ('bedno mi je z njimi') in vedenje (izogibanje, osamljenost). Ker se ta krog znova in znova ponavlja, se ujameš v ustaljen (stalen, trden) vzorec vedenja, kjer je težko priti ven, ker na koncu nisi več siguren, ali se je začel zaradi tebe ali drugih. Ponavadi se začne zaradi nas samih, ker smo v preteklosti imeli slabe izkušnje in se odločili, da je boljše živeti stran od ljudi, ki so brezvezni. Na koncu smo pa žal mi tisti, ki smo osamljeni in težje sprejeti, saj že naša energija drugim sporoča 'piss off'. Mi si potem seveda želimo nekih bolj kvalitetnih odnosov, a ker smo v sebi razvili zelo trdno prepričanje, da je z drugimi itak brezveze biti, bomo na vsakem koraku 'našli dokaze', da je to res, saj naša psiha potem deluje samo skozi ta stekelca.
6) Super, da si bolj samozavesten ???? prav je, da postavljaš meje in rečeš 'ne'. Opažam pa tudi tu spet eno miselno zanko, češ, da se ti ne boš razpolavljal in dokazoval. Tukaj imam občutek, da si se spet ujel v to razmišljanje, da pa ti ne boš to in to, naj se drugi potrudijo, naj ti življenje da več, ne pa samo 'ne'… Naj ti položim na srce, da se vse začne pri nas. Ljudje bodo hvaležni, če bomo pristopili z več topline, pripravljenosti se pogovarjati, ali vsaj biti v družbi. Sicer spet prideva do onega awkward in potem se tudi ljudje tako odzovejo, ker to morda začutijo pri tebi. Malo opazuj, kaj se dogaja s tvojimi mislimi, občutki, kako se vedeš, ko si z drugimi. Vedi, da vsako razmišljanje, kjer druge vidiš kot manjvredne in glupe, da se to čuti v tvoji neverbalni komunikaciji, pogledu, telesu in energiji. Zato pa se ljudje morda raje umaknejo, ker se čutijo nezaželeni.
7) Šport – kul ideja ???? aktivno gibanje že samo po sebi (ne samo zaradi kg) pomaga pri počutju, tako da go for it! ????
8) Spomin – če boš obiskal kliničnega psihologa, se malo pogovorita o tej težavi, mogoče bosta lahko skupaj našla kakšne tehnike za izboljšanje spomina, če ne, pa jih je veliko na internetu. Vseeno bi jaz počakala na to, da on vidi, za kaj se gre, ne bi si sama dajala diagnoze, ker pol se lahko spet identificiraš z nečim, kar mogoče sploh ni zares tvoj problem. Težave s spominom namreč niso nujno vezane na spomin kot tak, ampak lahko pride do tega zaradi depresije, melanholije, anskioznosti, mogoče kombinacije zdravil s kakšnimi substancami, vse to namreč zniža kakovost kognitivnih funkcij, torej spomina, ki je le posledica našega stanja, ne pa kaka možganska zadeva. Nepredelane stvari, psihične težave in stiske lahko velikokrat posredno vplivajo na to, da si stvari slabše zapomnimo. Te bom pa tukaj spet opomnila na eno tvoje razmišljanje, in sicer 'sem glup', 'nič si ne zapomnim'… Če to verjameš, potem je to tvoja realnost (kot sva prej rekla: prepričanje – misli – čustva – vedenje). Četudi misliš in verjameš, da imaš veliko dokazov, da si ne zapomniš in rabiš obnovo pojmov ter dodatno energijo, da ti nekaj ostane v glavi, je to posledica tvojega psihičnega stanja in misli, ne pa zato, ker bi bil neumen. Spodbujam te, da poskusiš malo predrugačiti razmišljanje o sebi in drugih, mogoče pa ugotoviš, da si nase prevzel preveliko breme.
9) Tole kaže na depresivno razpoloženje/stanje, ki pa ga jaz ne morem klinično oceniti na podlagi branja, zato rabiš obravnavo strokovnjaka. Tukaj te res spodbujam, da greš h kliničnemu psihologu, kjer boš lahko celostno obravnavan in kjer bosta lahko skupaj sestavila načrt, kako ti pomagati naprej. Tu ne gre za en ali dva obiska, jaz bi ti svetovala daljšo terapijo ali psihoterapijo. Tukaj me tudi zanima, če si obiskal eno izmed posvetovalnic Posvet? Kompleksne težave kot so tvoje, rabijo oseben stik s psihologom, da se lahko pogovarjaš in ugotavljaš vzroke stisk in predelovanje le-teh.
10) Vse, kar si napisal, kaže na zelo veliko stisko, ki pa je rešljiva. Iz napisanega vidim, da je v tvojem življenju veliko kontradikcij, ki se jih morda ne zavedaš, a ti zelo otežujejo življenje. Pišeš, da se zamotiš, hkrati pa praviš, da nimaš kaj početi oz. da te nič ne zanima. Pišeš, da so ti ljudje brezvezni, da so butasti, da nima smisla biti z njimi, hkrati pa te boli, da se ti ne znaš družiti z njimi (kar kaže na to, da si želiš družbe). Tu tudi ugotavljaš, da si ti tisti, ki jih dolgočasiš (ne oni tebe), da se te izogibajo, da ti ne moreš vzpostaviti dobrih odnosov. Čeprav to zelo boli, je hkrati dober začetek, ker ko prevzameš odgovornost nase in vidiš, da se nekatere stvari dogajajo zaradi tebe in tvojih vzorcev mišljenja, lahko stvari vzameš v svoje roke in jih spremeniš. Gre sicer počasi, ampak da se marsikaj narediti. Ti lahko drugače pristopiš in prineseš s sabo drugačno energijo, kar bo spremenilo odnose z drugimi, saj bodo začutili, da si ti drugačen.
11) Verjamem, da to ni bilo fajn doživet, hkrati pa je to ravno to, o čemer sva govorila v prejšnjih točkah. Predlagam, da se en čas opazuješ, da se ujameš pri razmišljanju o drugih, pa si mogoče te misli celo zapišeš. Če razmišljaš, da so bedaki, se boš počutil in reagiral čisto drugače, kot če boš mislil, da so zanimivi. Pa ne govorim o tem, da se pretvarjaj, da so vsi ful fajn in zanimivi, govorim o tem, da jim daj priložnost. Vsi ljudje si namreč najbolj želimo to, da bi bili sprejeti in da bi nas drugi poslušali. To tudi ne pomeni, da moraš nehat filozofirat, ampak da se poslušaš o čem govoriš (kaj točno ljudi moti), na kak način (a pametuješ, kritiziraš, si pesimističen, se pritožuješ, ali pa govoriš o stvareh, ki so relevantne in pozitivne), vse omenjeno namreč vpliva na to, ali se bodo ljudje radi družili s tabo. Daj ljudem priložnost, še prej pa jo daj sebi in ne razmišljaj o tem, kako ne boš nikoli nič pametnega doživel, ker si potem spet v enakem negativnem razmišljanju o tem, kako je svet grd in kako v njem ni nič pametnega zate. Verjemi, da je, le ti se mu moraš malo bolj odpret, za kar pa verjamem, da rabiš čas.
Zavedam se, da ti je težko s svojimi stiskami, hkrati pa verjamem, da bi ti obisk psihologa zelo pomagal pri reševanju le-teh. Verjamem tudi, da lahko s spremembo razmišljanja o sebi, drugih in svetu zelo veliko pripomoreš k temu, da se stvari izboljšajo. Želim ti vse dobro, pa le pogumno naproti reševanja svojih izzivov.
Srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologijeCitiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.